Šege, navade, običaji so v slovenskem jeziku trije izrazi, ki nam pomenijo v glavnem iste pojme. Slovenske ljudske šege in navade imajo tisočletne korenine in se razlikujejo od vasi do vasi. Od novoletnih kolednikov, kurentov, pustnih šem in zelenega Jurija pa do jesenskih in zimskih praznovanj so šege prisotne skozi celo leto.

Martinovo je stara ljudska šega, ki postaja eden najbolj priljubljenih praznikov v Sloveniji. Sveti Martin se praznuje vsako leto 11. novembra in ta dan opravi svoje delo: mošt spremeni v vino, ljudi pa spremeni v veseljake.

Sveti Martin je bil sin rimskega vojaka z območja današnje Madžarske. Rodil se je leta 316 ali 317, tudi on je vstopil v rimsko legijo in služil v Galiji, na ozemlju današnje Francije, kjer je vstopil v krščansko vero. Najbolj znana je anekdota o njegovem plašču: nekega zimskega večera je pred vhodom v mesto Amiens srečal skoraj golega berača. Tako se mu je berač zasmilil, da mu je podaril kar polovico svojega vojaškega površnika. Še isto noč je sanjal o Jezusu, ogrnjenem v podarjeno polovico plašča. Jezus se mu je toplo zahvalil in ko se je Martin zbudil, je bil njegov plašč spet cel. Po tem čudežu je Martin obesil vojaško službo na klin in svoje življenje posvetil veri: veliko je potoval, ozdravljal bolnike in živel kot puščavnik. Umrl je 11. novembra 397 in je pokopan v Toursu. Danes je – poleg rodnega Szombatjelya – zavetnik Francije in mesta Buenos Aires.

Druga legenda pripoveduje, da je sv. Martin v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se skril med gosi, ki pa so ga izdale z gaganjem. Zato se na tradicionalni »Martinovi pojedini« na prvo nedeljo po godu sv. Martina postreže z nadevano gosko (lahko je tudi raca), mlinci ter rdečim zeljem. Seveda ne smemo pozabiti na kozarček vina!

O šegah in navadah nam govorijo tudi mnogi pregovori: