Končno je tu poletje, od katerega zelo veliko ljudi pričakuje veliko dobrega. Predvsem sprostitev iz oklepa ukrepov zaradi nevarnega koronavirusa. Bolezen, ki jo povzroči, je mnoge zelo zmučila, druge preštevilne odnesla v smrt.
Pomlad je bila hladna in šele proti koncu junija so se temperature dvignile v vročinske dneve. Vendar je število okužb po Evropi in tudi drugod po svetu tako padlo, da so se odprle poti do turističnih krajev blizu in daleč po svetu. Obenem so se odprla vrata gostišč in hiše kulturnih dogodkov, športnih stadionov in dvoran ter seveda zabavišč. Ljudje so komaj čakali na ta trenutek, ko so se spet lahko usedli okrog mize in naročili kavico ter poklepetali. Hotelirji in gostinci so se oddahnili, čeprav se je delo zanje šele začelo, in to intenzivno.
V cerkvah se pri nedeljskih mašah bolj počasi dviga število rednih udeležencev iz predkoronskih dni. Starejšim vernikom je strah pred boleznijo zlezel globoko v kosti in dušo. Drugi so se navadili na spremljanje maše preko radia, televizije ali interneta. Človek se navadi na udobje.
In vendar bo potreba po skupnosti postala eden najbolj odločilnih mejnikov, kako bomo prebrodili izkušnjo izolacije. Gre seveda za osebno doživeto srečanje ljudi ne le na področjih oddiha, prijetne družabne večerje ali popoldanske kavice. Potreba po srečanju okrog Gospodove mize, kjer je postreženo s hrano za dušo, ne bo smela ostati nepotešena. Enako velja za župnijsko skupnost, v kateri ne gre brez sodelovanja in osebne zavzetosti faranov. Kdor samo tedaj ‘najde’ farno skupnost, ko sam kaj potrebuje, je lahko le servisiran. Servis je iskanje usluge pri mehaniku za avto, v gostišču za kosilo ali večerjo, v hotelu za prenočišče, v gledališču za odrsko igro, na stadionu za športno tekmo …
Župnijska skupnost ni servis. Je sobivanje z ljudmi enega mišljenja, enega upanja, ene vere. Vezi so božje in človeške. Vabi in zbira nas Bog, pridemo pa ljudje takšni, kot smo, vendar nas druži dar edinosti. To je Dar – Duh, ki ne le povabi, ampak tudi deli darove vzajemnosti, sprejemanja drugega. Dar je Božja beseda, dar je Evharistija, dar je tudi skupnost, ki se je zbrala ob tej mizi, ki jo On pogrinja in nanjo postavlja svojo jed. Zastonjski darovi za večno življenje. Naše sodelovanje je hvaležnost do Boga in bratov in sester, ki z njimi praznujemo.
Ob tridesetletnici slovenske državnosti smo posebej hvaležni za dobrino narodne skupnosti. Tudi ta se krepi iz žive bratske skupnosti, ki jo pristno doživimo le z osebno udeležbo in srečanjem z rojaki. In še nekaj je pomembno imeti v mislih. Svojo skupnost lahko doživimo tudi takrat in tam, ko nas je življenje zaneslo daleč vstran. Pri maši med tujimi ljudmi smo namreč z istim duhovnim darom med brati v veri in pridruženi svoji skupnosti, kajti to in ono združuje eden in isti Gospod Jezus Kristus.
Ostanimo si zvesti v njegovem Duhu.
Janez Pucelj
