Pred 150 leti, 29. septembra 1873 se je rodil častitljivi božji služabnik Janez Frančišek Gnidovec, doktor filozofije, škof, misijonar in dobrotnik. Bil je prvi ravnatelj in profesor Zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano in skopsko-prizrenski škof. O njem je sv. Mati Terezija napisala: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu, blagega in ponižnega srca«. Postopek za beatifikacijo škofa Gnidovca se je začel leta 1973, leta 2010 je bil razglašen za častitljivega, ko je papež Benedikt XVI. potrdil, da je v skladu z načeli krščanske vere živel herojske kreposti. Maja 2023 je na škofiji v Skopju potekalo sklepno zasedanje škofijskega postopka za beatifikacijo v zadevi ugotavljanja čudeža, sedaj je postopek v rokah Dikasterija za zadeve svetnikov v Rimu.

Janez Frančišek Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec pri Žužemberku. Starša sta bila globoko verna in Janeza in brate vzgajala v trdni krščanski vzgoji. Janez je bil vedno zelo dober učenec. Ljudsko šolo in gimnazijo je končal pri frančiškanih v Novem mestu. Leta 1892 je vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče in julija 1896 prejel mašniško posvečenje.

Po novi maši je bil poslan za kaplana v Idrijo, naslednje leto pa prestavljen v Vipavo. Leta 1899 je na željo škofa Jegliča odšel na Dunaj, kjer se je posvetil študiju klasične filologije in slovenskega ter nemškega jezika. Po končanem študiju z doktoratom ga je škof Jeglič imenoval za ravnatelja novoustanovljenega
Zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, prve škofijske gimnazije v Sloveniji. Tej ustanovi je Gnidovec posvetil štirinajst let.

Leta 1919 je Janez Gnidovec prosil škofa Jegliča, naj ga razreši službe ravnatelja, ker se je želel še bolj posvetiti apostolskemu delu. Vstopil je v Misijonsko družbo lazaristov, kjer je postal voditelj novincev.

Leta 1924 je bil imenovan za skopsko-prizrenskega škofa. Za škofovsko geslo je izbral besede apostola Pavla »Vsem vse«. Razmere v škofiji so bile težke in zahtevne. Zgradil je številne cerkve, kapelice, zavetišča za otroke, šolo, prosvetno dvorano in semenišče. Organiziral je devet škofijskih sinod, duhovna in dobrodelna gibanja. Bil je velik dobrotnik za reveže in bolnike. Živel je siromašno, drugim je dajal vse, kar je imel.

Januarja leta 1939 je hudo bolan odšel v Ljubljano, kjer je 3. februarja 1939 umrl. Pokopan je v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani.

DELO ŠKOFA GNIDOVCA

Tako je zgodovinar in publicist Ivo Žajdela v Družini opisal škofa Gnidovca: »Posebnost Janeza Frančiška Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč. Svoje poslanstvo je videl v apostolatu, molitvi in pastoralni dejavnosti; vodila ga je gorečnost za duše. Od Šentvida do Skopja ga zaznamujejo leta dela, molitve, skromnosti, služenju Cerkvi in prek tega tudi služenje ljudem, h katerim je bil poslan. Njegovo škofovsko geslo je bilo Vsem vse! To je zgodovina vzponov in padcev, uspehov in neuspehov, podpore in nerazumevanj. Življenje mu je bilo služenje Bogu. Močna je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja. Ta ga v marsičem povezuje z velikimi svetniškimi osebnostmi vesoljne Cerkve.«

Ko je Janez Gnidovec bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava se je trudil, da bi bili gojenci deležni splošne izobrazbe, predvsem pa bogatega duhovnega življenja. Šentviška gimnazija je dijake navajala k resnemu delu, zato je kmalu veljala za najboljšo v Sloveniji. Med prvo svetovno vojno je Zavod sv. Stanislava
postal rezervna vojaška bolnišnica. Sprejela je skoraj 40.000 ranjencev. Ravnatelj Gnidovec se jim je posvečeval kot usmiljeni Samarijan, vsem je pomagal in jih tolažil v njihovem materinem jeziku.

Ko je bil imenovan za skopsko-prizrenskega škofa je vedel, da je poslan na zelo težko delo. Skopska škofija v južni Srbiji (danes Makedonija, Kosovo in južna Srbija) je bila prava diaspora. Katoličani so bili manjšina: polovica prebivalcev je bila pravoslavnih in več kot 40% muslimanov. Po balkanski vojni in prvi svetovni vojni so bile številne politične, etnične in verske napetosti.

Delo Janeza Gnidovca kot škof je lepo opisal Stanko Žakelj CM, vicepostulator v postopku njegove beatifikacije: »Prišel je res v težke razmere: ni bilo bogoslužnih prostorov, verniki so bili zapuščeni. Pouk krščanskega nauka je bil zelo nepopoln. Šol po deželi ni bilo veliko. Revščina je ubijala voljo za duhovne dobrine. V deželo je prihajalo vedno več prečanov (ljudje onstran Save in Donave, gledano iz Srbije), vojakov, orožnikov, financarjev, uradnikov in delavcev, ki so bili raztreseni po prostrani »Južni Srbiji«. Kdo jih bo duhovno oskrboval? Domači duhovniki Albanci niso bili pripravljeni prijeti za tako delo. Gnidovec je osebno in s pomočniki, ki jih je izprosil v Sloveniji, prevzel to delo. Pa so mu očitali, da raznaroduje Albance, celo to, da je v službi raznarodovalne politike Beograda. Toda Gnidovcu je šlo za duše. Hotel je postati vsem vse. Molil je, trpel je, se pokoril, misijonaril po obširni škofiji, oznanjeval evangelij in pomagal, kjerkoli je mogel. In kmalu ga niso imenovali drugače kot škof svetnik: »Onaj sveti biskup.« Celo njegovi nasprotniki niso upali temu glasu ljudstva oporekati.

Kot na svetnika so gledali nanj albanski verniki, ker je bila zanje njegova požrtvovalnost nekaj čisto novega. Svetnika so videli v njem pravoslavni in muslimani, ker je tako nesebično pomagal vsakemu, ki ga je prosil pomoči, naj je bil katerekoli vere; pa tudi ker so videli njegovo molitvenost in spokornost. Vojaki, ki so bili pri njem pri spovedi ali pri birmi, niso mogli pozabiti njegove svetniške ljudomilosti in dobrote. Orožniki in financarji ter uradniki: vsi po vrsti so ob njem doživeli nekaj, kar jih je hočeš nočeš spominjalo božje svetosti. Dnevnik Vardar je pisal o njem. Kralj Aleksander je sam videl in spoštoval v njem svetnika.

Ko škof Gnidovec umre, je splošna sodba katolikov, pravoslavnih in muslimanov: »Umrl je svetnik.«

NEKAJ MISLI ŠKOFA GNIDOVCA:

• »Delajte radi, ker je delo dolžnost in spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji…Delajte z duhom vere.«

• »Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, do so zelo potrebni Božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.«

• »Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.«

• »Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.«

MOLITEV ZA BEATIFIKACIJO ŠKOFA GNIDOVCA

Gospod Bog,
Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do Tebe
nesebično ves žrtvoval za uboge.
Poveličaj ga s čudeži,
da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja
in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.