Evangelij uči, da resnica osvobaja. Kar se tiče teološke vsebine tega nauka, se Jezus nanaša na samega sebe, saj je on »pot, resnica in življenje« (Jn 14, 6). On je, pač, Beseda, in uči, da če ostanemo v njegovi besedi, smo resnično njegovi učenci, in bomo spoznali resnico, in resnica nas bo osvobodila (Jn 8, 31-32). Osvobodila česa? Kristus govori o suženstvu po katerem smo ujetniki greha: »Vsak, kdor dela greh, je suženj greha« (Jn 8, 34).
Poleg tega verskega smisla –in zdi se nam, da v soočanju z njim– se pa lahko zadeve resnice in svobode lotimo iz filozofske perspektive. Morda je to celo potrebno v teh časih, v katerih kaže, da prevladuje misel, da sta resnica in svoboda nasprotujoča si pojma in da je vsak, ki brani obstajanje objektivne resnice (edina, ki se dejansko lahko »resnica« imenuje) potemtakem tudi sovražnik svobode, protidemokrat, fundamentalist, netoleranten dogmatik, itd.
Pripomore resnica k svobodi? Ni morda nasprotno; da branitev svobode zahteva zavračanje resnice? V kakšnem smislu naj bi resnica bila osvobodilna? Bistvena točka pri tem je, da spoznamo, da zadeva svobode ni le količinska (koliko ali kolikokrat lahko izbiramo), temveč tudi –in pred vsem– kakovostna (kako in kaj izbiramo). Človekova volja teži po dobrem; dobro je njen cilj, saj le to kar je spoznano kot dobro mobilizira našo čustvenost. Celo takrat ko napačno izberemo, izberemo iz te težnje po dobrem. Zato, v globini, nočemo le izibirati, temveč želimo si izbirati dobre možnosti. Vsakdor je iskren s samim seboj bo priznal, da konec koncev, si želimo dobro izbirati. Drugače bi za nas bile vse možnosti enakovredne in bi nas to zapeljalo v neskončno zadrego in neodločnost.
Ta težnja po dobrem seveda omeji našo svobodo, saj pomeni, da se moramo nekaterim opcijam odreči. Vsakič ko govorimo o ciljih, govorimo tudi o omejitvah, kajti bi bilo nemogoče da bi, v slučaju da si želimo kam priti, pojmovali da so vse poti prav tako pravilne in učinkovite kot katera koli druga. Marsikatere poti nas k cilju ne približajo, zato se jim moramo odpovedati, in to naši svobodi količinsko izoža opcije. Cilji omejujejo, vendar ravno oni dajejo tudi smisel, saj so koraki smiselni le takrat ko nekam merijo. Zato je ta težnja po dobrem omejitev za našo svobodo, vendar gre za pozitivno omejitev, kajti le tako lahko pojmujemo, da so naše izbire smiselne in da je v uresničevanju tega smisla, v približevanju cilju, naša svoboda kvalitetno popolnejša, ker tako dejansko izpolnjuje svojo bistveno nalogo. Da je pa to mogoče, moramo spoznati in spoštovati resnico, ker na podlagi tega spoznanja bomo boljše znali med možnimi dobrotami izbirati.
Dandanes pa to kakovostno pojmovanje svobode ni v modi. Vzroki so raznolični (psihološki, socialni, zgodovinski, etični in celo metafizični); v teh vrsticah se jih ne moremo vseh lotiti. Omenimo pa vsaj to: kvalitetno pojmovanje svobode (ki misli nanjo ne kot cilj, temveč kot sredstvo, da se človek po svoji suvereni volji nameri k resničnemu dobremu) vsebuje ravno te omejitve v količinskem smislu, ki današnjemu človeku prav malo ugajajo. Takojšne ugodnosti so dosegle prvo mesto v hierarhiji naših prioritet, zato se težko sprijateljimo s tem kakovostnim vidikom svobode in ostanemo le na količinskem pogledu. Danes si želimo več izbir, vendar za to potrebujemo odstraniti skrb, da bi pravilno izbirali. Še več, sama beseda »pravilno« vzbuja sumničenje, ker –to je res– trditi, da moramo pravilno izbirati, vključuje da ne moremo izbirati čim več. Trditi, da resnični cilj svobode ni v tem, da bi izbirali čim več, še manj pa da bi izbirali karkoli, nam dandanes ne zveni prijetno, ker je v sodobni postmoderni tekoči družbi običajno, da negativno gledamo na omejitve. Kvaliteto zavračamo, ker se bojimo, da bi zaradi nje bila količina poškodovana. Zavračamo pojem »resničnega dobrega« in za to je treba tudi zavračati »resnico« kot tako. Tudi resnica bi omejevala svobodo, in v takem negativnem pogledu meja ni čudno, da sta resnica in svoboda pojmovana kot nasprotujoča si pojma.
Tako ima današna družba občutek, da se z zanikanjem resnice svoboda okrepi, saj se naše odločitve nimajo čemu podvreči. Ničesar ni, kar bi izven nje (ali nad njo) ponujala »pravilna« kažipota, prav tako pa tudi ne zaznamovala nekaj ne-pravilnega. Umor dobrega in resnice –in, torej, kvalitativnega pojmovanja naših svobodnih odločitev– je storjeno z namenom revitalizacije svobode in njenih količinskih možnosti.
Vendar, ta umor resnice in dobrote, doprinese navsezadnje tudi uničenje svobode same, celo v količinskem smislu. Ko enkrat zavračamo resnične vrednote, kako naj bi preživeli resni cilji, ki bi privlačili našo voljo? Ko ostanemo brez pravih ciljev (ker živimo v perspektivi enakovrednosti vseh možnosti), čemu naj bi še izbirali? Kako naj bi odločitve mogle biti še vedno smiselne? Kako naj bi se zavzeli za razmišljevanje, za dialog s samim seboj, za notranje življenje, brez katerih konec koncev nista možna pristna suverenost in resnično osebno življenje?
Zanikanje resnice v imenu svobode, ki dandanes kulturno prevladuje, je popeljalo, kolikor kaže, ravno v nasprotne posledice, kot so jih nekatera »osvobodilna« gibanja nameravala: vsesplošna brezbrižnost, podvrženost modi in njenemu (včasih nevidnemu) totalitarizmu, beg pred samim seboj, nekritično prevladovanje lastnih površnih nagonov (v nasprotju z drugimi, globljimi nagoni naše človeške narave), raztresenost, dolgočasje in alienacije raznih vrst. Žal smo marsikdaj slepi do teh posledic, ki označujejo naša življenja. Slepi smo pa tudi za spoznavanje njenih vzrokov, katere pospešujemo češ, da nam bodo pomagali, da premagamo ravno tiste težave, ki so jih sami povzročili.Zanikanje resnice, skratka, vodi k samomoru svobode, katero so si zanikovalci želeli braniti. Na to je jasno opozarjal Sv. Janez Pavel II pred več kot dvajsetimi leti: »Ko je človeku resnica odvzeta, je popolnoma iluzorno pričakovati, da bi dosegel svobodo. Resnica in svoboda namreč nastopata skupaj ali pa skupaj žalostno propadeta.« (Fides et Ratio, 90).
Martín Sušnik
