Spoštovane gospe! Cenjeni gospodje!
Živimo v dneh, ko praznujemo 80-letnice. Pred 80. leti se je končala Druga svetovna vojna. Iz vojaškega vidika naj bi tako nastopil zaželen mir, svoboda in veselje. V zahodni Evropi se je začelo novo življenje. V srednji in vzhodni pa namesto prave svobode prigrabitev oblasti od strani temnih sil komunistične ideologije in Partije, kar je pol stoletja zaznamovalo zgodovino celine s Hladno vojno. V Sloveniji se je nadaljevala že med vojno začeta revolucija. V Evropi je bil premagan nacistični totalitarizem, fašističnega je bilo konec skoraj dve leti prej. Konec je bilo ene morije, začela se je druga. Zavladal je tretji totalitarizem, ki je potem vladal skoraj pet desetletij do tkim. padca Berlinskega zidu.
Dogodkov, ki se jih, zvesti resnici, moramo danes spominjati je torej več. V slovenskem merilu, ki nas danes zanima, se spominjamo 80-letnic genocida nad lastnim narodom; začetka totalitarne vladavine v naši domovini; zato, odhoda tisočev Slovencev v tujino; pričetka največje slovenske diaspore-razpršitve po svetu, ki se je potem desetletja na različne načine nadaljevala, in še mnogo drugih s tem povezanih.
Nekaj tisoč Slovencev se je lahko pred 80 leti komaj izognilo nasilju, ki je hotelo ugonobiti tudi nje. Prve dni maja 1945 so se zato umaknili iz domovine v upanju, da se bodo relativno kmalu lahko vrnili. Povojni poboji in rodomor so jasno sporočili, da bo to nemogoče. Železna zavesa, ki je takrat padla nad Evropo in jo rezdelila, je bila tudi za Slovenijo neprodušna, tako v fizičnem kot v moralnem obsegu. Če so pozneje bile meje pri nas formalno za malenkost bolj odprte, se je pa totalitarna kontrola in moreč pritisk kazal na vseh področjih.
Odhajajoči so s seboj odnesli kar so tedaj imeli: komaj življenje, pa srčnost, slovenske vrednote, katoliško vero in vsestransko krepkost. Zunaj geografskih meja so z njimi lahko ohranjali in ohranili zvestobo domovini. V tej zvestobi preko grobov in trpljenja so bili in smo še danes ustvarjalni. Hoteli so nas uničiti, pa nas niso mogli. Po 80 letih se sadovi te majhne skupnosti še vedno javljajo in kažejo svojo vitalnost in jo še bodo. Po 80 letih se sinovi in vnuki tistih, ki so jim stregli po življenju, na poseben način “vračamo” v Slovenijo s slovenskim jezikom, s slovenskim srcem, s slovensko mislijo, s slovenskim navdihom. Iz sosledja to pomeni, da so nekdaj odhajajoči bili na pravi strani duhovnega razvoja slovenskega človeka in družbe. To je pa očitno tudi, ko gledamo skozi desetletja trajajoče poskuse revolucionarjev izpred 80-ih let, ki so ves ta čas ideološko izkrivljali in pohabljali vse mogoče dogodke iz naše preteklosti. Ne nazadnje je to razvidno tudi iz pomanjkanja kakršne koli poznejše ustvarjalnosti. Še danes so zablokirani v revolucionarni miselnosti in iz nje ne morejo. Režim, ki je trajal 46 let, je bil predolg, pa vendar z vidika zgodovinskih dimenzij k sreči kratkotrajen. Da je bil sistema ves čas protinaroden je najboljši dokaz v napadu, ki jo je osamosvojena Slovenija doživela leta 1991, ko je totalitarna diktatura s pomočjo domači sodelavcev, še zadnjič hotela streti slovensko demokracijo in samostojnost, za katero se je narod nedvoumno izrekel na Plebiscitu z 88% večino. Tudi to govori o prej omenjeni pravi strani. Obe vrednoti sta bili temelj našega vztrajanja v diaspori, kjer smo ves čas ob intenzivnem delu upali proti upanju in končno po dolgi noči dočakali dan.
Danes lahko govorimo predvsem o moralnih dimenzijah obletnice. Prešeren se je v svojem času vprašal: ”Kdo zna noč temno razjasnit, ki tare duha. Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce, od zore do mraka, od mraka do dne,…”. Kragulja je odgnal ptič Feniks, ki se je iz pogorišča izpred 80-ih let in iz žerjavice, ki je desetletja tlela pod pepelom dvignil in poletel nad vso Slovenijo. Danes se ta razpon med smrtjo in prihodnostjo, med nekdanjim trenutnim porazom in desetletja trajajočem svitanju današnje moralne in vsestranske zmage kaže na poseben način in ga nepristranski opazovalec ne more prezreti. Slovenija se je v polstoletju nepopisnega trpljenja prekalila, živela pa je v srcih doma trpečih in zunaj živečih zvestih sinov in hčera, ki so zanjo darovali vsak trenutek svojega življenja.
Ko se ob osmem desetletju oziramo na to prehojeno težko pot se mora najprej glasiti zahvala našim prednikom za v tujini posredovano domovinsko ljubezen, vero in zgled. Predvsem za zgled zvestobe preko vseh preizkušenj in krivičnih obtožb. Naj gre pa zahvala tudi vsem deželam, med njimi predvsem Argentini, Združenim državam Amerike, Kanadi in Avstraliji, ki so nas sprejele in nam omogočile svobodno življenje in ohranjanje slovenskih vrednot. Med njimi gre posebna zahvala Argentini, ki je edina sprejela velike družine s starimi starši vred, ki so nam bili važna povezava s preteklostjo. Prav starejši so omogočili, da med nami ni bilo pogubnega medgeneracijskega reza in je bil tako omogočen zdrav pogled naprej na podlagi izročil iz preteklosti.
Spoštovani! Še naprej bomo ohranjali in gojili oživljajoče in osvežujoče slovenske vrednote, ki prihajajo iz daljnih časov ustoličenja koroških vojvod in pokristjanjenja. Z Gregorčičem nenehno prosimo: ”…Bog, čuvaj domovino mojo!”. Tu pod Triglavom pa s svojo dejavno navzočnostjo zagotavljamo: Slovenija, tukaj sem, tukaj smo!
Andrej Fink
