Med tistimi, ko so tako ali drugače, predvsem pa s svojo (glasbeno) umetnostjo od 19. do 21. stol. pričeli in nadaljevali z ozaveščanjem takrat še kolikor toliko enotnega državnega, ne pa nacionalnega prostora k. u. k., so bili tudi številni (slovenski) glasbeniki. Ti so na različne načine ozaveščali prostor tedanje Avstro Ogrske monarhije o slovenskem jeziku, glasbi, narodu in še čem. Med njimi jih obravnavamo po časovnem zaporedju njihovih včasih manj, včasih bolj uspešnih in delavnih. Izziv ali povod pa je uvrstitev večine le-teh v Enciklopedijo kulturne zgodovine na Koroškem; tam v nemščini, tukaj pa v slovenskem jeziku. 

… in tu so eden za drugim …

.

Tržičan Jožef Tomažovec (1823-1851) je bil pevovodja, skladatelj in učitelj, roj. 16. sep. 1823 v Tržiču. Nazadnje pa živel in deloval v Celovcu, kjer je tudi umrl 29. dec. 1851 in je pokopan. Njegov rod, otroška leta, začetki šolanja in delovanja so se odvijali med rodnim Tržičem, Ljubljano, Celovcem in Gradcem. V Celovcu je dosegel svoj (po)ustvarjalni vrh. Bil je pozni klasicist. V tem ni tehnično čisto nič zaostajal za takratnimi skladatelji nemškega kroga. Že naslovi Tomažovčevih slovenskih zborov kažejo, da je avtorja zajelo navdušenje za slovensko stvar vsaj toliko, v kolikor njegove vrstnike v Ljubljani ali na Dunaju. V Celovcu (1848) je bil angažira kot pevovodja MSV. Predan je bil nacionalnim ciljem. Zanj bi zagotovo lahko ugotovili, da je bil slogovno nekako osamljen. 

.

Pisatelj, šolnik in glasbenik Josip Levičnik (1826-1909) je bil doma iz Železnikov v Selški dolini. Tam je bil roj. 6. apr. 1826, kjer je živel in  deloval vse svoje življenje; tam je tudi  umrl 8. jan. 1909; torej kompletni in kompleksni Gorenjec kot učitelj in javni delavec, mdr. tudi župan Železnikov. Orgel se je učil pri G. Riharju. Pod njegovim vplivom je začel tudi skladati pretežno cerkvena in vokalna dela. Mdr. je objavil tudi 2-glasno mladinsko pesmarico Mladi slovenski pevec in z njo prekosil npr. tudi  A. M. Slomška (1800-1862).

.

Tržičan, učitelj in šolnik, jezikoslovec in zbiratelj ljudskega gradiva (pesmi in pripovedke) Boštjan Žepič (1829-1883) je bil rojen 18. jan. 1829 v Gozdu pri Tržiču. Svoj zbirateljski vrh je doživel na sosednjem Hrvaškem, kjer je tudi umrl (9. jan. 1883) in je pokopan  Kot gimnazijski pedagog je služboval v Varaždinu, Novem mestu in Zagrebu. Iz njegovih rokopisov je črpal tudi K. Štrekelj, ki je v svoji zbirki štirih knjig Slovenske narodne pesmi (1904-1923; 2. knj.) objavil prek 40 njegovih pesmi. Svoj filološki opus, slovaropisje pa je zapustil sosedom Hrvatom v Zagrebu, kjer živijo in delujejo njegovi potomci.

.

