Lozar, Kravos, Bratina, pravcati slovenski priimki treh redovnikov-bratov maristov, ki so do nedavnega delovali v Argentini: Stanko Lozar (1925-1996) in Zdravko Kravos (1927-2002), rojena v Skriljah pri Ajdovščini ter Zvonko Bratina (1928-2018), rojen v Stomažu pri Ajdovščini.
“Na Primorskem, v vasi Cesta, je služboval duhovnik, g. Viktorin Stanič, ki je leta 1938 prevzel župnijo Kamnje pri Ajdovščini. Takrat je g. Stanič navdušil štiri fante za študij v Turinu, v Italiji. Tam je deloval katoliški internat bratov maristov. Njihov ustanovitelj je sv. Marcelino Champagnat. Predobri, Bogu vdani fantje, še skoraj otroci, so šli od doma 19. julija 1939. Niso vedeli, ne oni ne njihove družine, da bo ta odhod trajen. Eden izmed njih, Stanko Rustja, se je sicer vrnil, iz zdravstvenih razlogov …” Tako pripoveduje sovaščanka Olga Fišer Leban.
“Zvonko je odšel malo pozneje in sicer ne v Italijo, ampak v Francijo. Mladostniki so se hitro naučili jezikov, uspešno doštudirali za profesorje različnih predmetov in še zelo mladi zasedli svoja delovna mesta. Njihova glavna naloga je bila ta, da so vzgajali mladino v poštene osebe in jo spodbujali na poti do Boga …” Tako kot ostale družbe je tudi Champagnatova odločala o namestitvah v skladu s potrebami. “Stanko in Zvonko sta že leta 1947 prišla v Argentino, veliko deželo z mnogoterimi vzgojnimi izzivi. Izpopolnila sta se v znanju novega jezika in opravila vse potrebne izpite za priznanje diplom. Sposobni, delovni, zgledni in zvesti svojemu poklicu do zadnjega diha so delovali v različnih provincah in zasedali tudi vodilna mesta v šolah v Córdobi, Mendozi, Santiagu del Estero in po večjih šolah te kongregacije v mestu Buenos Aires.”
“Stanko je bil več let ravnatelj glavne šole Champagnat v Buenos Airesu, nazadnje pa v Mendozi, kjer je, po letih vztrajnega in uspešnega dela, zbolel za trebušno slinavko in odšel k Bogu že leta 1996…”
“Zdravko je bil najprej nameščen v Zambiji. 22 let je tam deloval, se okužil z malarijo in težko bolan prispel v Buenos Aires. Zdravje se mu je izboljšalo in je največ časa deloval v šoli v Belgranu, v Buenos Airesu. Sladkorna bolezen pa ga je končno premagala na delovnem mestu v Villi Maristi v Pilarju leta 2002. Na njegovi pisalni mizi je bila vedno razpeta tudi slovenska zastava, ki je bila zavarovana pod steklom …”
“Pred nekaj meseci (27. junija 2018) se je od nas poslovil še Zvonko. Zadnja leta je preživel v Villi Maristi v Lujanu, kjer jen rad sprejemal prijatelje in bivše učence. Ti so objavili na omrežju facebook njegovo sliko. Pod njo se je hitro pojavila cela vrsta izrazov hvaležnosti, občudovanja in lepih spominov na profesorja biologije, učitelja, ljubitelja narave, svetovalca, cenjenega brata.” Zvonko bi 30. avgusta 2018 dopolnil devetdeset. Njegovi domači in prijatelji so se zbrali pri maši v domači vasi Stomaž nad Ajdovščino. Pokopan pa je v romarskem mestu Lujanu, v Buenos Airesu.
“Izgubili smo tri velike katoličane, ki so z velikim veseljem vse življenje odgovarjali božjemu klicu”, nadaljuje ga. Olga z razmišljanjem.” Bili so ‘redovniki, kot se šika’, globoki, pošteni, pridnih rok, zvesti. Izvrstno jim pristojajo tri vijolice, simbol Marijinih bratcev – Hermanitos de María: PONIŽNOST, PREPROSTOST in SKROMNOST. Morda tiči v tem razlog, da mi nismo zadosti vedeli o njih, teh zavednih Slovencih”.
mb
