Prvi prihod Slovencev v San Martín se je vršil leta 1947, množični prihod pa leta 1948 in v nadaljnih letih. Tedaj so se Slovenci naselili po vsem velikem Buenos Airesu in tudi v notranjosti argentinske države. Velika skupina Slovencev se je že tedaj naselila v San Martinu in okolici.

DUHOVNIK KAREL ŠKULJ

Med emigranti, ki so prihajali v teh letih v Argentino, je bilo tu mnogo duhovnikov, kar je dalo tej novi politični emigraciji, posebej značaj in pečat. Nadškof Solari iz La Plate je tedaj poslal že starejšega duhovnika, župnika in duhovnega svètnika Karla Škulja v San Martín.

Ko je svètnik Škulj nastopil svojo službo, se je v San Martinu marsikaj spremenilo. Svètnik Škulj je bil ustvarjalen človek. Vedel je kaj Slovenci potrebujemo, da namreč potrebujemo poleg vsakdanje hrane tudi versko in kulturno življenje.

G. svètnik Škulj je dobil od nadškofa Solarija izjemno pravico, da sme Slovencem pridigati v slovenskem jeziku. Dal je natiskati mala vabila in jih je razdelil med Slovence. Na praznik Marijinega vnebovzetja 1948 je bila stolnica v San Martinu polna Slovencev, ko so prvič po prihodu v Argentino poslušali pridigo v slovenščini. To je ljudi tako navdušilo, da so takoj sklenili ustanoviti pevski zbor, katerega vodstvo je prevzel g. Boris Pavšer in na orgle ga. Matilda Kogovškova.

Tudi takrat se je začelo s slovensko mašo in veroukom za otroke. Zbirali so se v precej bornih prostorih sanmartinske župnije.

Svètnik Škulj pa je kmalu začel misliti na postavitev lastnega doma, za kar je sklical sestanek 2. februarja 1958 v hiši Oskarja Pavlovčiča. Navzoči so bili Rudolf Smersu, Tine Duh, Vojko Gabrenja, Viktor Grčar in Gabrijel Potočnik. Za tem je bil novi sestanek v cerkveni dvorani, kjer je bilo navzočih še več drugih in so izvolili pripravljeni odbor. Predsednik odbora je postal Vojko Gabrenja.

Zadeva se je zavlekla zaradi smrti svètnika Karla Škulja. To je bilo 22. julija 1958.

Medtem si je Oskar Pavlovčič kupil hišo na cesti Tucumán 171 in ponudil prostore tedanjemu katehetu dr. Alojziju Starcu za šolski tečaj v San Martinu. Osnoval se je šolski odbor, ki se je lotil preurejevanja majhnega poslopja v ozadju parcele. Tako je slovenska šola škofa dr. Gregorija Rožmana dobila svoje prvo zatočišče. Toda ni bilo še prostora za druga društva in prireditve. Poročila poudarjajo, da so sprva to stavbo imenovali »Naš Dom«.

Dejansko se je delo za dom začelo pod pritiskom sanmartinske slovenske mladine. Na pobudo Antona Pavliča so sklicali prvi sestanek, ki je bil 17. julija 1960 v cerkveni dvorani ob sedanji stolnici sanmartinske škofije. Tedanji sanmartinski dušni pastir Jože Jurak je v začetnem govoru mlade še bolj navdušil. 

Rudolf Smersu je tako opisal nakup hiše za Slovenski dom:

»… Kakor smo že omenili, je g. Stanko Marinček našel hišo, ki je bila primerna za Slovenski dom v San Martinu. Našel jo je na ulici Córdoba 129 (danes, Ramón Carrillo 2362) v San Martinu. Takoj je poklical nekaj članov glavnega odbora za nakup hiše, da hišo pregledajo in povedo svoje mnenje.

Hiša je bila sicer že nekoliko stara in zanemarjena, pa se je vendar takoj videlo, da bo kar pripravna za dom. Imela je za San Martín nenavadne mere: bila je namreč široka 15 m, v globino pa se je širila 47 m. Takoj smo si mislili, da bodo te mere pomagale, da bomo na tem prostoru zgradili primerno dvorano.

