Zaklenil sem vrata, zagrnil okna, da bi kdo ne videl moje žalosti. Odprl sem zemljevid sveta. In sedaj gledam, kje so moji bratje in sestre. Mirno je med barakami našega taborišča. Transporti požirajo ljudi. Zdi se mi, da naši gazijo ocean.
Amerika!
Sanjal sem o njej, ko sem bil še otrok v Matijevčevi kajži. Takrat sem mislil, da sem strojevodja. Nisem še vedel, da je ocean širši kot blejsko jezero in da so onstran oceana prav taki ljudje kot tostran, z veseljem in bolečino. Nisem še vedel, da so onstran oceana tudi ljudje pod zemljo, ob strojih, da so tudi onstran oceana berači in bitja s prazno dušo. Zdaj vem, da je svet okrogel, da pustiš bridkost v Evropi in greš brez nje čez ocean, pa misliš, da si srečen, ko pride bridkost od druge strani in te najde sredi šumne ceste.
Toda ne za žalost, za veselje pišem ta pozdrav vsem Slovencem, ki so pregazili ocean, starim in novim.
Kaj so morja za ljudi, ki so z dušo doma? Nič! Samo mlakužica po dežju, ki jo pregazi dvoletno dete. Nič ne more zapreti pota ljubezni. Ne Himalaja, ne oceani, ne pragozdovi, ne neizmerne puščave. Za ljubezen ni razdalj, ni globočin, ni visočin. Da je domovina tisoč klafter globoko, ljubezen pride do nje.
Domovina je naš pelin in naša strd.
Za veselje, ne za žalost pišem te besede. Na tisoč kosov je raztrgana domovina. V Ameriki je je kos, v Braziliji utriplje, v Avstraliji živi, po Argentini diha, vsepovsod raste in poganja. Kako bi je ne ljubili, drobceno gorčično zrno, iz strdi in pelina zlito!
Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! V zgodovino sem šel gledat in sem videl, da smo veliki, da smo nekoč goli lomili rimsko železje, da smo gospodovali od morja do morja V brk se je smejal Samo košatemu Dagobertu.
Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! Vso zgodovino so nas pobijali, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali, pokopali so nas, pa smo vstali – in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda. Pesem polj in gozdov, pesem morij in gora.
Za veselje, ne za žalost je ta moj pozdrav. Ja ne bo nikogar sram slovenske besede, ko je samo ena. Poklekniti bi morali, kadar po domače govorimo, zakaj sladkost je v domači besedi, ki je nima svet.
Za veselje so te besede, za veselje in za veliko upanje!
Mirno je med barakami v našem taborišču, da slišim šumenje ladijskih vijakov, ki režejo oceane.
Pozdravljeni, kjer ste, bratje in sestre! Za nas in za našo ljubezen je tisočletni kamenček v najglobljem morju! Povsod je!
Za veselje je ta moj pozdrav, ne za žalost!
Pozdravljam vas, bratje in sestre, kjerkoli ste! Vaša ljubezen je zemeljski ekvator.
Karel Mauser – Spittal – Taborišče
Koledar Svobodne Slovenije, 1950
