Le nekaj let po prihodu v Argentino, ko so slovenski begunci komaj dosegli preskrbo najnujnejših gospodarskih potreb (službo, nastanitev – večinoma so najemali skromne sobe), so že začeli razmišljati o potrebi skupnega slovenskega središča pod lastno streho. Ker je bilo jasno, da v tedanjih razmerah Društvo Slovencev (danes društvo Zedinjena Slovenija) ne bo moglo kupiti kake večje stavbe v mestu Buenos Aires, so se začeli zanimati za nakup večjega zemljišča v predmestju. Tam bi sčasoma postavili društvene prostore za druženja, sveto mašo, proslave, pouk slovenske šole, za ostale dejavnosti (gledališke in folklorne skupine, zbori, sestanki raznih verskih in kulturnih organizacij) ter imeli tudi prostor za vrt in igrišča na prostem. Pred 75 leti, 16. junija 1951, je bila podpisana kupoprodajna pogodba za zemljišče “Slovenske Pristave”.

Takoj po prihodu prvih beguncev leta 1947 so dobile razne slovenske ustanove posojena ali najeta mesta, kjer so lahko delovale. Osrednji prostori so bili na ulici Victor Martinez 50. Tam sta uredila svojo pisarno med drugimi Društvo Slovencev in uredništvo Svobodne Slovenije, tam je bil sedež Dušnopastirske pisarne in so se družili člani Slovenskega katoliškega akademskega društva, Slovenske fantovske zveze, Slovenske dekliške organizacije in slovenski dijaki in akademiki. 

Na občnem zboru Društva Slovencev leta 1950 so odborniki postavili novemu odboru naslednjo nalogo: “Društvo Slovencev se zaveda, da so prostori na Víctor Martinezu 50 začasni. Verjetno je, da bo lastnik prej ali slej zahteval, da mu prostore vrnemo. Zato je nujno, da se Društvo Slovencev začne ukvarjati s to zadevo in tako začne reševati vprašanje lastnih prostorov. Novi odbor bo moral posvetiti vso pozornost temu namenu in dobiti primerne prostore v skladu z možnostmi Društva Slovencev”.

Te naloge se je novi odbor poprijel z vso silo. Postavil si je naslednje smernice, ki so dajale pravila temu skupnemu domu, ter smernice tudi objavil v Svobodni Sloveniji že januarja 1951:

• Ustanova naj služi namenom kulturnega, verskega, družabnega in sploh vsega slovenskega skupnega življenja ki je v skladu z osnovnimi našimi ideali. 

• Ustanova naj se zgradi z gospodarskim doprinosom čim večjega števila novonaseljenih Slovencev. Zavest skupnosti se bo s tem povečala, gospodarske žrtve posameznikov bodo neznatne. 

• Ustanova naj bo po svoji velikosti v sorazmerju s številom ljudi, ki naj jih zajame; preobširna zasnova bi utegnila ovirati in zavlačevati izvedbo, premalenkostna začetna ozkosrčnost pa bi morebiti preprečila cilj: služiti naši najširši slovenski skupnosti. 

• Akcija in ustanova naj dobi trdno gospodarsko osnovo. Takoj od vsega početka je gledati, da bo ustanova gospodarsko donosna, kar pa seveda ne sme ovirati izvrševanja namenov, ki naj jim ustanova služi. 

Društvo Slovencev je osnovalo poseben odsek, ki se peča samo s to konkretno nalogo. Odsek za lastni dom je predlagal odboru, naj bi se zamisel izvedla v dveh ali celo treh etapah. Najprej naj se kupi v lepem predelu. Velikega Bs. As. primemo veliko zemljišče, ki naj bi bilo večini novo naseljenih Slovencev lahko dostopno in bi ga bilo možno kupiti za primerno ceno. Tako zemljišče naj bi se uredilo kot nekaka izletna točka za sobotne in nedeljske dneve oziroma popoldneve. Kajti trenutna najbolj pereča društvena potreba je potreba po takem družabnem prostoru. 

Kmalu je odbor zasledil “lepo parcelo, ki je 26 m. široka in 62 m. dolga. Na parceli stoji hiša in precej drevja”. Predsednik Društva Slovencev, Miloš Stare, je predlagal “da odbor sklene, da pooblaščenci, ki so do sedaj vršili in vodili razgovore in pogajanja, kupijo to zemljišče, ki naj služi splošnim občim potrebam novonaseljenih Slovencev.” Predlog so sprejeli soglasno. Takoj zatem so sklenili ustanoviti Pripravljalni odbor in sklicati meddruštveni sestanek, na katerem so zemljišče sklenili kupiti. Natančno poročilo o zemljišču je podal notar Lesar. Poudaril je, da je cena vsemu m$n 65.000, in da “za tako ceno na takem kraju nikdar več prilike ne bomo našli”. Člani Pripravljalnega odbora so bili Miloš Stare, notar Jože Lesar, Valentin Markež, Anton Orehar, Janez Kralj, dr. Anton Šimenc, dr. France Mihelič in France Pernišek. 