Pesnik, skladatelj (ljudski in operni) pevec-basist, pevovodja-dirigent, feljtonist in zbiralec Thomas Koschat (Košat; 1845-1914)  je bil rojen v Vetrinju/Viktringu pri Celovcu 8. avg. 1845, nazadnje pa je živel in deloval na Dunaju, kjer je tudi umrl (19. maja 1914). Pokopan je v Celovcu. Bil je pevec zbora Dunajske dvorne opere. 1874 je postal član stolnega zbora katedrale sv. Štefana, 1878 član Hofkapellsänger, 1907 pa še častni član Dvorne opere. 1866 je ustanovil in vodil več (vokalnih) kvintetov in z njimi kot vodja in pevec prepotoval Evropo in Ameriko. Sam je napisal ok. 150 del (besedila-poezija in lastna glasba ali na koroške ljudske pesmi). Ustanovil je moško pevsko društvo Koschatbund in 1934 še Koroški muzej v spominski hiši. Spomenik mu je društvo postavilo 17. nov. 1927, ki deluje še dandanes kot moški pevski zbor. Danes sta v Celovcu še ulica in park. Izmed nekaj singspielov je bila Košatova koroška enodejanska spevoigra Am Wörther See, Kärntnerischen Liederspiel in einem Akt z libretom in devetimi pevskimi vložki izvedena 22. mar. 1880 v dunajski Dvorni operi.

.

Duhovnik, potopisec in zgodovinar Josip Lavtižar (1851-1943) je bil tudi glasbenik in skladatelj, eden redkih ali skoraj edini svojega časa v gornjesavski dolini. Od glasbene izobrazbe je imel za seboj le enoletno šolanje na Višji cerkveni šoli v Regensburgu. Njegova glasbena privrženost je bila k Cecilijanstvu. V tem je tudi sam uglasbil in skomponiral več cerkvenih pesmi in jih objavljal v Cerkvenem glasbeniku. V tisku je izdal štiri spevoigre za ljudski oder in kjer so jih (v Ratečah) večinoma tudi izvedli. Bil pa je tu. Njegov cerkveni del je večinoma pisan na latinska besedila in neposredno za ljudsko (upo)rabo. 

.

Slavist, jezikoslovec in etnolog-folklorist Karel Štrekelj (1859-1912) je  rojeni Primorec-Kraševec (Gorjansko pri Komnu, 24. feb. 1859). Umrl je v Gradcu (7. jul. 1912), kjer je tudi pokopan. Univerzitetni študij je končal na dunajski univerzi z doktorsko disertacijo iz fonologije (1884; Phologie des Görzer Mittelkarstdialektes in ihren Grundügen dargestellt). Od 1896 je predaval slovensko in slovansko filologijo na Univerzi v Gradcu. Vodil in urejal je projekt za zbiranje slovenskega ljudskega blaga (1895-1923-1946) v štirih knjigah Slovenske narodne pesmi z ok. 8.700 besedili-teksti in s samo ok. 300 napevi, obj. v opombah. Obsežno in sistematično delo je bilo takrat eno najboljših tovrstnih zbirk v Evropi. Bil je tudi predsednik slovenskega odbora projekta Das Volkslied in Österreich in dosegel, da je bilo delo uspešno sprejeto. Zbranih je bilo ok. 13.000 tekstov z napevi, melodijami.  

.

Polihistor in glasbenik, s psevdonimom Zamejski, Ivan Trinko (1863-1954) je deloval kot duhovnik, pesnik, pisatelj, filozof, prevajalec, jezikoslovec, kritik, skladatelj, slikar in buditelj narodne zavesti Slovencev v Italiji. Rojen je bil 25. jan. 1863 v Tarčmunu (Tercimonte) v Beneški Sloveniji, umrl pa je 26. jun. 1954 prav tam. Beneška Slovenija je vselej imela ljudi, ki so se odlikovali na različnih področjih. Eden najznamenitejših med njimi je bil monsignor I. Trinko, vsestranski umetnik, ki je svojemu delu skušal dati dva predznaka: verskega in narodnega. »[…] Večina njegovega opusa je liturgične, duhovne, nabožne narave in izključno na latinska besedila. Poleg najštevilčnejših Trinkovih posamičnih nabožnih pesmi so med njimi tudi večja, ciklična glasbena dela, maše […].« 

.

