Spet je tu mesec maj. Mesec pomladi na severni polobli, začetek jesenskih dni tu v Argentini. Mesec spominov na težke dogodke. A za Slovence predvsem Marijin mesec, čas cvetja in šmarnic. In za nas, argentinske Slovence, mesec romanja v Luján.
Prvič so Slovenci tja poromali že v decembru 1934. In od takrat se v baziliki lujanske Matere božje eno nedeljo na leto -z izjemo le enega v vseh teh letih- sliši slovensko petje.
Na romanje pridejo Slovenci iz vseh koncev Argentine, skoraj vsakdo je kdaj v življenju molil pred tremi Marijinimi podobami, ki so nam najbližje: lujanska, brezjanska in svetogorska.
Letošnje romanje je bilo posvečeno predvsem spominu in zahvali na 70 letnico prihoda povojnih beguncev v Argentino.
Že v prvih mesecih po prihodu v Argentino l. 1948 so slovenski duhovniki povabili begunce, da obiščejo Marijo v njenem svetišču v Lujanu in se ji ob prihodu v novo domovino poklonijo. “Ali ne bi bilo prav, da tudi mi, ko smo stopili iz barke, ki nas je prepeljala iz Evrope, gremo k luhanski Mariji kot na Brezje, zahvalit se za milost srečne priplovbe in še bolj – priporočiti se za sreče v novem svetu pri graditvi naše nove bodočnosti?” Takrat romarji še sanjali niso o lastnem avtomobilu, zato so 60 km. do Lujana prevozili skupaj na vlaku, ki so ga v ta namen najeli in je odšel “iz postaje Plaza Once v nedeljo okrog 7. (stane tja in nazaj 2 ½ pesa”). Romarji so se zbrali okoli glavnega oltarja, tja so postavili obe banderi z brezjansko in svetogorsko Marijino podobo in pa svileno slovensko zastavo; pozdravil jih je g. Janez Hladnik. Romarsko sveto mašo v slovenščini je ob 10. pri oltarju Lujanske matere božje vodil g. Orehar, popoldan ob 16. so pa pred Marijo molili litanije in peli slovenske pesmi.
In procesija? Takrat se je procesija Slovencev vila zjutraj iz železniške postaje do bazilike, pa spet zvečer nazaj.
70 let potem Slovenci še vedno vsako leto obiščemo Marijo, da jo počastimo, se ji zahvalimo, da jo prosimo. Tistih prvih beguncev je danes še nekaj, a spremljamo jih njihovi potomci. Ni več slovenskih vlakov do Lujana, tudi ne njihovih naslednikov “skupnih avtobusov”, s katerimi smo se dolga leta potrpežljivo vozili; danes se hitro in udobno pripeljemo po avtocesti v lastnih avtomobilih.
Letošnje romanje je vodilo geslo “Zvestoba Bogu po Mariji”.
Že v soboto se nam je napovedalo lepo vreme: po dveh dolgih tednih dežja je prvič posijalo sonce. V nedeljo smo se ob 10. že napolnili ogromno baziliko in skupaj začeli dan pri romarski sveti maši. Med pridigo nas je delegat dr. Jure Rode spomnil na dogodke izpred 70 let. Kako so slovenski begunci prihajali v Argentino z lesenimi zaboji, v katerih ni bilo zemeljskega bogastva, prinesli so pa s seboj ljubezen do vere in do življenja. Med sv. mašo je navdušeno pel “lujanski” moški zbor, kateremu se vsako leto pridružijo novi, mladi pevci. Na orgle jih je spremljala Andrejka Selan Vombergar. Mašo je vodil napovedovalec Janez Filipič, berili sta brala Luči Ayerbe Rant in Marjan Vombergar, predsednika mladinskih organizacij. Oltar sta -prav tako kot pred 70 leti- krasili obe “naši” Mariji, brezjanska in svetogorska, zraven je stala slovenska zastava.
Po sveti maši je za romarje čas srečanja. Okolico bazilike preplavimo Slovenci, ki se družimo ob avtomobilih v parku ali v bližnjih barih in restavracijah, ob 13.45 se pa spet zberemo v baziliki za popoldansko pobožnost.
“Spet kliče nas venčani maj”, smo zapeli popoldan v cerkvi. Letos nas je z lepimi razmišljanji nagovoril msgr. Mirko Grbec, nato smo se pa zvrstili v tradicionalno procesijo, v kateri smo s križem in zastavami na čelu ter Marijinimi podobami med romarji skupaj v molitvi obkrožili lujanski trg. Ob vrnitvi v cerkev smo peli litanije Matere božje, “prosi za nas” je bila enotna prošnja neštetih grl. Njenemu brezmadežnemu srcu smo se tudi letos posvetili in prejeli blagoslov. Za konec je vso baziliko preplavila mogočna in pričakovana “Marija skoz’ življenje” – naša romarska himna, ob kateri gotovo vsak vsaj malo zatrepeta in upa, da bo nebeška mati gotovo poslušala naše klice in uslišala to glasno petje!
Mariana Poznič
foto: Marko Vombergar