V soboto, 16. junija 1951, so zastopniki gospodarskega odseka Društva Slovencev podpisali dokončno kupoprodajno pogodbo, s katero je Pristava postala last slovenske skupnosti v Argentini.

Tako so o tem poročali v Svobodni Sloveniji:

Naša pristava 

V četrti številki letošnje Svobodne Slovenije smo dne 25. januarja sporočili javnosti, da je Društvo Slovencev začelo akcijo za našo lastno skupno streho. Objavili smo smernice, ki jih je zasnoval pripravljalni odbor in ki jih je usvojilo Društvo Slovencev, kakor so jih odobrila nato tudi vsa ostala društva, ustanovljena od naših novonaseljencev. Tudi pozneje smo vedno zasledovali delo Gospodarskega odseka, ki je vodil pripravljalna dela in zbiral denarna sredstva za ostvaritev zastavljenih ciljev. Naša javnost je večinoma dobrohotno sledila prizadevanju gospodarskega odseka, vendar se je slišalo tudi mnogo prigovorov in bojazen izražajočih dvomov o uspehu akcije. Sem ter tja se je čula celo kaka opazka, ki je imela škodoželjen namen. 

Gospodarski odsek je delal tiho in vztrajno. Šel je po začrtani poti: Najprej zbrati dovolj denarja, nato pa plačati PRISTAVO in oskrbeti listino za prepis lastninske pravice. Treba je bilo prebroditi nešteto težav v enem in drugem pogledu. Nestrpneži so včasih kar dvomili, ali se ne bo vse skupaj izgubilo v pesku. .. Toda previdno in vztrajno delo vedno rodi uspeh! 

Danes lahko vsej naši javnosti sporočimo veselo novico: PRISTAVA V MORONU JE NAŠA! V soboto dne 16. junija so namreč zastopniki gospodarskega odseka podpisali definitivno kupno pogodbo, s katero se prenaša lastninska pravica na zastopnike naše bodoče gospodarske družbe. 

Prvi del prve od zastavljenih nalog je s tem dosežen. Postavili smo si tvarni temelj, na katerega bomo polagoma gradili naš skupni dom. V ta namen pa bo treba še mnogo truda in denarja. Premajhna je še četa onih, ki so doslej dejansko sodelovali. Vzdramimo se še ostali in poprimimo! Vpisujmo in plačujmo deleže, da bo naša skupna lastna streha čimpreje dovršena! 

Ta dogodek — podpis kupne pogodbe — je tako važen mejnik v našem bivanju v Argentini, da ne smemo molče mimo njega. Kakor smo koncem navedenega članka klicali, tako tudi sedaj vnovič kličemo vsem, ki so dobre volje: Složno in vztrajno vsi na delo in uspeh ne bo izostal! 

Otvoritev Slovenske Pristave je bila napovedana za silvestrovo leta 1951. Zanimiv je oglas v Svobodni Sloveniji, predvsem navodila, kako do Pristave priti (tedaj še ni bilo GPS, pametnih telefonov in Google Maps 🙂):

Odzvalo se je izredno veliko število Slovencev, ki so prihiteli od vseh strani Velikega Buenos Airesa, da bi si ogledali Slovensko Pristavo, ki je bila za to prireditev praznično pripravljena.

Svobodna Slovenija je o prireditvi poročala: “Na obširnem prostoru so bile postavljene mize, oder za godce, pa tudi na tiste, ki se radi zavrte, pripravljalni odbor ni pozabil. Ves prostor je bil tudi lepo razsvetljen. Povsod so bili postavljeni tudi zvočniki. Prireditev sama se je pričela ob sedmih zvečer, ko so začeli prihajati prvi gostje. Iz vseh krajev Velikega Buenos Airesa so prihajali, da vidijo, kaj se skriva pod pojmom slovenska pristava. Malo pred deveto uro je orkester slovenskih fantov iz Carapachaya zaigral z naravnost slovesnim občutkom Triglavsko koračnico. To je bil uvod v skromno otvoritev naše Pristave. Nato se je pojavil na odru pevski zbor iz Ramos Mejie, ki je pod vodstvom g. Čamernika zapel nekaj prelepih slovenskih pesmi (Zdravica, Oj hišica očetova, Slovenska zemlja itd.). Občinstvo je s hvaležnim navdušenjem pozdravilo pevce zbora iz Ramos Mejia, ki so razumeli in doumeli pomembnost večera, ko si slovenski novonaseljenci otvarjamo svoj skupni dom. Ploskanje in vzkliki, ki so izražali zahvalo temu zboru in njegovemu pevovodji, so bili izraz preproste, pa iskrene hvaležnosti tistim, ki razumejo tako pomembne dogodke v težki borbi slovenske emigracije. 

Zatem je g. Jože Lesar kot predsednik gospodarskega odbora Društva Slovencev pozdravil goste. Opozoril je na prizadevanja Društva Slovencev za nakup Pristave in vsa izvršena dela na njej, tako, da Pristava s tem večerom lahko začenja služiti namenom slovenske protikomunistične skupnosti v Argentini. 

