Med preštevilnim izseljevanjem Slovencev Videmske pokrajine v Italiji na tuje je življenjska pot številne peljala tudi čez morje v oddaljeno Argentino. Z domače zemlje, ki ni mogla potešiti vseh potreb, je številne rojake življenja sila odnesla tudi v deželo pamp in govedine, kjer so si ob trdih začetkih poskušali ustvariti svoj nov dom in košček sreče. Beneški Slovenci v Argentini se še vedno trudijo ohranjati svojo kulturo, tudi z medsebojnim druženjem, še vedno so organizirani tudi v društva. Danes že druga, tretja in tudi četrta generacija Benečanov po svetu išče načine, kako ohranjati in na nove rodove prenašati izročilo prednikov. Uspeva jim, čeprav to nikakor ni lahko, ob realnosti vsakdana z dolgimi delavniki in številnimi drugimi obveznostmi pomeni vsaka aktivnost žrtvovanje svojega prostega časa in časa za družino.
Med mojima potovanjema po Argentini, pred petimi leti in letos po, sem obiskal tri društva beneških Slovencev: v prestolnici Buenos Aires, v Rosariu in v mestecu San Martin blizu Mendoze. Poleg teh treh sta društvi Benečanov organizirani še v Marcos Pazu v provinci Buenos Aires in v Cordobi, drugem največjem mestu Argentine, kjer je društvo staro komaj dobrih pet let. V Argentini živijo tudi številni drugi Slovenci, ki so v kraje ob Srebrni reki, širnemu svetu najbolj poznani po tangu, odšli iz matične domovine ter tržaškega in goriškega zamejstva. Veliko stikov med Benečani in ostalimi Slovenci ni bilo, nekaj pa vendarle.
Provinca Mendoza na severu je znana po enih najboljših vin na svetu. Verjetno najznamenitejša sorta je rdeči malbec. Najštevilčnejša beneška skupnost tukaj je v mestu San Martinu. Poleg kmetijstva so službe našli v gozdarstvu, gradnji železnic, pa tudi vodovodnega omrežja in drugje. Na svojem domu me je sprejela predsednica društva Irene Lendaro in mi z največjim veseljem začela razlagati o njihovem življenju in delovanju. Pripovedovala mi je neverjetne zgodbe o priseljenih, vajenih fašističnega terorja, ki sploh niso mogli verjeti, da lahko, ne da bi jih preganjali, govorijo ”po našin”, kakor se je izraz za tersko narečje še vedno ohranil tudi pri njih. V provinci Mendoza je namreč večina Benečanov iz Terskih dolin. Ko je nek mlad fant prišel v San Martin in izvedel da lahko mirno govori svoj materni jezik ga je navdala takšna sreča, da je šel na sredo železniške postaje ter začel na ves glas ponavljajoče kričati: ”Lahko govorin po našin!!!” ter začel kriče naštevati vse besede v maternem narečju, ki so mu prišle na misel. Ker njihove identitete ni nihče preganjal, so jo, čeprav v tujem okolju, lažje razvili, a slovenska narečja se kljub temu niso ohranila. Zanimivo pa je, da skorajda vsi govorijo italijansko. Razložili so mi, da Italija vsem članom društev plača celoten izlet v Italijo, počitnice tam in obisk rojstnega kraja prednikov, če gredo prej na tečaj in se naučijo italijanskega jezika. Z italijansko skupnostjo v mestu so povezani tudi preko tega, da ker jih je premalo, da bi imeli svoje prostore, se ob prireditvah poslužujejo italijanske hiše v mestu, Casa Dante Alighieri. Društvo letno priredi dva večja dogodka, večerjo, kulturni program in druženje svojih članov v italijanski hiši in s svojo stojnico sodeluje na festivalu narodnosti v središču San Martina, ki se ga vsako leto udeleži kar približno 10.000 ljudi. Tam servirajo tipično hrano (polento, gubano) ter promovirajo kulturo. Ob tem se čez leto občasno srečujejo še na manjših druženjih, ki pa niso stalna. Odvisno od obiskov iz stare domovine, okroglih rojstnih dni članov, obiskov iz drugih društev itd. prilagodijo svoje aktivnosti vsako leto.