Na sestanku članov se je odločilo za nakup hiše. Ta sestanek se je vršil kar na dvorišču te stare hiše. Ker smo bili mnenja, da bo hiša, ki je v središču mesta San Martín zelo primerna za Slovenski dom, smo takoj stopili v stik z gospodarjem in poizvedeli za pogoje nakupa. Ker so bili pogoji še kar dovolj sprejemljivi, smo se kar na licu mesta odločili, da hišo kupimo. Kupna cena je bila $1.288.000 in plačalo se je lahko v obrokih. Dne 15. septembra 1960 se je podpisala začasna pogodba, 22. junija 1961 pa se je podpisala definitivna pogodba. 

Pogodba je bila podpisana v prepričanju, da bomo znesek dobili pri članih bodočega doma. Res je nekaj članov pomagalo z manjšimi zneski, kar pa je bilo dovolj za plačilo prvega obroka. Tedaj je g. Leopold Novak izjavil, da je pripravljen zastaviti svojo hišo za dolžni znesek. Na ta način je bilo rešeno vprašanje plačila prvega obroka.

Odbor za nakup hiše je nato v redu plačeval dolžne obroke.

Takoj se je začelo z delom. Najprej je bilo potrebno odstraniti vse nepotrebne stvari, tlakovati dvorišče in začeti z gradnjo dvorane. Pri tem nam je zelo pomagal g. Jože Leskovar, ki je daroval pločevinasto streho.

Še to naj zapišemo, da je bila pogodba vpisana v zemljiško knjigo dne 10. decembra 1968, in sicer na ime »Rincón de mi Patria«. Msgr. Anton Orehar je blagoslovil prostore doma 13. aprila 1962. Nato pa je poprijel za delo stavbni odbor, kateremu je stal na čelu g. Franc Lobnik, ki je predlagal, da naj za izvedbo načrta naprosimo arh. Marjana Eiletza. Ta je delo prevzel in začele so se v domu spremembe po njegovem načrtu.

V času vsake predsedniške dobe so se vršile v domu razne spremembe. Največja sprememba se je izvršila, ko je bil predsednik g. Franc Fajfar. Tedaj se je dozidala manjša dvorana ob glavni cesti in tudi bar se je spremenil. Poleg dvorane ob glavni cesti so se zgradili tudi novi šolski prostori.

Ob koncu naj dodamo, da je vsa stavbna dela vodil g. Franc Lobnik, stike z oblastmi pa je imel na svojih ramah g. Stane Župančič.«   – Sanmartinski glas.

.

.

V letu 1966 je dom dobil pokrit prostor (330 m²), za kar je naredil načrt inž. Milan Ecker. Dela so opravili Rafael Telič in Karel Uršič (železobetonsko ogrodje), Franc Lobnik (zidarska dela), Jože Leskovar in Jože Košir (kovinasto streho – otvoritev je bila 24. aprila 1966, in električne napeljave), Zmagoslav Stransky (sanitarne naprave), France Remic (okna), Viktor Sever (žlebovje).

Leto 1993 je večina članov privolila v nakup novega zemljišča in stare sosedove hiše. V zadnjih letih se ob starem poslopju zgradila nova stavba.

Sanmartisnka slovenska skupnost je dobila nekako uradno priznanje za svoje delo, ko je 29. junija 1996 občina San Martín, na pobudo mestnega svètnika Germana Švaglja imenovala in odprla trg Republica de Eslovenia, ki leži na križišču Av. Perón in ulice Congreso. Po načrtih arh. Eiletza je bil pod vodstvom postavljen spomenik v obliki slovenskega znamenja.

Sicer v Domu ni kapele, a stavba leži nasproti znanemu zavodu Presvetega Srca, v katerem se že dolgo leta zbiramo pri slovenski sveti maši in drugimi slovesnostmi.

