»Delati, kar se človeku zahoče, ne prinaša resnične svobodne, kaj šele sreče. Prava svoboda je veliko več,« je zatrdil papež Frančišek v katehezi pred kratkim na Petrovem trgu. »Resnična svoboda je prava ljubezen, ki premaguje posestniško mišljenje, obnavlja odnose, ki zna bližnjemu izreči dobrodošlico in usposobi človeka za občestvo.«
Papež je opozoril na suženjstvo lastnemu ‚jazu‘. »Ego lahko postane mučitelj, krvnik, ki ugonablja in pokonča človeka povsod, kjerkoli se nahaja. Zatira ga globoko v njem samem. Ta prisila se imenuje greh egoizma. To ni le nek mali prekršek, ni nepomembna kršitev kodeksa, ampak je zanikanje in odvzem obstoja, samostojnosti, svobode. To je stanje suženjstva. Tako je pravi suženj tisti, ki ne more in ne zna ljubiti.«
Sužnji nimajo miru. Obstaja veliko vrst suženjstva, zunanjih in notranjih. Dejansko obstajajo ljudje, ki so bili krivično zaprti, pa so v zaporu živeli veliko duševno svobodo. Na primer sveti Maximilian Kolbe ali kardinal Van Thuan, ki je preoblikoval temo svoje celice v prostor svetlobe. Obstajajo tudi ljudje, ki jih zaznamujejo velike notranje slabosti, ki iščejo še zadnjo sled usmiljenja in ga znajo posredovati bližnjemu. Ta modrost je iz božjega nauka. Božja milost človeka resnično osvobodi. Ko spoznaš milostnega Boga, prejmeš in užiješ veliko svobodo in jo lahko tudi posreduješ. Zato je tako pomembno, da se odpremo Božji milosti, da ne bi bili in ostali sami.
Kaj je prava svoboda? Ali je to prostost po lastni izbiri? Tudi to je lahko del svobode in smo jo dolžni zagotoviti vsakemu človeku. Toda vemo, če delaš le to, kar hočeš, ni dovolj, da bi bil resnično svoboden, kaj šele vesel. Resnična svoboda je veliko več.
Dejansko obstaja suženjstvo, ki omejuje bolj kot zapor: to je suženjstvo svojemu egu. Ti ljudje ves dan opazujejo le sebe v ogledalu, da ne izgubijo izpred oči svoj ego. Ta je veliko večji od njih telesa. So sužnji ega. Greh je videti le sebe in delovati egocentrično: hočem storiti po svoje in me ne zanimajo pravila, ne zakoni, ne zanimajo me drugi in ljubezen do njih.
»Ego ima v mislih le lastno ugodje in to usužnjuje. Ljudje postanejo sužnji samega sebe,« je zaključil papež.
Nobena skupnost ne more obstati iz egoistov, ampak živi od ljudi, ki jim ni vseeno drug za drugega in so pripravljeni doprinesti svoj delež za skupno dobro. Skupnost je toliko vredna, kolikor vanjo vložiš sebe.
Janez Pucelj
Naša luč, oktober 2018
