Dan, ki ostane v srcu

Rastemo: »Vsak ta veliki je bil majhen, vsak ta majhni velik bo.«

Ste se kdaj vprašali, kdaj ste začeli prevzemati stvari, ki jih prej niste mogli? Ali v katerem trenutku niste več potrebovali toliko razlag in ste začeli sami razumeti, kako naprej? Ste se kdaj zalotili, da ste skoraj brez namena ravnali bolj samozavestno kot prej? S takimi preprostimi vprašanji v mislih smo se srečali tistega popoldneva, 29. novembra, in bilo je čutiti, da se je nekaj spremenilo: prišli smo nekoliko večji, bolj pozorni, bolj zreli. Družine, učitelji in učenci Rožmanove šole smo prihajali v šolo s tistim posebnim občutkom miru in ganjenosti, ki se pojavi, ko se leto počasi poslavlja. Skupaj smo se odpravili v cerkev. Tista kratka pot je bila že sama po sebi simbol: odraščati pomeni hoditi ob drugih, korak za korakom, kot zidaki, ki se naslanjajo drug na drugega in tako držijo isto hišo.

Med sv. mašo je g. Robert Brest namenil besede zahvale za skupno prehojeno leto. Blagoslovil je adventne vence, ki so jih otroci pripravili s pomočjo odraslih. Poleg tega je spregovoril tudi o novem liturgičnem letu in adventnem času, o pripravi, tišini, pričakovanju in o notranjem prostoru, ki ga vsak človek odpira, ko se pripravlja na prihod Svetlobe. Poudaril je, da se pripravljamo tudi z adventnim vencem in vsako nedeljo do Jezusovega rojstva prižgemo eno svečo več. Ob koncu obreda je vsaka družina prejela adventni venček.

Po sveti maši se je slovesnost nadaljevala v domu. Geslo dneva »Rastemo« se je razprlo kot topel objem, ki nas je povabil, da z nežnostjo pogledamo nazaj na prehojeno pot. Opomnilo nas je, da rast ni skok, ampak vrsta majhnih trenutkov, majhnih zidakov, ki drug nad drugim gradijo to, kar smo.

Ga. Nina je pozdravila učence in družine. Nato so vstopili zastavonoše argentinske zastave (Cata Marolt) in slovenske zastave (Alma Skale). Njihov odločni korak je napolnil prostor s tiho spoštljivostjo. Ko sta zazveneli himni je bilo čutiti, da je vse, kar je letos vzklilo, našlo tam svoje korenine. Odraščati pomeni tudi priznati, od kod prihajamo in kaj nas drži pokonci.

Nastopili so učenci 1., 2. in 3. razreda. V pisanih kostumih so se igrali z vprašanjem: »Kaj bom, ko bom velik?« Tukaj gasilec, tam zdravnica, glasbenik, mizar, gradbenik, učiteljica, prodajalec, policist … Njihovi glasovi so gradili sanje kot barviti zidaki.

Učenci 5., 6. in 7. razreda so ponudili nekaj tišjega, globljega. Predstavili so svojo točko »Stopnice rasti«, kjer je bil vsak korak ena vrednota: radovednost, vztrajnost, prijateljstvo, pogum, pomoč, učenje, ki preoblikuje. Pokazali so nam, da rast pomeni graditi stopnice samemu sebi, počasi, potrpežljivo, s srcem, ki posluša. Zapeli so vsi skupaj šolsko himno:

»Daleč naj se sliši,
da v tej modri hiši
ni strahu in ni laži,
tu je svet modrosti.
Nam je tu zares lepo
in rekli bomo: NAŠA ŠOLA JE TO!«

Zatem je oder napolnila najnežnejša svetloba – nastopili so najmlajši iz vrtca. Uprizorili so zgodbo »Sončnica, ki je hotela zrasti«. Njihovi počasni gibi, radovedni pogledi in glasba, ki jih je spremljala, so nas spomnili na preprosto resnico: rasti ne moremo pospešiti. Nobene sončnice ne moreš prisiliti, da odpre cvet, preden je pripravljena. Z vsakim gibom so nas povabili k potrpežljivosti, da pustimo, da nas svetloba doseže, ko pride pravi čas.