Skladatelju, zbiralcu, prireditelju, uredniku in izdajatelju ljudskih pesmi in zborovodji, poklicno sicer izšolanemu pravniku in v delu sodniku Oskarju Devu (1868-1932) je bila glasba vse: od študija pa vse do opusa na precejšnjem delu slovenskega prostora. Roj. je bil 2. dec. 1868 na Planini na Notranjskem, umrl pa je 3. avg. 1932 v Mariboru, pokopan pa je v Ljubljani. V svojih romantičnih prizadevanjih je bil Dev še najbolj uspešen z vokalnimi-zborovskimi priredbami koroških ljudskih pesmi. Za seboj ima več kot 400 priredb slovenskih ljudskih pesmi, tudi take »koroške simfonije« (= priredbe za zbor) kot so to npr. tiste  v zbirkah: Slovenske narodne pesmi, Slovenske narodne pesmi iz Ziljske doline in Podroža, Slovenske narodne pesmi s Koroškega, Jugoslovanske narodne pesmi, Koroške slovenske narodne pesmi, 17 moških in en ženski zbor, Svatba na poljani, Dober večer, ljubo dakle/Koroške narodne iz Ziljske doline in Gor čez izaro/Koroška narodna iz Roža. Med najbolj popularne pa zagotovo sodijo: Drumelca, Gor/Nmav čez izaro, Pojdem u rute idr.  

.

Zbiralec folklornega gradiva, koroških ljudskih pesmi, urednik idr. Pavel Košir (1878-1925) je bil rojen 28. jun. 1878 na Koroškem (Loga ves/Augsdorf pri Vrbi). Iz preprostega kmečkega dečka je postal vzoren učitelj. Zanimali so ga ljudski običaji in pesmi, reki, vremenska pravila, vraže in prerokovanja. Skupaj s kolegom T. Gasparijem je izdal zbirko koroških pravljic in popevk, nabranih na Koroškem, Gor čez izaro in zbirko koroških popevk Sijaj, sijaj solnčece. Kot eden od učiteljev »Tausendkünstlerjev« se je ukvarjal še s sadjarstvom in rožami. Že v Velikovcu je vzorno oskrboval majhen vrt, na Prevaljah pa uspešno deloval kot načelnik podružnice Sadjarskega in vrtnarskega društva. Vse nadaljnje načrte mu je prekrižala prezgodnja smrt, saj je umrl na Prevaljah v 48. letu 18. apr. 1925, kjer je tudi pokopan. 

.

Učitelj in zbiralec ljudskih pesmi Jurij Lulek/Georg Forster (1879-1957) se je rodil v Hodišah/Keutschach ob Vrbskem jezeru 27. mar. 1879. Slovenski narod onstran in tostran državnih ne pa nacionalnih meja si ga bo najbolj zapomnil kot zbiralca (slovenskih) ljudskih pesmi in prirejevalca nemških pesmi. Po osnovni izobrazbi je bil učitelj. Kot tak je deloval na avstrijskem Koroškem na Suhi, v Makolah na Štajerskem, da bi se spet vrnil na svojo rodno Koroško v Sele-Golšovo/Göltschach (Žihpolje-Maria Rain), kjer se je tudi upokojil in Krivo vrbo/Krumpendorf, skoraj tja, kjer se je rodil. Tam, v Krumpendorfu, je tudi umrl 17. feb. 1957 in je pokopan. Lulekov/Forsterjev prispevek slovenski glasbi tostran in onstran Karavank resda ni velik, zato pa je pozabi otel marsikateri pesemski naslov. Predvsem je ta nacionalna razdvojenost še največ delovala bipolarno, avstrijsko (nemško) in slovensko.  Lulek/Forster je bil ves čas razdvojen na obe strani, kjer je učiteljev in zbirateljski credo dosegel svoj vrh. 

.

Še en zbiratelj ljudskih pesmi Josef Jekl (1880-1957) je bil obenem tudi sodelavec znamenitega K. Štreklja-(slovenski) učitelj in nadučitelj. Roj. je bil 12. mar. 1880 v Črgovčah/Tscherbergu na avstrijskem Koroškem. Izobrazil se je na celovškem Učiteljišču.  Bil je spreten virtuoz na violini, klavirju in orglah, saj je končal tudi Orglarsko šolo v Gradcu. Nazadnje je živel in deloval v Ljubljani do smrti, 30. okt. 1957. Tam na ljubljanskih Žalah je tudi pokopan v družinskem grobu. Kot še eden vsestranskih učiteljev,  je bil njegov interes mnogostranski, saj je bil poleg narodoslovca še velik ljubitelj in gojitelj čebel, konj, kuncev, psov in sadjar. Tudi kot glasbenik je ostal zvest tej muzi, saj je do konca svojega življenja orglal v p. c. Marijinega obiskanja na Rožniku. 

