Pred 90 leti, 17. marca leta 1929, je papež Pij XI imenoval Gregorija Rožmana za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva škofu Jegliču. Za škofovsko geslo si je Rožman izbral  “Crucis pondus et praemium” – Teža križa in plačilo. Škofa Rožmana je čakalo 30 let težkega apostolskega dela: ljubljansko škofijo je vodil med drugo svetovno vojno, javno obsojal brezbožni komunizem, pred njim svaril slovenski narod in  bil nasprotnik vsakršnega nasilja. Zaradi protikomunistične usmerjenosti je bil preganjan in se je moral umakniti v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Do svoje smrti je opravljal apostolsko in misijonsko delo med slovenskimi izseljenci po svetu. Trikrat je obiskal tudi slovenske izseljence v Argentini in  jih spodbujal in spremljal v težkih prvih letih izseljenstva. Umrl je v Clevelandu pred 60 leti, 16. novembra 1959. Od leta 2013 škof Rožman počiva na slovenskih tleh, pokopan je v ljubljanski stolnici, v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene.

ŽIVLJENJSKA POT ŠKOFA DR. GREGORIJA ROŽMANA

Škof dr. Gregorij Rožman je koroški rojak. Rodil se je 9. marca 1883 v Šmihelu pri Pliberku. Vzgledno življenje njegovih staršev je močno vplivalo na mladega Gregorija in v njegov značaj so se že v tistih letih močno utisnila njegove lepe lastnosti: ljubeznivost, preprostost, odkritosrčnost, globoka srčna dobrota in ljubezen do bližnjega, zlasti do tistega, ki trpi in je pomoči drugih potreben. Gimnazijo je študiral v Celovcu. Bil je vseskozi dober dijak, že v dijaških letih se je odločil za duhovniški poklic in je po maturi tudi vstopil v celovško bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen v Celovcu dne 21. julija 1907. Prvo kaplansko službo je nastopil v industrijskem mestu Borovlje. Njegova topla in mehka beseda je kmalu našla odprto pot tudi do tedaj zakrknjenih src med nekaterimi delavci. Vsi so ga kmalu vzljubili, delavci in kmetje. In pozneje je škof ponovno dejal, da ne bi nikdar nehal delovati med ljudstvom kot navaden duhovnik, če bi bilo vse po njegovem. Toda njegovi predstojniki so mu že tedaj določili nova področja v dušnem pastirstvu. Kot nadarjenega kaplana so ga zato poslali nadaljevat bogoslovne študije v Avguštinej na Dunaju, kjer je 27. junija 1912 postal doktor bogoslovja. Že naslednje leto 1913 so ga cerkveni predstojniki poklicali v Celovec. Imenovali so ga za špirituala v celovškem bogoslovju ter za profesorja cerkvenega prava. Na tem mestu je dr. Rožman prebil vsa leta med prvo svetovno vojno ter prva povojna leta, ko je zaradi svoje narodne zavednosti odšel v Ljubljano. Slovenska prestolnica je odličnega koroškega rojaka sprejela z odprtim srcem ter mu zaupala mesto na novo ustanovljeni univerzi za cerkveno pravo. Profesor za cerkveno pravo je postal 27. avgusta 1920. V Ljubljani se je dr. Rožman z vso vnemo udejstvoval med slovensko mladino. Najprej kot prefekt v Marijanišču, pozneje pa kot duhovni vodja pri Orlu. Dne 21. junija 1922 je prevzel funkcije oficiala pri škofijskem cerkvenem sodišču, dne 18. avgusta 1924 je postal na univerzi izredni profesor. 20. decembra 1927 je bil imenovan za svetnika škofijskega konzistorija. Tako je tedanji škof dr. Jeglič dobil v svojo bližino sposobnega, vestnega ter dobrega delavca in svetovalca. Škof Jeglič si je prav dr. Rožmana izbral tudi za svojega pomočnika in naslednika. Na njegov predlog je bil od Svete stolice 17. marca 1929 imenovan za naslovnega škofa šeintskega in za pomočnika ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Kot škof je bil posvečen v ljubljanski stolnici dne 14. julija 1929. Dne 10. septembra istega leta je bil dr. Rožman imenovan za generalnega vikarja ljubljanskega škofa, ko so pa škofu Jegliču začele moči pešati in je odstopil, je škof dr. Rožman postal dne 1. avgusta 1930 škof ljubljanski. Kot škof ljubljanske škofije je storil veliko za duhovno obnovo slovenskega ljudstva. Zlasti je priporočal svojim vernikom pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Znane so njegove pridige ob kanonskih vizitacijah, zlasti pa ob postu v ljubljanski stolnici. Vsa leta je pisal globoke dušnopastirske in cerkvenopravne članke za reviji “Čas” in “Bogoslovni vestnik”. Pred vojno — leta 1937— je obiskal tudi Slovence v Severni Ameriki in bil pri odkritju spomenika škofu Baragi v Kulturnem vrtu v Clevelandu. Oh izbruhu komunistične revolucije med drugo svetovno vojno je dr. Rožman takoj v začetku javno obsodil komunistično nasilje, umore in požige. Javno je škof dr. Rožman obsodil komunizem že v prvem svojem pastirskem pismu v jeseni leta 1941, ponovil pa nato v nagrobnem govoru ob pogrebu Jaroslava Kiklja leta 1942, pozneje pa znova v raznih pridigah in govorih. Ko je bila stiska največja, je škof vernikom venomer govoril o zaupanju v božjo Previdnost in Marijino varstvo. V tedanji stiski slovenskega naroda ga je posvetil Njenemu brezmadežnemu Srcu. Sam je tedaj vodil spokorno procesijo, trpeči narod je pa stopal za njim. Na prigovarjanje in rotenje predstavnikov slovenskih demokratskih strank je leta 1945 odšel z demokratskimi Slovenci v emigracijo, da bi v svobodnem svetu kot najvišja slovenska cerkvena avtoriteta podprl borbo za resnično osvoboditev slovenskega naroda, obenem pa družil po svetu razkropljene slovenske naseljence. Svoje sovraštvo do škofa Rožmana so komunisti pokazali s procesom, od 20. do 27. avgusta 1956, na katerem so ga sramotili in končno obsodili na 18 let ječe. Begunska leta je škof preživel v Avstriji, odkoder je odpotoval preko Švice v Severno Ameriko, kjer je živel pri prijatelju Monsignoru Omanu v Clevelandu. V emigraciji je škof dr. Rožman ostal to, kar je bil doma: nadvse skrbni dušni pastir slovenskim vernikom. Obiskoval jih je po Severni Ameriki, Kanadi, bil pri njih v Čilu in trikrat na daljših obiskih v Argentini. Vsemogočni je svojega zvestega in neustrašnega borca poklical k sebi 16. novembra leta 1959.

