Na obisku v Buenos Airesu.
Prvič v Argentini. Z občutki pričakovanja in hkrati negotovosti. Kajti nikogar nisem zares poznal. Toda rojaki so me sprejeli z gostoljubjem. Zelo sem hvaležen g. Francu Cukjatiju, delegatu za Slovence, g. Robertu Brestu, ki sta mi ponudila dom in gostoljubje ter prevoze in vse, kar spada zraven. Hvaležen sem tudi g. Toniju Burji, ki me je spremljal na raznih krajih in me uvedel v številne majhne podrobnosti. Hvaležnost čutim tudi do vseh drugih slovenskih rojakov, ki so me povabili na svoj dom ali me peljali na okrog, me pogostili, mi pripovedovali svoje zgodbe in mi odkrivali lepote Buenos Airesa. Zavedam sem se, da odprtost in gostoljubje ni samo po sebi umevna, saj je moral vsak tudi zaradi mene žrtvovati svoj čas poleg številnih rednih obveznosti. Z g. Francem Cukjatijem sva se kar dobro ujela, čeprav sva se prvič srečala v življenju. Hitro me je seznanil z razmerami v Argentini, predvsem politično in tudi drugače, kar mi je pomagalo, da sem se bolje vživel v okolje. Široke ceste, dokaj veliko prometa, predvsem enosmerne ceste in pravokotne ulice razdeljene po mestnih kvadratnih četrtih, so značilnost velikega Buenos Airesa. Zato se v njem ni težko znajti. Bival sem na ulici Bolaños 125, ki je korak stran od ulice Ramon Falcon 4158, kjer se nahaja Slovenska hiša. Ta je osrednja povezovalna ustanova s cerkvijo Marija Pomočnice. Dom za bivanje duhovnikov in Slovenska hiša sta torej v neposredni bližini.
Prvi in najlepši stik z argentinskimi rojaki sem doživel pri obhajanju sv. maše (2. junij 2024) za vse žrtve medvojnega in povojnega komunističnega nasilja. V cerkvi Marije Pomagaj je g. Franc vodil sv. mašo, jaz pa sem imel nagovor, kjer sem poudaril pomen evharistije kot mize občestva, ki nas povezuje. Če te mize občestva ni več, začne razpadati povezanost in vse drugo. V spoznavanju z rojaki je bilo najpogostejše vprašanje, od kod sem in kaj je motiv mojega prihoda. Prestavil sem se. Doma sem iz župnije Cerklje na Gorenjskem, moja mati izhaja iz Šentjošta nad Horjulom, moj je stric Štefan Kavčič, brat moje matere Majde Kavčič, ki je s številnimi Slovenci po vojni pribežal v Argentino. Želim sem priti v stik s potomci strica Štefana. Sem salezijanec duhovnik in do nedavnega tudi višji predstojnik salezijancev (inšpektor) v Sloveniji, sedaj ob menjavi pa sem imel možnost, da odpotujem čez Atlantik. Motiva svojega prihoda nisem natančno opredeljeval, prišel pa sem do spoznanja, da me je sem povabilo in povleklo srce. Res je, kajti pri maši in še bolj po njej smo se spomnili vseh pokojnih žrtev med in povojnega komunističnega revolucionarnega nasilja, med katerimi je bilo tudi pet mojih stricev (Jože, Alojz, Tine, Stanko in Lovro). Bili so bili mučeni in usmrčeni zaradi izpovedi vere in predanosti domovini. Stric Štefan, ki je edini uspel pobegniti, si je v Buenos Airesu uspel ustvariti družino in dom. Kako mogočno in strumno je zazvenela pesem Mi legionarji, mi domobranci in Moja domovina. Zelo nagovarjajoča je bila narodno-domovinska spominska slovesnost, ki jo je uprizorila skupina iz Pristave. Posebej ganljivo je bilo pismo nekega domobranca, ki je zvedel za izdajo in prihajajočo smrt, v katerem je izrekel: »Kamor so šli oni, gremo tudi mi!« Torej v mučeništvo za domovino in za krščanske in narodne vrednote. Ob tem sem razmišljal, kako smo se vse preveč v domovini sprijaznili z dejstvom, da smo še vedno poteptani in porinjeni na rob, kakor poraženci. Po nas tolčejo in nas sramotijo. Pa temu ne bi smelo biti tako. Kajti dati življenje za vrednote naroda in za Boga, je največje junaštvo. Tu v Argentini tudi iz ust mladih zveni spomin, ki se vrača in se bo počasi uveljavil. In prišli bodo časi, ko se bodo razkrili pravi obrazi mučenikov in njihovih potomcev, ki prikrivajo resnico, ki razkriva brezna tisočih in tisočih žrtev.
Ob obisku slovenskih domov v širšem okolju Buenos Airesa (San Justo, Ramos Mejia, Pristava) sem bil začuden nad tolikimi sposobnostmi, ki jih kažejo rojaki v Argentini. Spoznal sem tudi, kako potekajo sobotne šole materinega jezika in številne druge dejavnosti. Od malih otrok, ki počasi iščejo slovenske besede, do že malo starejših, ki že znajo brati in do mladine, ki komunicira, bere in ustvarja v jeziku svojih pradedkov in prababic. Ni samo po sebi umevno vse to. Menim, da je to sad številnih žrtev in predanosti duhovnikov, staršev, učiteljev, izobražencev, umetnikov, vodij društev in številnih skupin … Vse to je argentinski slovenski čudež. Spoznal sem številne rojake, ki so v Argentini uspeli na številnih področjih, od znanosti, podjetništva, kulture in Cerkve. Iz slovenskih družin so se rodili številni duhovni poklici.