Na koncu so se vsi razredi ponovno zbrali na odru. Poklici, vrednote, cvetje in sončnice so se povezali v eno samo podobo. Skupaj so zapeli pesem »Rastemo« in za trenutek je bil oder videti kot velik vrt: barve, pogledi, glasovi, prepleteni v eno. Kajti odraščanje je tudi to: združevanje, da nastane nekaj večjega od nas samih, kot mnogo zidakov, ki skupaj postavijo dom.

Zaključne besede zahvale so bile kot topel objem: voditeljica, ga. Nina Pristovnik Díaz, se je zahvalila družinam za njihovo bližino, učiteljicam – Andrejki Kociman, Katji Filipič, Sofiji Boltežar, Magdi Zupanc Petkovšek, Olgi Dolenc Kociman, Juliji Kastelic Štumberger in Lučki Marinček Kastelic – za neprecenljivo delo v prid otrokom ter g. Robertu Brestu za duhovno spremstvo. Nič od tega, kar je letos pognalo, ne bi moglo vzkliti brez njih. Rast pomeni tudi dovoliti drugim, da nas spremljajo, držijo in spodbujajo.

Zaključili smo z govorom predsednice odbora staršev, Marte Belec Armerding, in s tem se je slovesnost formalno zaključila – ne pa občutek povezanosti. Tik pred končnim aplavzom je prišel čas za nekaj posebnega: za zasluženo slovo ravnateljice, ki je dolga leta povsem nesebično podarjala svoj čas, trud in srčnost. Njena prisotnost je tlakovala poti, podpirala procese in pustila sledi, ki bodo ostale z nami. Njeno slovo ni bil žalosten odhod, temveč globoka zahvala, saj odraščati pomeni tudi prepoznati tiste, ki so s svojo svetlobo pomagali, da je ta vrt lahko zacvetel.

HVALA, ga. NINA! ZELO TE IMAMO RADI!

Ko pogledamo nazaj na prehojeno pot svoje rasti, nas napolni veselje nad vsem, kar smo doživeli in se naučili. Prav v tem posebnem trenutku smo sprejeli svetega Miklavža, ki nas s svojo dobroto spodbuja k hvaležnosti in odprtosti – tudi s tem, da je najprej spregovoril v slovenščini, nato pa še v španščini za vse, ki jezika ne razumejo. Njegov blagoslov nas spremlja celo leto.

Ko smo odhajali, je med nami ostala misel: odraščati ne pomeni priti do cilja, temveč nadaljevati pot skupaj – kot sončnice, ki iščejo svetlobo, in kot zidaki, ki dan za dnem gradijo skupni dom.

In morda … se boste na tej poti rasti opogumili narediti naslednji korak z zaupanjem?

Olga Dolenc Kociman

Slovo od voditeljice Rožmanove šole, Nine Pristovnik Díaz

Z zaključkom leta 2025 se poslavljamo od izjemne osebnosti naše skupnosti – voditeljice Rožmanove šole, Nine Pristovnik Díaz.

Svojo pot v šoli je začela izredno mlada, že leta 1968, in dolga leta z veliko predanosti učila številne generacije otrok. Njeni učenci nosimo v sebi neizbrisne spomine na posebne trenutke, ki so zaznamovali naše otroštvo in ostali z nami vse življenje.

Vsaka njena ura je bila prežeta z nežnostjo, razumevanjem, mirnostjo in toplino, ki so ji dajale edinstven pečat.

Po prvih letih poučevanja si je vzela kratek premor, da je ustvarila družino. A želja po vrnitvi je kmalu prevladala – na prošnjo tedanje voditeljice Saše Hartman se je ponovno priključila šolskemu delu. »Le za nekaj let«, so rekli. Ta »nekaj let« pa se je spremenilo v skoraj četrt stoletja predanega dela. Po Sašini upokojitvi je z mirno odločnostjo prevzela vodenje šole in jo popeljala v novo obdobje.

Kot učiteljice smo z njo preživele neštete sobotne dopoldneve – delile smo čaj in kavo, snovale načrte, reševale izzive in ustvarjale pristne vezi.

S svojo tiho močjo, dobroto in pristnostjo je pritegnila tako otroke kot starše. Bila je svetla, zanesljiva in izjemno topla osebnost. Ponosna na svoje slovenske korenine in zvesta svojim vrednotam je mnogim postala navdih – mentorica, prijateljica in voditeljica, ki je s svojo umirjeno prisotnostjo znala opogumiti in dvigniti.

Čustveno slovo in priznanje njenih vrlin

Zadnjo soboto v šolskem letu so se učenci, starši in učitelji zbrali na ganljivem poslovilnem zajtrku. Otroci so skozi posebno igro razkrivali Ninine vrline – in izkazalo se je, da jih je skoraj nemogoče prešteti: navdihujoča, vztrajna, zanesljiva, empatična, srčna, pozorna, domiselna, topla, ljubezniva, hvaležna, odgovorna, pristna, nežna, harmonična, iskrena, delavna …

Vse to je bilo občuteno tudi v čudovitem videu, ki ga je za zaključno prireditev pripravila Andrejka Kociman.

Tisti dan je imelo dogajanje poseben utrip. Njene poslovilne besede, izrečene pred številnim občinstvom, so bile polne spominov, iskrenosti in hvaležnosti.

Učiteljica Magda Zupanc je predstavila izčrpen pregled njenega delovanja, najstarejša učenka, Alma Skale pa se ji je iz srca zahvalila ter razložila pomen cvetja, ki so ji ga podarili otroci.

V imenu staršev ji je namenila zahvalo Marta Belec, v imenu učiteljic Juli Kastelic, v imenu Doma pa predsednik Marjan Boltežar. Ganljive so bile tudi misli nadzornice naših šol Luciane Servin ter Irene Urbančič, ki predstavlja ravnateljice drugih slovenskih šol. Vsaka izrečena misel je dodala košček priznanja, ki si ga Nina iskreno zasluži.

Hvaležnost in dobre želje

Za vse, kar si podarila naši šolski skupnosti, ti izrekamo globoko in iskreno hvaležnost.

Hvala za tvojo predanost, vztrajnost, toplino in srce, ki si ga vedno znova delila z nami.

Naj te na novih poteh spremljata mir in pogum. Naj te varujejo dobre misli in naj te vodi luč, ki si jo tolikokrat prižgala drugim.

Odhajaš s spoštovanjem skupnosti, ki te ceni in bo vedno hvaležna za neprecenljiv pečat, ki si ga vtisnila v naša življenja.

Posebna misel ob slovesu

Na koncu pa še osebna misel: hvala za vsak nasmeh, za vsako spodbudno besedo, za umirjenost in toplino, ki sta nas pogosto držali pokonci.

Naj te v prihodnosti spremljajo radost, zdravje in lepo ravnovesje, ti pa ohrani občutek izpolnjenosti ob zavedanju, da si s svojim delom za vedno oplemenitila Rožmanovo šolo in vse nas, ki smo imeli srečo hoditi ob tebi.

Utrinki v posnetkih – izbrani video trenutki dneva

Ob zaključni prireditvi šolskega leta delimo nekaj povezav do posnetkov, ki prikazujejo različne trenutke sobotnega dogajanja – sveto mašo, zaključek leta, poslovilni poklon Nini Pristovnik Díaz ter prihod svetega Miklavža.
Gre za izbor iz širšega niza vsebin, ki so dostopne na naših družbenih omrežjih.
Vabljeni k ogledu spodnjih povezav, ki lepo povzemajo vzdušje tega posebnega dne.

Regina Truden Leber