(Svobodna Slovenija, št. 46 – November 1959)

KAJ SO GOVORILI IN PISALI O ŠKOFU ROŽMANU

. “Škof Rožman je bil slovenski narodni zgradbi, tisti doma in tej v tujini, močan steber opornik. Škofov veliki duh bo vse Slovence še naprej vodil, njegov nauk in zgled bo pa vsem kažipot” – dr. Julij Savelli, direktor Slovenskega pevskega zbora Gallus.

. “Doba škofa Rožmana je bila predvsem doba velikega trpljenja, ne samo vsega naroda, pač pa tudi njegovega, saj je moral skozi vse oblike trpljenja in ponižanja. Toda ravno iz tega trpljenja vodi pot v odrešenje. Bil je med nami vedno poln optimizma in glasnik ljubezni ter dobrote, zlasti pa popolne edinosti in povezanosti. Zato je podpiral vse, kar je služilo temu cilju. Slovenska kulturna akcija ga je štela med svoje mecene in bil je med prvimi, ki so njen nastop pozdravili. Pozneje pa je pozorno spremljal in bodril k vztrajnosti in pogumu. Sam je bil med najbolj plodovitimi javnimi in kulturnimi delavci in kdor se je nanj obrnil za pomoč ali sodelovanje pri listih, revijah in zbornikih, je v njem takoj naletel na najiskrenejšega prijatelja ter svetovalca. Slovenska kultura je z njim izgubila velikega graditelja in podpornika. “ – Ruda Jurčec, Slovenska Kulturna Akcija.

