Slovenski tržaški skavti so praznovali sedemdeset let delovanja, pa so za to priliko sestavili zelo bogat program. In z enim samim večerom ga ni bilo mogoče zaobjeti. Sestavili so posebno skupino z imenom Trop 70, ki sta jo vodila kar skavtska načelnica Vlasta Novak in načelnik Matija Premolin. V tem programu so bili štirje večeri namenjeni obujanju zgodovinskih in osebnih spominov v življenju slovenskih tržaških, goriških, koroških skavtov. Večeri so bili že v lanskem letu; za letošnje pa je ostalo še poglavje slovenskih skavtov v povojnih begunskih taboriščih, v Kanadi in v Argentini. To se je zgodilo v Finžgarjevem domu na Opčinah pri Trstu v petek, 9. junija 2023.

Duša teh večerov je bil Ivo Jevnikar, zdaj upokojeni časnikar na Radio Trst A in seveda – skavt! Večer je začel sedanji načelnik Saša Marsetti, saj se je z novim letom vodstvena ekipa zamenjala. Začel je s skavtsko molitvijo, ki so jo zmolili tudi prisotni skavti.

V prvem delu je Ivo sam predstavil delovanje skavtov v begunskih taboriščih. Delovali so tako v Italiji kot v Avstriji. Ker so v Avstriji bila taborišča pod britansko komando in so se ti zavedali, da je treba mladež zaposliti in vzgajati, so v večji meri podprli slovenske skavte v njihovih taboriščih. Ivo je pokazal nekaj slik iz tega časa, kjer so – kljub begunstvu – imeli skavti primerna oblačila in tudi svoje prapore. V okviru slike z razstave v taborišču, je bila razvidna skavtska iznajdljivost: ko je taboriščnik napisal pismo, je nanj moral nalepiti znamke. Skavti pa so izdali svoje »znamke« in taboriščniku z znamko »zaračunali« uslugo, da so mu oni odnesli v mesto pismo na pošto. S tem so dobili nekaj denarja za svoje delovanje.

Slovenske skavte v Argentini je predstavil Franci Žnidar. Spregovoril je o njihovem delovanju, predvsem pa o voditelju, Marjanu Trtniku, Sinjemu orlu. Trtnik je bil skavt že v Sloveniji, potem pa v begunskih taboriščih v Italiji in končno v Argentini. Na noge je postavil slovensko skavtstvo v Argentini, je pa tudi veliko sodeloval z argentinsko skavtsko organizacijo in ji pomagal s svojimi izkušnjami. Povezan je bil tudi z drugimi emigrantskimi skavti v Argentini in z njimi organiziral skupni jamboree in taborjenja.

Franci je povabil, da z njim zmolimo skavtsko molitev, ki so jo oni molili na začetku vsake dejavnosti. Tudi skavtsko himno je zapel. Vendar nihče od prisotnih ni poznal ne ene ne druge.

Na tem večeru smo si lahko ogledali nekaj kosov skavtskih uniform, predvsem pa prapor-zastavo, ki so jo skavti dobili konec leta 1963. Kot je zapisal kronist v Svobodni Sloveniji, je »napravil načrte g. Andrej Makek na osnovi predvojnega skavtskega prapora v Ljubljani, v njegovo izdelavo je pa položila vso ljubezen ga. Polonca Makekova.« Polona Makek je bila tudi botra pri blagoslovitvi prapora, skupaj z botrom Jožetom Leskovarjem.

Prapor je res edinstven in barvit, ima pa še nekaj posebnosti: na drogu so razporejeni leseni obroči, na katerih so pribiti pozlačeni in posrebreni lipovi listki. Na njih so vgravirana imena organizacij in oseb ali družin, ki so s svojim darom pripomogli, da so skavti dobili svoj prapor. Kar dolga vrsta listov je.

Druga posebnost je zaključek na vrhu droga: v krogu izrezan lilijin cvet, skavtski znak, ki ga je naredil Marjan Trtnik sam. Nekaj časa je bil zaposlen v delavnici pozlačevalnici in je bil vešč takega dela.

In zakaj je prapor iz Argentine shranjen pri tržaških skavtih? Po Trtnikovi smrti in ukinitvi Zveze slovenskih skavtov so prapor hranili pri Makekovih. Pred kakimi desetimi leti pa so se odločili, da naj bo prapor pri skavtih, zato so ga izročili slovenskim tržaškim skavtom v hrambo.

Podpisani pa sem predstavil nekaj kronik, ki so izšle v našem tedniku in o pomembnosti takšnih zapisov, saj drugače ni ostalo nič izdanega (skavtskih publikacij žal ni v nobenem arhivu ne knjižnicah, razen kake izjeme).

Tudi v Kanadi so bili slovenski skavti. O njih sta poročala Tine Frančeški in Pavle Novak CM. V Kanadi so organizirali skavte v letu 1962 v obeh slovenskih župnijah v Torontu. Bili so vključeni v kanadsko zvezo, vendar so si prizadevali, da so bili do neke mere samostojni. Tine je bil že prej skavt, saj se je leta 1964 preselil v Kanado in je svoje skavtstvo, pridobljeno v tržaškem Rojanu, razvil v novem okolju. Pripovedoval je o raznih taborjenjih v kanadski divjini in potovanjih s kanuji po kanadskih jezerih. Omenjen je bil način, kako so v Kanadi skavti (tudi slovenski) imeli svoj »dan jabolka«, ko so hodili okoli in prosili za darove, v zameno pa so dobrotniki od njih dobili jabolko.

Pavle prej ni bil skavt. Ko je bil poslan leta 1994 v Kanado in je postal njihov duhovni vodja, je dobil skavtski staž. Pripovedoval je, kako veliko navdušenje je vzbudilo načrtovanje in izvedba potovanja v Slovenijo. Okoli štirideset skavtov, podobno število srednješolskih abiturientov in še okoli dvajset spremljevalcev je spoznavalo Slovenijo. Skavti so imeli svoje taborjenje v družbi slovenskih skavtov (predvsem iz Štepanje vasi) v Srednji vasi v Bohinju, kar jim je dalo moči za nadaljnje delo.

Žal je skavtstvo v obeh državah zamrlo, a prav zato je pohvale vredna iniciativa Tropa 70, da je vsaj za en večer oživel skavtstvo v obeh Amerikah. In da je poskrbel ne samo za pisne kronike, pač pa tudi v živi sliki, ki bo prikazano na kanalu YouTube. Tam so že vidni prvi trije večeri. Za četrtega je treba samo še malo počakati …