.

Klasični filolog, glasbenik (skladatelj in pevovodja/zborovodja), vzgojitelj in organizator šolstva Marko Bajuk (1882-1961) je živel in deloval od rodnih Drašičev v Beli krajini, Ljubljane in prek Peggetza/Lienza (Avstrija) vse do Mendoze (Argentina). Rojen je bil 29. mar. 1882 v belokranjskih Drašičih, umrl pa je 20. jun. 1961 v Mendozi, kjer je tudi pokopan. Bil je prežet z neizmerno ljubeznijo do slovenstva, do slovenske pesmi, mladine, človeka in zemlje. Taka in tolikšna ljubezen ni poznala meja v požrtvovalnosti, delu, navdušenju in ustvarjanju. Če je bil Bajuk v domovini (do 1945) velika in močna osebnost, je zrastel še bolj v begunstvu in izseljenstvu. Saj je bil ves poln svojih glasbenih in še bolj pevskih načel: »… petje vzgaja značaje in gradi dobre ljudi …« (Marko Bajuk). Kot glasbeni samouk je zapustil skoraj 250 mešanih, moških in ženskih zborov. Izdal jih je v več zvezkih Slovenskih narodnih pesmi, vodil številne (pevske) zbore, bil aktiven v (Slovenski) Pevski zvezi, bil enako pomemben v segmentu slovenske cerkvene glasbe in si na zadnjo objavljeno zbirko – izbor slovenskih narodnih pesmi Še bomo peli (Buenos Aires, 1988) pripisal nadnapis: »Izšle ste iz naroda, pojte med narodi!«

.

Anton Gaspari (1893-1985) je bil rojen v Selščeku pri Cerknici 16. jan. 1893, umrl pa v Ljubljani, 4. jan. 1985. Bil je pesnik, pisatelj, zbiralec folklornega gradiva in urednik, sicer pa brat mnogo bolj popularnega slikarja in ilustratorja M. Gasparija. Končal je tri razrede gimnazije v Ljubljani in ljubljansko učiteljišče. Kot učitelj in ravnatelj je deloval na Rakeku in Domžalah. Med (2. svet.) vojno je bil ujeli, nato pa aktivist OF. S pesmimi, pripovedno prozo in dramskimi igrami je bil ob koroškem plebiscitu eden glavnih sotrudnikov Mlade Jugoslavije, mdr. povest Cesta, urejal pa je revijo Razori. Skupaj s P. Koširjem sta izdala zbirko koroških pravljic in popevk, nabranih na Koroškem Gor čez izaro in zbirko koroških popevk Sijaj, sijaj, solnčece. Gasparijev opus se v glavnem dotika slovenske ljudske pesmi, šeg in običajev, tu pa sta še Pratika za deco in Tri komedije.       

.

Skladatelj, organist, zborovodja in glasbeni pedagog Anton Jobst (1894-1981) je bil roj.  12. sep. 1894 na Brdu/Eggu pri Šmohorju/Hermagorju v Ziljski dolini na Koroškem, umrl pa je 11. jul. 1981 v Žireh. Še ne 16-leten je prišel v Ljubljano na tamkajšnjo Orglarsko šolo, ravno v času, ko jo je vodil S. Premrl. Končal jo je že po dveh letih in odtlej vseskozi živel in deloval v Žireh. Tu je vodil zbore, orkestre in godbe ter poučeval glasbo v nižji gimnaziji, OŠ in GŠ. Napisal je več kot 200 cerkvenih skladb in jih večinoma objavil v Cerkvenem glasbeniku in nad 400 posvetnih skladb za mešane, moške in ženske zbore. Kljub temu, da je vseskozi ostal (duhovno) povezan s svojo rodno Koroško, je ostal je (glasbena) ikona Žirov: spomenik (kip M. Frlica, 1994), Jobstova ulica, CMePZ Antona Jobsta v ž. c. sv. Martina se imenuje po njem (vodi ga eden njegovih zadnjih učencev organist T. Čadež), o njem sta izšli (znanstvena) monografija in avtorska plošča, na eni od plošč uglednega Slovenskega komornega zbora p. v. M. Cudermana so tudi njegovi zbori. Ob Jobstovi 120-letnici rojstva sta izšli spominska znamka in poštni žig, tam-v Žireh pa je (2015→) odprta tudi Jobstova spominska soba v tamkajšnjem župnišču sv. Martina 

