Preteklega 23. septembra je v dvorani Jauretche palače zakonodajne skupščine mesta Buenos Aires potekala slovesnost, na kateri je bil naš stari znanec Marjan Grum imenovan za izjemno osebnost na področju likovne umetnosti in kulture mesta Buenos Aires.
15. decembra lani je bila predstavljena monografija o njem z dvojezičnim besedilom, o čemer smo že pisali. Dogodek je potekal v njegovem »conventillu«, vendar šele potem, ko je bila knjiga predstavljena tudi v Sloveniji in zamejstvu. Omeniti velja tudi, da je Marjan v Sloveniji prejel Erlichovo priznanje.
La Boca je središče umetnikov in boemov. V njem se vrstijo ateljeji, na ulicah srečamo pevce in plesalce tanga, slikarje in kiparje. Med temi umetniki je tudi naš Marjan Grum. V četrti je dobro poznan. Ko je kot otrok skupaj z mamo, dvema bratoma in sestro prišel v Argentino, mu imena niso prevedli, zato je tudi tukaj ostal Marjan; seveda pa se njegovo ime v španskem jeziku izgovarja kot Marhan. Nekaj let je bil celo predsednik društva umetnikov v La Boci. Tudi njegova žena Beatriz je umetnica in zelo dobra slikarka – resnično zelo dobra.
Predstavitev je odprla poslanka Bárbara Rossen, ki je bila tudi pobudnica tega priznanja. Besedo je nato predala veleposlanici Republike Slovenije Tini Vodnik. Svoje mesto kot Marjanov kolega na področju umetnosti je imel tudi umetnik, raziskovalec in profesor Andrés Bestard Maggio, nekaj besed pa je seveda spregovoril tudi slavljenec sam. Poleg številnih predstavnikov slovenske skupnosti so bili navzoči tudi vsi člani diplomatskega zbora Veleposlaništva Republike Slovenije, predstavnik Slovenske kulturne akcije, obiskovalca iz Slovenije in drugi.
Marjan, ki je sicer skop z besedami, nam je odgovoril na vprašanje, ali ga je priznanje mesta Buenos Aires presenetilo: »Da, seveda me je presenetilo! Po toliko letih dela je lepo prejeti takšno priznanje.«
Njegova žena Beatriz je dodala: »Rada bi poudarila veliko pripravljenost veleposlanice Vodnik, da nas podpira in nam izkazuje čast s svojo prisotnostjo, tako že ob predstavitvi monografije kot seveda tudi zdaj, skupaj z vsemi člani veleposlaništva.«
Sledilo je običajno druženje in klepet med navzočimi ter pokušina potice, dokler niso gostje postopoma začeli zapuščati dvorane.
Rok Fink
Lektorirala: Tjaša Lorbek
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 20, 4. 10. 2026