Za njim je povzel besedo predsednik Društva Slovencev g. Miloš Stare. Zahvalil se je vsem, ki so pripomogli, da smo prišli do tega, da lahko rečemo: Na svoji zemlji smo. Nismo več gostje, več ne prosjačimo gostoljubnosti. Zato smo dolžni zahvalo vsem požrtvovalnim fantom in možem, dekletom in ženam, ki so z nakupom deležev omogočili nakup tega zemljišča. Pozval je vse navzoče, da storijo vse, da bodo načrti izvedeni do konca, da žrtvujejo vse kar morejo, da bomo na tej zemlji zgradili dom, ki bo vsem nam Slovencem v ponos in veselje. Naj bo to prostor, kjer se bomo shajali, da ponovno ugotovimo vse, kar nas druži in izločimo vse, kar naj bi nas razdvajalo. S tem geslom je predsednik Društva Slovencev voščil vsem navzočim sreče in blagoslova polno novo leto. 

Nato je sledil družabni program, ki je bil izredno posrečen in ga je občinstvo sprejemalo z veliko hvaležnostjo. Pa naj omenimo duet Mavriča ml. in Petkovška, ki je bil res lep prizorček, ali nastope Hribovška, Groharja in Novaka, ki so s posrečenimi dovtipi vzbujali obilo smeha. Neutrudno pa so igrali — in kako lepo igrali — slovenski fantje iz Carapachaya, vesele, resne in poskočne komade. Gostom so z vso uslužnostjo in spretnostjo stregli krepki slovenski fantje, pa tudi nekaj deklet je z veliko požrtvovalnostjo skrbelo, da je silvestrovanje potekalo lepo in domače.

Na vsem prostoru je vladalo pristno domače družabnostno razpoloženje. Vsi številni gostje — bilo jih je nad 600 — so se čutili kot ena sama velika slovenska družina, ki se je zbrala, da v veselem razpoloženju in ob pošteni zabavi prebije Silvestrov večer, pričaka novo leto in zanj vsem svojim znancem in prijateljem vošči vso srečo in mnogo uspehov. 

Za ta lep in prijeten večer so bili gostje resnično hvaležni vsem tistim, ki so jim ga pripravili. Imen vseh požrtvovalnih delavcev in delavk ne bomo navajali, ker jih je preveč. Največ zaslug za uspeli večer ima vsekakor odbor za prirejanje družabnih prireditev DS in številne gospe in gospodične ter fantje, ki so mu pomagali bodisi v kuhinji ali pa v postrežbi. Na vseh teh je ležalo breme vse prireditve. Vsem tem naj bo v zadoščenje za ves njihov trud dejstvo, da so tako velikemu številu rojakov, kakršen dosedaj še ni bil zbran na nobeni slovenski veselici v Buenos Airesu omogočili takšno družabno prireditev, kakršno si je želel in kakršnih si vsi želimo še več. 

Vsi pa smo bili mnenja: Kdor še ni plačal deleža, naj pristopi, kdor ga je že plačal, naj še žrtvuje, da bomo mogli naš načrt izvesti do konca in postaviti dvorano in prostore na tem zemljišču take, ki bodo vedno in ob vsakem času mogli nuditi vsem Slovencem prijeten družabni prostor.” 

17. januarja 1953 sta mladinski organizaciji SDO in SFZ kupili še tri sosednja zemljišča za mogočnim ombujem, da bi tam postavila športna igrišča, tako da meri celotno zemljišče 3.150 m2.

To je bil začetek Slovenske Pristave. 

Leta 1966 se ja za redno upravljanje, oskrbovanje in gradnjo potrebnih prostorov ustanovilo Društvo Slovenska Pristava. Na to društvo se je potem prepisalo tudi lastništvo zemljišča.

V sedanjosti ima Pristava okrog 1.200 m2 zidane površine. V glavnem poslopju je v pritličju gostinska soba, 2 učilnici, kuhinja in toalete, v prvem nadstropju pa je dvorana, ki se uporablja za nedeljske svete maše in druge prireditve. Poleg dvorane je oblačilnica za igralce in več učilnic. V starem delu poslopja so v pritličju trije prostori za šolo, knjižnica in skladišče.

Po 75 letih je danes delo na Slovenski Pristavi še vedno zelo razgibano in bogato: tukaj delujejo osnovna šola Franceta Prešerna, tečaj slovenskega jezika za odrasle “Slovenščina za vse”, folklorna skupina, gledališka skupina, mladinski organizaciji SDO in SFZ in odsek Zveze Slovenskih mater in žena. Vsako nedeljo je tukaj slovenska sveta maša, redno se pripravljajo družinska srečanja in se obhajajo društvene obletnice ter se prirejajo predavanja, tombole, okrogle mize, Slovenski dnevi, spominske proslave in različne šolske prireditve. 

Pri blagoslovitvi temeljnega kamna Slovenske Pristave so ob temelj položili tudi pergamentno listino, na kateri piše: “Da bi vse, kar se bo na tem kamnu dvignilo, godilo in živelo, bilo Bogu v čast in slovenskemu narodu v ponos in plodovito duhovno rast”. Upamo, da bo to držalo še mnoga leta!

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Glas s Pristave, Društvo Slovenska Pristava – Zbornik spominov ob 50. obletnici