. “Ko se je zgodilo, da je, kot nad vse druge slovanske narode, tudi na Slovence z vso težo padel križ brez Kristusa, je škof Rožman bil trdno odločen, da ostane in gre na grmado, ki mu jo je pripravila komunistična fronta. Škof ni bežal pred nikomur. Ni bilo osebne žrtve, ki bi se je on bal. Drugi so bili, ki so se bali zanj. Zdel se jim je predragocen. Zlasti celovški škof je povzročil, da je dr. Rožman v ponižni ubogljivosti tiste usodne dni v prevratu prišel v Celovec, še od tam se je hotel vrniti, pa se ni več mogel. Kot poprej vse druge, je sprejel tudi križ begunstva in uporabil to posebno priložnost in čas, da je iz svobode delal za svojo škofijo in za svojo, po vsem svetu raztepeno čredo. Tako smo Slovenci v škofu Rožmanu imeli v stoletju begunstva in nasilnega preseljevanja narodov največjega misijonarja med begunci. On nam je bil in je ostal v vsej polnosti besede največji dar božji.” – Dr. Miha Krek, predsednik Narodnega Odbora za Slovenijo.

. “Svoje življenje je škof Rožman kot pastir Cerkve popolnoma posvetil Kristusu. V njem je črpal moč za vsakdanje darovanje in življenje ter mu postal podoben tudi v njegovem trpljenju. Vreden je naše hvaležnosti za njegov zgled pokončnega človeka, Bogu vdanega kristjana in zvestega delavca v Gospodovem vinogradu.“ – Dr. Anton Stres, ljubljanski škof.

. “Vedeti moramo nekaj, kar včasih tudi v medijih ni prav predstavljeno. Škof Rožman je bil škof 30 let in vsi ga predvsem poznajo po dogodkih iz časa druge svetovne vojne, ko je zaradi svojega protikomunističnega stališča in svojih nastopov, ko je branil vse žrtve in posredoval za različne ljudi v času druge svetovne vojne, morda bil v povojnem ideološkem odboju v zgodovinopisju napačno predstavljen. Vendar se je škof tudi pred vojno v času, ko je katoliška Cerkev imela različne velike prireditve, izkazal kot velik pastoralni delavec. V povojnem obdobju, ko je bil tudi sam begunec med begunci pa je naredil zelo veliko za naše izseljence po svetu, da so ohranili zvestobo Bogu in tudi zvestobo domovini. Moram reči, da v zadnjem času vendarle mediji skušajo preseči tisto ozko vojno obdobje in gledanje na škofa Rožmana. Končno vidijo tudi, kako je bila večina njegovega življenja izrazito pastoralno obarvanega.“ – Msgr.Franci Petrič – glavni urednik Družine.

. “Stikov škofa Rožmana z okupatorjem in njegovega delovanja ne moremo razumeti, če ne upoštevamo vzroka za to. Škof Rožman je dobival nešteto prošenj za intervencije. Lahko rečemo, da je interveniral za nekaj tisoč ljudi.

Da je škof Rožman bil nasprotnik vsakega nasilja, tako okupatorjevega kot komunističnega, je razvidno iz njegovih izjav in njegovega delovanja.

Škof Rožman je bil potujoči misijonar in škof pravzaprav vseh Slovencev, ki so bili v emigraciji. Veliko je pisal o tem. Potoval je tako v Argentino, po ZDA, seveda pa tudi v Evropo, kjer je obiskoval Slovence, ki so morali zapustiti domovino, saj je iz lastnih izkušenj vedel, kakšne težave imajo.“ – Dr. Tamara Griesser Pečar – zgodovinarka.

MISLI IN VIZIJA ŠKOFA ROŽMANA

“Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala.”

“Cerkev ima v človeški družbi nalogo, resnice krščanstva, to je verske in moralne, čuvati in učiti, navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu s temi resnicami in da tako pridejo do svojega nadnaravnega cilja.“

“Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako revolucijo. … Cerkev je napram obliki vladavine indiferentna, nobene ne smatra za edino pravo … Cerkev uči, da je najvišja dolžnost vsake vlade skrbeti za občno blaginjo. Ob času revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov čim prej končati kaos, zgraditi na razvalinah starega novo državo kot napravo obče blaginje … V konfliktu dveh dolžnosti prevladuje zmerom višja, važnejša.“

“Nihče ne more biti istočasno katoličan in komunist. Brezbožnost in vera v Boga sta nezdružljivi kot voda in ogenj. Kdor je komunist, ni več kristjan … Sodelovanje z brezbožnim komunizmom brez greha ni mogoče.“

“Brezbožni komunizem je v bistvu zlo – moralno zlo –, sodelovanje z njim … v katerikoli reči je prav tako zlo, torej moralno prepovedano … V osvobodilni fronti imajo komunisti, kakor sami trdijo in kakor je razvidno iz njihovih publikacij, vodilno vlogo. Kdor torej podpira osvobodilno fronto, podpira komunizem … Ker je osvobodilna fronta dejansko v rokah komunizma in njegova nosilka med našim narodom, zato je vsako prostovoljno sodelovanje z osvobodilno fronto bodisi z gmotnim ali moralnim podpiranjem bodisi s prikrivanjem in simpatiziranjem kot sodelovanje z moralnim zlom pod grehom … prepovedano.“

“Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. … “

“V toku 14 stoletij naše ljudstvo ni doživelo ničesar hujšega. In kaj zlega bo sledilo. Nikjer na svetu nimamo opore. Le Bog je naša opora, vanj polagamo svoje upe … “

“Mnogo nedolžne slovenske krvi je bilo prelite od črnih, rjavih in rdečih sovražnikov — srca se nam krčijo, ko se je spominjamo — a na to kri se opira naše najtrdnejše upanje. Ta kri bo našemu narodu v vstajenje, ne v smrt, v osvobojenje, ne v suženjstvo, v zasluženje, ne v kazen — v končno odrešenje. To je naša trdna vera, ki jo izrekamo ob slovesnem spominu na one, ki so morali preliti svojo kri, da nam zasije boljša in lepša svoboda.”

“Vztrajajmo na svoji poti, po kateri smo hodili v letih groze in gorja in ki jo zdaj ves demokratični svet priznava za pravilno. Ta pot nas je vedla iz domovine v begunstvo. Odločili smo se zanjo, da rešimo sebi in zanamcem SVOBODO IN VERO. Po večini so begunci že našli novo domovino — upamo, da samo začasno — in zdaj velja, da si v tujem okolju ohranimo to, kar smo z begom hoteli rešiti in ohraniti. Naša tragika bi bila popolna in dokončna, če bi v tujini izgubili to dvoje: svobodo in vero. Hudič bi užival demonsko zmagoslavje, ko bi nas v tujini vklenil v svojo sužnost, ko nas v domovini ni mogel. VZTRAJAJMO TOREJ!”

“Slovenci:  ne pozabite idealov, zaradi katerih ste prišli sem in zaradi katerih ste se doma ustavljali rdeči nevarnosti. Ohranite jih! Če bi te izgubili, bi bila to popolna tragika naša in našega naroda. Če se svobodna misel v nas budi, če se nam zdi, da imamo boljše načrte, bi se morali pogovoriti kot zreli ljudje, bi morali najti način, da se med seboj moško in odkrito pogovorimo in napravimo dogovor na temeljih, ki so potrebni, če hočemo ostati takšni, kakršni smo prišli v svet.”

“To vas prosim in želim: povežite se med seboj! Držite enotnost in edinost, v kateri smo močni in lahko kaj dosežemo. Če smo med seboj edini in če gremo za istim ciljem, če ni nobenega razdora med nami, potem bomo kljub temu, da nas je tukaj malo, dosegli, da se bo naš glas daleč slišal.”

“Prišli smo v druge dežele, z drugimi navadami, z drugo zgodovino, z deloma drugačno kulturo. Mnogo se nam zdi včasih nerazumljivo. Ne razumemo jezika, ki ga govore okoli nas. Prinesli pa smo nekaj s seboj: ne milijonov, prinesli smo našo slovensko poštenost, pridnost in delavnost. Darujte to našo slovensko pridnost, poštenost in delavnost  veliki Argentini, ki vam je tako širokogrudno odprla vrata v svobodo, vas tako gostoljubno sprejela in dala, vam beguncem nov dom.”

“ Imamo še en zaklad: našo slovensko pesem. Čuvajmo, gojimo in ohranimo ta naš veliki zaklad. V novi domovini sprejmite vse, kar je dobrega in mnogo tega boste našli in boste tako postali še bolj očiščeni in izklesani, modri in izurjeni. – Za tiste pa, ki so povzročili, da smo morali oditi po svetu, za vse, ki so nas preganjali, za vse, ki so pozabili na svojega Boga, prosimo, da najdejo pot resnice. Jaz sam nisem noben večer pozabil dati blagoslov tudi vsem svojim sovražnikom v domovini, če imamo mi resnico in nas ona dviga , potem naj ta odpre pot tudi tistim, ki so v zmoti.”

“Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike ‚Divini Redemptoris’ največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja in dejanskem navajanju k vrednemu in pogostemu prejemanju presvete Evharistije, po ponovnem in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije – duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem. Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil. To je moj ‚zločin’ zaradi katerega sem bil obsojen …“

Pripravil Jože Jan

OkrOgle obletnice: Dr. Tine Debeljak