SAMO MILIJON | Pogovor s skupino AudioPristava

Nekaj tednov pred letošnjim PGV nas je na spletu lepo presenetil videospot, v katerem smo videli in slišali združene zbore, glasbenike, soliste. Zanimalo nas je, kako je ta projekt nastal, zato smo o njem povprašali Matjaža Rožanca, Adriana Gaserja in Pavla Groharja iz skupine AudioPristava.

.

Kako je nastal projekt “Samo milijon”?

Adrian: Samo milijon je zamisel, ki sem jo imel že pred štirimi leti, ko sem na YouTubu zagledal video “Stand by me”. To je del projekta Playing for change, katerega priporočam, da si ogledate! Avtorji posnetka so potovali po celem svetu in na cesti snemali različne glasbenike tako, da je vsak nekaj dodal prejšnjim izvajalcem.

Ko smo se pred dvema letoma dobili, da bi organizirali Rock pod Ombujem 2018, sem to zamisel posredoval Tončiju Oblaku. Bil je navdušen in tako je nastala skupina, ki naj bi projekt izvršila. Začeli smo z iskanjem talentov in skupini sta se pridružila Matjaž Rožanec za zvok in Marjan Loboda za video. 

Pesem Samo milijon smo pa izbrali zato, ker so jo izvajali na prvem RPO, leta 1988. Z delom smo začeli leta 2018 in snemali Nejkota Skubica na bobnih. Žal je RPO 2018 zaradi več razlogov odpadel.

Letos je Tonči z večjo skupino mladih pripravljal 50. PGV in za to slavje je bilo primerno, da smo obudili projekt Samo milijon in z njim zbrali ljubitelje glasbe vseh starosti, da bi skupaj olepšali pripravo na jubilej in zaključili večer na najboljši način.

.

Kdo je priredil besedilo in glasbo?

Adrian: Originalno  besedilo smo malo spremenili, da bi lepše pokazali našo poslanstvo pod južnim križem. Novo besedilo sta imeli na skrbi Mirjam Oblak in Anka Savelli Gaser. Priredbe za glasbo in zborovsko petje pa je spisal naš vedno pripravljen Martin Sušnik.

.

Kakšen je bil odziv na ta projekt, so se glasbeniki radi pridružili?

Adrian: Odziv je bil res zelo dober. Takoj smo dobili vse glasbenike! Na žalost zaradi pomanjkanja časa nismo mogli poklicati in snemati več talentov. A obstaja možnost, da bi morda, če vam je bilo všeč, v bodoče pripravili kako drugo pesem v tej obliki. Morda celo z glasbeniki iz Argentine in Slovenije! Lahko že zdaj poveste, katero želite!

.

Koliko ljudi pa je sodelovalo?

Adrian: V celem projektu je sodelovalo veliko ljudi in to je najlepše! Če štejemo glasbenike, zbore in vse tiste, ki smo pri projektu pomagali, nas je bilo blizu 70!!! Značilnost tega je, da ni potrebno, da se vsi umetniki zberejo ob istem času in na istem prostoru.

.

Kako je potekalo snemanje? Opazili smo, da je pesem posneta na različnih krajih, kako ste to organizirali in izvedli?

Matjaž: Snemanje je potekalo v več stopnjah: najprej smo snemali bobne in s tem vzpostavili ritmično podlago, ki je za tako tipično rock pesem prav temelj. Nato smo snemali vsa ostala glasbila, vsakega posebej, in sicer od najbolj ritmičnih delov do najbolj melodičnih. Ko pa je bila snemana že vsa instrumentalna podlaga, smo končno snemali še glasove: soliste in zbore. Med etažami smo lahko deloma že opravljali mešanje delov, ki so bili že snemani, in tako počasi oblikovali ideje v uresničeno pesem.
Glede prostorov za snemanje: bobne smo snemali kar pri Nejkotu, ker ima doma dovolj dobro akustično opremo, ki je ustrezala za projektno snemanje. Za ostala glasbila je bilo najlažje organizirati na Pristavi: ker se za glasbila ni potrebovalo posebnih akustičnih barv, nismo imeli veliko težav z akustiko prostorov. Najbolj delikatne odločitve glede akustike prostorov so prišle na dan s snemanjem solistov in zborov. Za soliste smo na Pristavi poiskali prostor, ki ni bil posebno odmeven, in tako dosegli zadovoljive rezultate. Ker nismo prišli do tega da bi oba zbora snemali skupaj, smo vsak zbor snemali kar doma, torej v San Justu in Slomškovem domu.

.

Da se toliko različnih posnetkov pripravi in potem montira je pa gotovo poleg znanja potrebna tudi primerna tehnologija… kako ste pa to uredili?

Matjaž: Ja, za snemanje zvoka smo rabili prenosni računalnik, seveda primerne mikrofone za različne inštrumente, med mikrofoni in računalnikom pa digitalno mešalno mizo ali digitalno zvočno kartico. Za mešanje in masterizacijo smo pa delali z dobrim računalnikom in ustreznimi programi na njem.

Za video snemanje je Marjan Loboda s seboj prinesel primerne ekipe, posebne luči in kamero, s katerimi je dosegel izredno dobre rezultate!

.

