Minil je še en mesec junij, mesec spomina. Minilo je že 74 let. To je zelo obsežno obdobje, res je, pa vendar z vrtoglavim vsakdanom današnjega življenja, kolektivni spomin zanemarja, kar je najbolj pomembno. Najbolj pomembni dogodki človeštva naj ne bi bili pozabljeni. Današnji človek ne pozabi na nešteto dogodkov, ki niti niso bili tako pomembni za njegovo življenje, kot so pristanek na luni, iznajdba robota ali ruska revolucija. Danes preveč pozornosti posvečamo informacijam, ki jih že naslednji dan pozabimo. Moderni človek živi nekje med aktualnim in minljivim. To je bistvo, postali smo minljivi, površinski in zanemarjeni. Počasi smo se navadili na vrtoglavo, čeprav udobno življenje, z boljšimi, bolj zanimivimi možnostmi, kot so udobje hišnih aparatov, modernih avtomobilov, potovanj, razkošnega okusa, tehnologije in mednarodne kuhinje. Vse bolj gledamo v prihodnost, na vse, kar prihaja in česar se veselimo, in pri tem zanemarjamo sedanjost, in kar je slabše, pozabimo na našo preteklost.
Nimamo več časa za našo preteklost, kot da ne bi bila pomembna. Postali smo individualisti, hedonisti in sebičneži. Preteklost pa je, kljub vsemu, del nas. Mi smo tudi preteklost. Smo tisto, kar se je zgodilo 74 let nazaj, zato ne smemo pozabiti, kaj se nam je zgodilo kot družba. Spomin je ključnega pomena, da vemo kdo smo, saj je način, kako počastimo naš izvor. Zgodovina z veliko začetnico, ni nič drugega kot vsota naših posameznih zgodovin z malo začetnico. Živimo tako lagodno, da si težko predstavljamo, kaj vse so morali preživeti naši mladi mučeniki.
Vsi v Sloveniji vedo, kdo je Messi in zelo malo jih ve, zakaj so nastale vaške straže. Vsi vedo, kdaj bo prišel novi iPhone na trg in zelo malo jih ve, zakaj so se mladi kmetje pridružili domobrancem. Vsi vedo, kdaj bo naslednje svetovno prvenstvo in zelo malo jih ve, kaj je Huda jama. Vsi vedo, kje so Trojane, kjer se dobi znane krofe, zelo malo pa jih ve, kje se nahaja katero izmed 600 brezen, ki se raztezajo po vsej slovenski zemlji.
Če se nam ne vrne spomin, ne bomo vedeli, kdo smo. Tisti dogodki izpred 74 let predstavljajo naše družinske zgodbe, z malo začetnico. Te zgodbe nas predstavljajo in nas gradijo kot osebe. Ta brezna so tudi del nas, ker tam še ležijo mladi, naši mladi, Slovenci. Imamo drage avtomobile, gremo na počitnice na Hrvaško, ampak ni denarja, da bi izkopali te kosti in jih položili na kraj počitka, ki si ga zasluži vsak človek.
To so mladi iz drugih časov, vendar isti mladi, kot naši mladi, bili so Slovenci, ki so imeli upe, sanje, bili so mladostni in živahni. Na tisoče pobitih mladih, na tisoče neverjetnih zgodb, na tisoče uničenih družin, na tisoče izgnancev, na tisoče preživelih, katerih življenje je bila kalvarija. Tisoč zgodb pred našo zgodbo, vendar smo vsi del iste Zgodovine. Vsi smo Slovenija. Čeprav se stremi k temu, da bi se jih pozabilo, čeprav so morali izginiti v odročnih krajih, na skrivnem, skoraj vedno ponoči, so del nas. Resnica mora priti na dan, minilo je preveč časa, ne moremo več prenašati te sramote.
JC/AC