Čustven in zelo oseben dogodek je bil zame srečanje z sestrično Anico Kavčič iz San Justa, ki živi v očetovi hiši. Srečala in videla sva se prvič v življenju, se objela in podala roki. Od bliže sem spoznal zgodbo svojega strica, vzpone in padce cele družine ter težke družinske okoliščine in sedanje stanje, ki zaznamuje moje še živeče sorodnike v Buenos Airesu, Ognjeni zemlji in Avstraliji.
Kot salezijanca me je zanimala tudi salezijanska Argentina. Obiskal sem več salezijanskih skupnosti in ustanov v Buenos Airesu. Blizu kongresa je inšpektorialna skupnost, kamor je leta 1875 prišla prva salezijanska misijonska odprava. Drugo leto bo 150-letnica, ki jo bomo salezijanci na svetovni ravni slovesno obhajali.
Obiskal sem štiri še živeče salezijance slovenskega porekla.
V San Isidru živi Franc Barle, salezijanec brat. Je član skupnosti starejših sobratov. Živijo v prostorih, ki jih je po pripovedovanju g. Barleta, gradil g. Martin Štuhec. Poleg hiše je župnija s cerkvijo, ki jo je povečal in dogradil g. Tone Rant. V San Isidru imajo salezijanci veliko šolo raznih tehničnih smeri (električarji, mehaniki, ključavničarji …), s številnimi igrišči. G. Barle je bil tu vrsto let učitelj.
Cerkev Marije Pomočnice in salezijanski zavod Ramos Mejia je bila za Slovence nekoč zelo pomembna ustanova, saj je v okolici živelo veliko slovenskih družin. Vključeni so bili v življenje salezijanskega zavoda, kjer je deloval g. Janko Mernik. V zavod je znal privabiti številne slovenske fante in jim omogočiti dobro vzgojo in šolanje. Tu je bil salezijanski aspirantat – hiša za kandidate, kjer je svoj duhovni poklic oblikovalo lepo število salezijancev slovenskega porekla. V ta salezijanski zavod je kot fant za eno leto prišel tudi Jorge Bergoglio, sedanji papež Frančišek. Župnijo Marije Pomočnice so salezijanci pred leti izročili škofu. Na levi strani je stranski oltar posvečen Marij Pomagaj, ki ga je izdelal Tone Oblak, gojenec salezijanske šole, umetnik in podjetnik. Salezijansko šolo po vodijo laiki pod okriljem salezijancev.
V salezijanski skupnosti San Justo živi salezijance brat Ambrož Lipovec. G. Lipovec je član vzgojne ekipe formacijska skupnosti, ki trenutno šteje 14 članov od tega 8 sobratov v formaciji. Obiska se je razveselil kot otrok. Ker je bil nenapovedan, se ga ni nadejal niti v sanjah. G. Toni Burja in Lanusa, ki me je spremljal, mu je izročil pozdrave sorodnikov, ki izhajajo iz Lanusa. Salezijanska hiša, v kateri živi g. Lipovec, zidana v slogu dvorca, stoji poleg velike cerkve Srca Jezusovega. Poleg župnije salezijanci upravljajo tudi poklicno-izobraževalni center Sv. Janez Bosko za usposabljanja in izobraževanja na raznih tehničnih in upravnih področjih.
V salezijanski skupnosti San Nicolas, ki pripada severni inšpektoriji, živi in deluje sobrat Štefan Burja, stric g. Tonija Burje, lazarista. Skupnost San Nicolas je prva salezijanska skupnost v Argentini, ki je nastala že v letu 1875, takoj po prihodu prve salezijanske odprave v Buenos Aires. G. Štefan živi skupaj še z dvema mlajšima salezijancema in pomaga pri dejavnostih po svojih močeh. Dolgo časa je deloval v Cordobi in mestu San Juan. Salezijanska ustanova je še vedno zelo živahna in ima polno dejavnosti. Osnovna in srednja šola z oratorijem in župnijsko cerkvijo Marije Pomočnice. V njej je znamenita slika Marije Pomočnice slikarja Rollinija, ki jo je dal narediti sam don Bosco. Mesto San Nicolas je tudi znan romarski kraj Marijinih prikazovanj z romarsko cerkvijo, v kateri najdemo lesen oltar oz. relief Marije Pomagaj iz Brezij, izdelek g. Toneta Oblaka.
V mestu La Plata v skupnosti Srca Jezusovega živi salezijanec dr. Tone Prešeren, ki se je pred nekaj meseci vrnil v Argentino. Deluje kot župnik župnije sv. Janez Bosco, ki je na obrobju mesta in kamor se odpravi vsak dan. Poleg župnije g. Tone deluje tudi kot duhovni asistent v salezijanskem vzgojno-izobraževalnem centru Sv. Mihaela: vrtec, osnovna šola, gimnazija, nekatere srednje obrtne šole. K župniji spada tudi dom za duhovne vaje Ceferino, hiša za duhovne vaje in druge počitniške programe. Ob duhovnem centru je velik park s salezijanskim pokopališčem. Tu počiva več slovenskih salezijancev: Jurij Langus (1939-2019), Martin Štuhec (1925-2020), Franc Balgač (1940-2021), Danijel Vrečar (1932-2021) in Adolf Povalej (1932-2023). Ob teh grobovih smo se spomnili tudi drugih slovenskih duhovnikov in v imenu vseh zmolili za pokoj njihovih duš.
Na povabilo g. Tonija Burje sem obiskal tudi zelo pomembno slovensko središče v Lanusu, kjer delujejo lazaristi. Od tod izhajajo številni slovenski duhovniki in tudi škofje. Velik šolski center s čudovito cerkvijo govori o čudovitem delu, ki se od tod razširja na kraj in mesto in celo Cerkev.
Marko Košnik SDB