V Domu delulejo razne ustanove:

• Odbor doma: ki skrbi za dobro upravo Doma. Vodili so ga naslednji predsedniki: Leopold Novak, Janez Dimnik, Franc Zorko, Franc Zorec, Anton Žagar, cont. Franc Fajfar, Stanislav Župančič, Marjan Boltežar st., Marija Planinšek Keržič, inž. Jože Ziherl, Andrej Peršuh, Andrej Rezelj, inž. Toni Kastelic, inž. Tone Podržaj, dr. Victor Leber, znova inž. Toni Kastelic, Daniel Žagar, znova dr. Victor Leber in sedanji predsednik Marko Škulj.
• Farni odbor: skrbi za slovenske svete maše in cerkvene prireditve. Dušni pastirji za Karlom Škuljem so bili: dr. Alojz Starc, Jože Jurak, Gregor Mali, msgr. Jure Rode, prof. France Bergant, znova dr. Jure Rode, Franc Šenk, znova msgr. Jure Rode, Igor Grohar in g. Robert Brest.

Cerkovniki: Jože Mandelj, Peter Klobovs, Janko Filipič in danes Janez Filipič.

• Šola dr. Gregorija Rožmana: obstaja že 71 let. Obiskovalo jo je nad 700 učencev. Voditeljice so bile: Katica Kovač Dimnik, Saša Hartman Golob in Nina Pristovnik Díaz. 

Ob šoli stoji odbor staršev za katerokoli potrebo.

• Pevski zbor San Martín: izpolnil je že 71 let. Prvi pevovodja je bil Boris Pavšer. Sledili so ga: Vinko Klemenčič, Martin Duh, Slavko Rupnik, znova Vinko Klemenčič, Rok Fink, Janez Mežnar, Lučka Kralj Jerman in Jože Omahna, že kar dolgo let ga vodi prof. Lučka Marinček Kastelic.
• Vokalna skupina Mučačas in otroški pevski zbor »Zvončki«, pod vodstvom prof. Lučke Marinček Kastelic.
• Zveza slovenskih mater in žena: deluje že od leta 1968. Prva predsednica te zveze je bila Neža Langus Potočnik. Sledile so ji: Lina Matičič, Rezi Marinšek, Mirjanka Bajlec Voršič, Ančka Bajda Podržaj, Marjeta Smersu Boltežar in Polona Marolt Makek.
• SDO-SFZ: letos bodo praznovali 52 let obstoja. Današnja predsednika sta Martina in Jani Filipič.
• Skupina mladcev in mladenk: ki jih vodi Mati Belec.

V San Martinu imamo naslednje prireditve: vsakoletno praznovanje obletnice doma, spominsko proslavo v juniju, tombole, likovne razstave, koncerte pod imenom Ob taktu barv, koncerte pevskega zbora San Martín, predstavitve knjig, mladinske dneve, mladinske plese, družinska srečanja, uprizoritve iger, silvestrovanja, športne dneve, Miklavževanje, itd.

Ena izmed pomembnih vrednih lastnosti članov Doma v San Martinu je njihova povezanost s slovensko skupnostjo v Argentine in tudi v Sloveniji. To vidimo pri raznih obiskih: škofi Gregorij Rožman, Alojzij Šuštar, Metod Pirih, Alojz Uran, misijonar Peter Opeka; razne skupine: Tržaški oktet, Slovenski oktet, oktet Povodni mož; Kud-Piramida, Mariborski lutkarji, pevec Aleksander Mežek, Perpetuum Jazzile, Gianni Rijavec, razni zbori, pisatelj Karel Mauser, visoke osebnosti, kot Lojze Peterle, med drugimi.

Slovenci in Argentinci se udeležijo naših prireditvah, kulturnih večerov in koncertov v lepem številu.

Slovenski Dom San Martín je dokaz, kaj zmore organizirana skupina domačih ljudi, prijateljev med seboj, ki, kot družina, ima namen in voljo, da vzgoji mladino v slovenskem duhu in krščanskih vrednotah. Upamo, da bo mlajši rod, v katerih rokah je sedaj naš Dom, nadaljeval svoje delo v tem duhu. Potem smo lahko prepričani, da bo naš Dom še dolgo let živel!

Pripravila Regina Truden Leber

Viri: 
»Zbornik dela v zvestobi in ljubezni 1948 – 1998« Društvo Zedinjena Slovenija
Sanmartinski glas, leto 2, julij 1992, št. 12
Letopis 1947 – 1997 – 50 let slovenskega dušnega pastirstva v Argentini – Založba Družina
60 let prve slovenske svete maše – 1948 – 2008, San Martín