Ime AudioPristava je v naši skupnosti že več let znano, saj ste redno prisotni na naših prireditvah, pa tudi pri bolj zahtevnih odrskih in glasbenih predstavah. Ali bi se nam predstavili, kdo ste, kako delate?

Pavel: Skupino AudioPristava danes sestavljamo Adrian Gaser, Aleš Grohar, Matjaž Rožanec in Pavel Grohar. Je pa tekom let sodelovalo kar nekaj drugih. Da se razume, kaj je AudioPristava, moramo potovati v času in se vrniti v leto 2006, ko se je vse to pričelo. Takrat Pristava ni imela nobenih zvočnih naprav, za najmanjše prireditve smo si morali izposoditi zvočnik, ki ga je uporabljala folklorna skupina pri vajah, če je pa šlo za kaj malo večjega, na pr. mladinski dan ali obletnico, je pa bilo treba že najemati celotno storitev pri zunanjih ponudnikoh in seveda dobro plačati.

Takrat smo se odločili, da je tega konec in sestavili projekt ter ga predstavili odboru Pristave in pa mladinskemu odboru. Seveda ni bilo od začetka lahko, še posebno starejši so se spominjali bivših poskusov, ki so vsi končali s pokvarjenimi, izgubljenimi ali ukradenimi napravami. Kar nekaj truda nas je stalo, dokler smo skeptike pregovorili, da bomo sestavili dobro usposobljeno skupino, in da ne bo nihče drug naprav uporabljal. In tako se je začelo: najprej samo ojačevalec in 4 zvočnike, leto pozneje mešalno mizo in stojala za zvočnike, in tako naprej. Vsako leto smo poskušali še kaj nabavit, za kar smo prosili odbore, da so nam od tega, kar so prihranili od najemnine na proslavah, nekaj dali, recimo, za en mikrofon.

Leta 2011 so nas prijatelji iz skupine E.Q.E. prosili, da bi jih na prosti zabavi po mladinskem dnevu ozvočili. Najprej nismo upali, ker je bila cela rock skupina za naše borne naprave prevelik izziv. Končno so nas pregovorili, in smo s skupnimi močmi to izpeljali. Uporabili smo vse mikrofone, kable in stojala s Pristave, Lanusa in še kakšnega prijatelja. Pa še tako so nekatere stvari manjkale in so jih lanuški fantje kupili in nam jih po mladinskem podarili. Še danes jih imamo. Za nas so relikvija in lep spomin. 

Leto pozneje nas je Martin Sušnik prosil, da bi prevzeli zvok predstavitve njegovega muzikala “Utrip”. To je bilo za nas izredno zahtevno, ker je bilo treba poznati muzikal do zadnjega detajla, da bi zvenelo prav tako kakor na zgoščenki (CD). Mesece smo jo vsak dan poslušali! Ker nam je takrat to odlično uspelo, so nas začeli klicati tudi iz drugih domov, iz centrale, Zedinjene Slovenije, in nam zaupati vsakič zahtevnejše naloge. Pevsko glasbeni večeri, muzikali, Rock pod ombujem, v zadnjem času pa še snemanje in masterizacija. Ko gremo v druge domove nekaj malega računamo (približno tretjino kot zunanji ponudniki) zaradi enostavnih razlogov: zvočne naprave so zelo drage in ko jih premikamo obstaja določeni riziko, dohodke v celoti porabimo za potrebna popravila in nakup novih, da se prilagajamo vsakič zahtevnejšim izzivom. S temi dohodki smo v trinajstih letih dosegli kakovostno opremo, poleg tega, da smo se ogromno naučili in lahko tako nudimo vsej slovenski skupnosti profesionalni nivo zvoka za zelo nizko ceno, to pa dovoli vsem znižati stroške najemnine zvočnih storitev. 

Obstajajo pa tudi podobne skupine v drugih domovih, s katerimi z veseljem sodelujemo, se učimo, delimo nabrano znanje ali si posojamo naprave, še posebno s fanti iz San Justa. Lepo je videti, da se dolgoletni trud pozna v rasti velikosti in kvalitete podvigov, ker je to dokaz, da je slovenska skupnost v Argentini še živa in kulturno močna.

.

.

Več kot milijon

Besedilo Anka Savelli Gaser in Mirjam Oblak

Hodil sem pod Južnim križem,
srečal mlade sem ljudi,
srčne, dobre in vesele. 
To smo mi!

Desetletja tu živimo,
se Slovence čutimo,
bratje, sestre, ne pustimo, 
da izginemo.

Manj kot milijon nas tu živi,
slovenske smo krvi. 
Več kot milijon prav dobro ve,
da dobri smo ljudje. 

Vrednote skrbno hranimo, 
da tu obstanemo.
Več kot milijon prav dobro ve,
da dobri smo ljudje.

Majhen narod poln vrednot smo,  
jih drugim posredujemo,
v tem, prijatelj, bodi srečen,
da živiš.

Bratje in sestre,
zdaj strnimo se vsi,
dokažimo, da pogumni smo mi.

Manj kot milijon nas tu živi…

Več kot milijon, več kot milijon,
več kot milijon, več kot milijon,
več kot milijon, prav dobro ve,
da dobri smo ljudje!

Please follow and like us: