Pred 90 leti je v Buenos Airesu začela izhajati revija »Duhovno življenje«. Za veliko noč leta 1933 je v Argentino prispel prvi redni dušni pastir za Slovence g. Jože Kastelic. 28. maja istega leta je že izdal v prilogi Slovenskega tednika glasilo »Moje versko življenje«. Junija istega leta je v 500 izvodih začel izdajati samostojen list »Naše duhovno življenje«, ki je 23. avgusta 1934 dobil končno ime »Duhovno življenje«.
Revija »Duhovno življenje« je v svojem 90-letnem življenju imela mnogo urednikov: Jože Kastelic, Janez Hladnik, Ladislav Lenček CM, msgr. Anton Orehar, dr. Alojzij Odar, Jože Jurak, dr. Alojzij Starc, dr. Branko Rozman, Marijan Šušteršič, Gregor Mali, dr. Jure Rode, dr. France Gnidovec, Jože Škerbec, dr. Jože Rant, Stane Snoj in Tone Mizerit.
Škof Gregorij Rožman je za uvodno številko “Duhovnega življenja” leta 1949 napisal naslednje misli: »Veliko se trudite vsi, stari in novodošli naseljenci, da si uredite življenje v novi domovini. Začetne težave so povsod velike. Noč in dan je nad vami skrb zase in za družine. Povrh pa vaša srca teži neodoljivo domotožje, če so tuje dežele tudi bogatejše in se v njih lažje in boljše živi, domovina niso. Prvi rod naseljencev nikdar ne bo mogel popolnoma zatreti v sebi domotožja.
List “Duhovno življenje’’ vam hoče pomagati, da pri vsem delu v poklicu, pri vseh skrbeh za življenje na tem svetu, ne pozabite in ne zanemarite duhovnega življenja in skrbi za svoje duše, ki so neumrljive. Največja in najpotrebnejša modrost je, tako skrbeti in delati za to življenje, da obenem tudi večno življenje dosežemo.
Jezus je rekel: “Le eno je potrebno”. To eno je zveličanje duše. Če ne pridemo v nebesa, nam vse drugo nič ne koristi.«
Zgodovino in poslanstvo »Duhovnega življenja« je opisal sedanji urednik revije, g. Tone Mizerit, na govoru ob praznovanju 90. obletnice revije:
Letošnje leto naša revija, naše drago »Duhovno življenje«, praznuje 90 let neprenehnega izhajanja. Je najstarejša izmed revij, kar jih danes premore slovenski jezik. To nas navdaja s ponosom in zahvalo.
Najprej zahvalo Bogu, ki je v tej dolgi dobi navdihoval in spodbujal ustanovitelja in sledeče urednike in sodelavce. Kdo more dvomiti, da so božji prsti kazali smer delu in naporom, odkar je 28. maja 1933 g. Jože Kastelic, prvi slovenski duhovnik v Argentini, v Buenos Airesu že izdal, v prilogi Slovenskega tednika, zaglavje Moje versko življenje. V juniju istega leta je v 500 izvodih izdal samostojen list Naše duhovno življenje, ki je 25. avgusta dobilo ime Duhovno življenje, kar ostaja še danes in druži ter oblikuje naše ljudi po Argentini.
Ko je v tragediji na Aconcagui Bog poklical g. Kastelica po zasluženo plačilo, je njegov sodelavec, g. Janez Hladnik, prevzel odgovornost in še poživil Duhovno življenje. Našim ljudem je prinašala verski nauk in slovensko besedo, pa izseljenske dogodke iz vseh pastoralnih obiskov g. Hladnika po argentinskih pokrajinah.
Novo obdobje se je začelo leta 1948, ko je močna begunska skupina prišla v Argentino. G. Hladnik je kmalu prepustil revijo novo ustanovljenemu Slovenskemu dušnemu pastirstvu, ki je z g. Antonom Oreharjem na čelu nadaljeval in še ojačil izhajanje tiskovine. Imena kot Lenček, Odar, Gnidovec, Jurak, Starc, Škerbec in Rode so od tedaj neizbežno povezana z izhajanjem Duhovnega življenja. Zadnja leta je konkretno delo prešlo v laične roke. Arh. Jure Vombergar je pridal svoj napor. Bistven v teh letih na uredniškem mestu pa je bil sedaj tudi že pokojni Stane Snoj, ki je premostil celo obdobje izolacije ob prodoru Covida. Danes je delegat SDP in odgovoren za revijo g. Franci Cukjati.
Ne moremo tudi mimo otroške priloge »Božje stezice«. V zamisli in uredniškem delu Martina Mizerita, enega glavnih začetnikov slovenskega dopolnilnega šolskega sistema naše skupnosti, so od tedaj redno obiskovale slovensko šolsko mladino in ji nudile lepo branje in vreden pripomoček pri učenju v sobotnih šolskih tečajih.
Takoj po prihodu beguncev je začela izhajati tudi tedenska priloga »Oznanilo«, ki je bila mogočna vez skupnosti, z verskimi članki in cerkvenimi obvestili. Slavje devetdesetletnice je nekoliko zasenčilo Oznanilo, ki pa je letos dopolnilo 75 let rednega izhajanja. Tudi Oznanilo še vedno tedensko obiskuje naše družine in jih povezuje v slovenskem jeziku.
Vsega tega ne bi mogli izvesti brez sodelovanja osebja Dušnopastirske pisarne.
Razpečavanje med rojaki pa je zasluga mreže poverjenikov, ki jo je zgradila Katoliška akcija. Mreža je preživela vse spremembe in težave, in še danes, tako za Oznanilo, kot Duhovno življenje in Božje stezice, pomeni gotovo in varno dostavo na domovih rojakov po vseh predelih naših krajevnih skupnosti.
Če dobro premislimo, je devetdeset let je dolga doba za katerokoli revijo, toliko bolj za »Duhovno življenje«, ki raste in rojeva sadove v izseljenstvu, daleč od narodove glavnine. Če se ozremo na prehojeno pot naše revije, ki spremlja že dejansko štiri rodove Slovencev v deželi med Andi in Srebrno reko, ne bi mogli najti nikogar, ki bi se z njo okoriščal. Zato bo treba poiskati gonilno silo kje drugje. Lahko rečemo, da je projekt slovenske izseljenske verske revije črpal svoje sile skozi vsa leta iz skoraj neopaznih kreposti ljudi, ki so se zavzemali zanj.
Ustanovitelj, izseljenski duhovnik, ni vedel, kako se bodo stvari razvijale. Ni imel sredstev, ne dovolj sodelavcev in celo na naročnike je le upal, a je vseeno pričel, ker je ‘zaupal’. Kmalu mu je priskočil na pomoč gospod Hladnik. Z izredno žilavostjo se je zavzel za revijo, da se je njeno še šibko steblo kmalu okrepilo.
S povojnim valom imigrantov, beguncev pred komunizmom, so se za revijo pojavile nove možnosti pa tudi novi izzivi. Krog sodelavcev se je razširil, krog bralcev je celo presegel meje Argentine. Težave je premagovala z vztrajnostjo in velikodušnostjo vseh, ki so pri njej sodelovali.
Ker je »Duhovno življenje« katoliška verska revija, je bila ena od temeljnih silnic, ki so ji dajale življenjsko moč, brez dvoma krepost ‘vere’. Verskih revij v svetu, v katerem živimo, ni malo.
A od prvih številk, ki jih je njen ustanovitelj bodisi prodal, bodisi porazdelil med rojaki, so ljudje segali po »Duhovnem življenju«, ker je bila to slovenska revija. Celo taki, ki niso hodili redno v cerkev, so jo brali, ker je pisana v lepi in razumljivi slovenščini. Bralci, oni pred devetdesetimi leti in ti, danes, so se naročali na to, svojo revijo, ker sta jim bila in sta jim slovenski jezik in slovenski narod pri srcu. Hvaležni so Bogu ne le za milost vere, ampak tudi za dar slovenstva in svoje hvaležnosti ne skrivajo. Radi imajo svoj narod, pri tem pa navadno ne pomislijo, da je prav ‘ljubezen’ največja od kreposti. Če slovenski izseljenci, gospodarski in politični, ne bi imeli radi svojega naroda, ne bi bili pripravljeni žrtvovati za slovensko stvar ne časa ne denarja. V takem primeru bi naše skupnosti, pa tudi »Duhovnega življenja«, ne bilo. Obstoj revije, ob vseh težavah, je dokaz, da je med nami, kljub vsem napakam in slabostim, še prisotno vsaj nekaj te ali one kreposti. Zavzemimo se, da bomo te kreposti ohranjali pri nas samih, pa tudi pri drugih, prijateljih, rojakih.«
Pripravil: Jože Jan
Viri: Oznanilo, Duhovno življenje