.

(Škofe)loški glasbenik Franz Wilfan Babič (Babitsch; 1909-1986) je bil rojen 27. mar. 1909 v Škofji Loki, vse od 1945 dalje pa je živel in deloval v Celovcu, kjer je 11. jun. 1986 tudi umrl in je pokopan. Njegov opus obsega čez 210 del in (strokovne) spise. V tem fragmentu je še skoraj sto cerkvenih del. Na višku svoje pevske in pedagoške kariere v Celovcu je zapustil dela, ki sicer ne zdrže časovne in prostorske mednarodne konvertibilnosti. Še več: Babičevih del v vseh tistih časih sploh ne najdemo na sporedih izvajalcev, koncertov, festivalov idr., ne v Avstriji in ne v Sloveniji. 

.

Skladatelj Avgust Ipavec (roj. 1940) je bil sicer rojen 2. jun. 1940 v Gorici, svoje otroštvo pa je preživel v bližnjem Ročinju. Danes že ve kot 40 let živi in deluje na Dunaju. 1966 je končal Teološko fakulteto v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika. Vzporedno je študiral tudi kompozicijo na ljubljanski AG in tudi tam diplomiral (B. Arnič in D. Škerl; 1974). Podiplomski študij kompozicije je opravil na Dunaju na tamkajšnji Visoki šoli za glasbo (A. Uhl). Kot duhovnik je služboval v več primorskih krajih, od 1975 pa stalno živi in deluje na Dunaju. Zbori, oratoriji in kantate, npr.: še vedno neizvedena opera Zlatorog (1974), Slovenska simfonija za ples, zbor in orkester, baletna suita iz opere Zlatorog (1978), velike vokalno inštrumentalne freske: Tolminska maša za orkester, mešani in otroški zbor (1978), pesmarica V dolini zvon milo doni (1979), oratorij za orkester, zbor in soliste ter otroški zbor Križev pot (1980), Balada za orkester, sopran in otroški glas (1981), oratorij Fonte d’ amore (1984) in Amor Vincit (1988), glasbene scene za (pevske) soliste, zbore in orkester na bes. S. Gregorčiča Pusti peti moj’ga slavca (1986), Missa populorum (1995), oratorij o sv. Benediktu Ad missam in agris (1998), Requiem, ljudska simfonična pesnitev Barve zelenega smaragda (2014-18) idr. pa so poudarki iz Ipavčevega ustvarjenega opusa.

.

Namesto zaključka

Slovenska glasba različnih (geografskih) prostorov, omejena sicer na slovensko Koroško in vse tja do Dunaja in Gradca zamejeni prostor in relativno ozkega časovnega razdobja (med drugo polovico 19. pa vse do zač. 21. stol.), je zdaj predstavljena zgolj fragmentarno. Glasba, glasbena umetnost in njeni avtorji pa so v tem primeru opravljali poleg primarne umetnostne funkcije še utilitaristično, koristnostno; saj je glasba sama v svoji produkcijski (avtorski) kot reprodukcijski (izvajalski) obliki obenem precej pridobila in še več dala. Muzika, včasih bolj, včasih manj znanih avtorjev in njene percepcije in recepcije, je tako dobila povsem zunaj glasbene razsežnosti. Njeni umetniki pa so tako spet enkrat več ostali in postali celo na slovenskih nacionalnih barikadah.

Franc Križnar