V San Martinu sem se že pred petimi leti srečal tudi s podmladkom društva, sedmimi mladimi med 19 in 35 letom starosti. Nekateri med njimi se opredeljujejo kot Slovenci, pri drugih pa to ni tako jasno. Nekaterim so od prednikov poznani izrazi Benečani, Furlani, ali Jugoslavi. Eno dekle mi je svojo identiteto opisalo takole: ”Jaz sem Argentinka, Argentinka italijanskih korenin. A te italijanske korenine so del slovenske manjšine. Mi smo torej Slovenci oziroma potomci Slovencev, a naši predniki niso bili čisto pravi Slovenci, saj niso govorili slovenščine, ampak po našin”. Razumljivo je, da v danih okoliščinah njihova identiteta ne more biti enoplastna. Vsi se še vedno počutijo povezni z Benečijo, večina je rojstne kraje prednikov že obiskala. Tudi do Slovenije imajo pozitiven odnos. Kot Slovenca, ki jih je obiskal, so me bili izredno veseli in so mi z veseljem pripovedovali kako so tudi oni nekoč že bili v Sloveniji in kako čudovita dežela je to. Čeprav si želijo svoje beneške korenine ohranjati in jih tudi prenesti na potomce, pa med njimi nisem opazil želje, da bi se naučili tudi beneških narečij.
V Rosariju živi dokaj številčna in še aktivna slovenska skupnost iz medvojnega obdobja, z manjšim številom tudi povojnih beguncev, poleg njih pa tudi manjša skupnost Benečanov, ki naj bi štela okoli 100 ljudi. Tudi tukaj svojih prostorov nimajo, ampak se poslužujejo ene izmed italijanskih kulturnih hiš (Casa Friulana – italijanske hiše so organizirane po regionalnem principu), ali pa se srečujejo po lokalih ali pri članih doma. Kot sta mi pripovedovala predsednica društva Florencia Lodolo in podpredsenik Alejandro Noacco, je v dejavnosti aktivno vključenih približno 25 članov. S kančkom humorja, a tudi čisto resno sta dejala, da so njihova srečanja namenjena predvsem hrani. Deloma gre za nekaj uradnih prireditev letno, kjer pripravijo tipične jedi, se ob njih družijo in ohranjajo stike, kulinariko pa poskušajo promovirati tudi izven članstva društva, deloma pa gre za srečevanja mlajših članov društva (sedaj srednjih let), ki se občasno dobivajo na pizzi, povsem neformalno za ohranjanje stikov in druženje. Projekt na katerega so zelo ponosni je dokumentarni film pričevanj prve genracije, ki so ga pripravili pred nekaj leti, da spomini nonov in non ne bi šli v pozabo, ampak bi se tega zavedali tudi njihovi potomci. Potrebo po tem vidijo tudi v drugih društvih, v Marcos Pazu so tako na enako tematiko pripravili knjigo.
Pri vseh Benečanih, s katerimi sem se srečal v Argentini, je beseda nanesla na enako razmišljanje: do sedaj smo se ukvarjali s prvo generacijo, zdaj je čas za njihove vnuke. Internet dela povezovanje vse lažje, tudi potovanja so vse lažja in vsi ponavljajo: “To moramo znati izkoristiti”. Priznavajo da ni lahko, saj je ob vseh aktivnostih v katere so vpeti današnji mladi, to le še ena izmed njih in težko jo je uvrstiti med prioritete. A pravijo, da pomagajo predvsem organizirani obiski v rojstnih krajih prednikov, pa tudi seminarji v Argentini, kjer se mladi srečujejo s člani drugih društev. Oboje je organizirano pod pokroviteljstvom dežele Furlanije Julijske krajine.
V Argentino so Benečani prihajali tako v času med obema vojnama, kot v desetletju po drugi svetovni vojni. Še so živi bridki spomini na preganjanje slovenščine v domačih vaseh njihovih prednikov, kar je poleg ekonomskega pomanjkanja pogosto tudi bil pomemben motiv za izselitev. Predsednica društva v Rosariu mi je izrazila prepričanje, da babica beneške govorice ni prenesla na potomce prav zaradi spominov na protislovenski terror, katerih ujetnica je ostala vse življenje. Molila pa je vedno po slovensko, vnukinja se še danes spominja molitev in pravi, da jih občasno uči tudi svoja dva majhna otroka. Zanimivo je tudi, da je babica, ki nikoli ni bila deležna šolanja v slovenskem jeziku, domov pisala pisma v nadiškem narečju. Vnukinja celo pravi, da ji je pisanje šlo boljše od govora.
Pri obisku beneškega društva v Buenos Airesu, ki je edino izmed vseh beneških društev v Argentini dovolj veliko, da ima svoje prostore, je bila velika razlika ta, da je tukaj še nekaj ljudi, ki še vedno govorijo slovensko narečje. Zato se čustvena vez mladih do jezika še ni pretrgala in se jezika tudi sami želijo naučiti. Ob mojem prvem obisku že pred letimi leti sem zelo razveselil dve gospe in enega gospoda, vsi so bili blizu 90 let, ki so se po dolgem času lahko spet z nekom pogovarjali po slovensko. Njihovi vnuki so me posedli mednje in hoteli naj z njimi ves čas govorim slovensko. Kot kakšnega hollywoodskega zvezdnika so me med tem neprestano fotografirali in vzhičeno jokali ob poslušanju slovenskega pogovora.
Še danes me prijetni spomini vežejo na ta prvi obisk. Mlado dekle Lorena Martin je takrat že več let iskala kakšen tečaj slovenščine, a ga ni našla. Ko sem ji povedal da bom naslednji dan obiskal slovenski lektorat na filozofski fakulteti se je takoj pridružila. Na začetku pouka je takoj vzela zvezek iz torbe in začela s table prepisovati vse slovenske besede ter me spraševala za prevode. Samo predstavljate si lahko, kako ganjen sem bil! Na koncu pouka je bila že povsem odločena, da se naslednje leto vpiše na tečaj. To je tudi storila in se dve leti pridno učila slovenščine. Naslednja tri leta se je posvetila družini – v tem času sta se ji rodila dva otroka, tako da je učenje slovenščine morala dati malo na stran. A v vmesnem času je obiskala rojstne kraje nonotov in je danes trdno odločena, da bo kuturo ohranjanja in jo prenesla tudi na svoje otroke. Družinsko življenje pa ni nekoliko zamaknilo njenih načrtov le glede učenja slovenščine, ampak še nečesa pomenljivega. Lorena je po izobrazbi arhitektka in že več let ima željo napisati knjigo o beneški arhitekturi v Argentini. Tega sicer med mojim prvim in drugim obiskom ni uspela realizirati, a tudi ob tokratnem obisku mi je o tem živo razlagala polna načrtov, to ostaja njena velika želja.
Društvo Benečanov v Buenos Airesu ima tudi mladinsko sekcijo. Diego Pergola, ki jo je vodil ob mojem prvem obisku je vmes postal predsednik društva in čeprav priznava da je težko in njihove moči pojenjajo, ima še precej načrtov za prihodnost. Društvo ima še dve do tri prireditve letno. Diego pravi, da čeprav mladi jezika ne znajo več, so člani društva zaradi prednikov in tradicije ter “hočemo te stvari ohraniti”. Želel je bolj poživiti delovanje mladinske sekcije, a žal ni šlo. Tega se je lotil tudi inovativno, na primer z organizacijo rock koncerta v prostorih društva, na katerega je prišlo približno 100 mladih. To je izkoristil in jih kmalu nato povabil na sestanek glede aktivnosti v društvu, a jih ni bilo več. Diego je bil do sedaj v Sloveniji in Furlaniji že trikrat. Rad bi, da bi se njegova hčerka naučila slovensko, čeprav on jezika ne govori.
Donedavni predsednik beneškega društva v Buenos Airesu Jose Brenko je precej pozornosti namenjal tudi stikom s slovenskim veleposlaništvom ter udeležbi na večjih prireditvah ostalih slovenskih društev. Benečane je vedno videl kot del slovenske skupnosti in iskal stike. Prisoten je bil tudi lani, ob obisku slovenskega predsednika Boruta Pahorja v Argentini. Razlog za to je gotovo tudi v njegovem poreklu. Oče je namreč bil Štajerc, mama pa je Furlanka. Zanimivo, da sta se skupaj najbolj poistovetila z beneško skupnostjo.
V Argentini živi približno 40.000 Slovencev. Benečani se z ostalimi slovenskimi skupnostmi niso veliko povezovali, ampak so živeli pretežno svoje življenje. Mesto San Martin je od Mendoze oddaljeno le slabo uro vožje. A skupnosti sploh nista vedeli ena za drugo. Nekoliko drugače je bilo v Buenos Airesu. Tam je zdaj že pokojni Tine Debeljak ml. (pripadnik povojne slovenske migracije) v začetku 90. let prejšnjega stoletja v Beneškem društvu izvajal tečaje slovenščine. Tudi nekaj drugih mojih sogovornikov iz slovenske skupnosti se je spominjalo, da so že pred desetletji kdaj šli tudi na kakšno prireditev k Benečanom, a živi stiki očitno nikoli niso prav zaživeli.
Pri več izseljenskih skupnostih sem že opazil, da ko čas vedno bolj poglablja asimilacijo in jemlje življenske moči, bolj skupnosti začnejo stopati skupaj. Tudi med Benečani v Argentini je še prisotna precejšnja želja po ohranitvi identitete, očitno tudi preko povezovanja z ostalimi Slovenci. A sodoben način življenja in uporaba najnovejših tehnologij omogočata tudi vse pogostejše obiske iz izseljenstva v Benečiji ter tudi ohranjanje stikov preko računalniških vezi. A tudi glede tega imajo Benečani v Argentini pomenljivo in trpko kritiko: saj ko pridemo domov v Benečijo nihče več v naših vaseh ne zna naše govorice – pravijo, da opažajo, da asimilacija doma nič manj ne grozi in redči skupnosti, kot pri njih, na drugem koncu sveta.
Dejan Valentinčič
