Razglednice iz Prestolnic

“Buenos Aires je v teh dneh popolnoma spremenil svojo podobo in si nadel novo neprepoznavno masko. Množice ljudi, ki vsak dan preplavijo petnajst milijonsko argentinsko prestolnico, so izginile, hrup je utihnil, živahen utrip in ritem mesta je zastal, še letni čas se je skorajda neopazno spremenil v jesen. Medtem mi vsi v varnem zavetju svojih domov sedaj poskušamo vzdrževati neko normalno življenje, pisarne so se preselile v naše dnevne sobe, pouk in predavanja pa potekajo na daljavo.

Argentinci pravijo zase, da so srečen narod. A brez temperamentnih Porteñov (buenosairesščanov) in množic turistov je Buenos Aires postal mesto duhov, brez uličnih prodajalcev in glasnih preprodajalcev dolarjev, evrov in realov, brez prometa, ko so se z mestnih ulic in pločnikov umaknili tudi nevarni hitri vozniki izposojenih električnih skirojev, pa si je argentinska prestolnica, sicer simbolično, končno spet prislužila svoje izvorno ime »dober/čist zrak«, saj je zrak sedaj dokazano veliko manj onesnažen. Nenavadno tišino prevečkrat zmotijo le glasne sirene reševalnih vozil, ki vsakič znova opozorijo, da je idila le navidezna. Ker nogometni stadioni prvič samevajo, se je navijaška mrzlica preselila na okna, balkone in terase, ko vsak večer ob 21. uri z bučnim aplavzom vsi presenetljivo navijamo za isto ekipo – ekipo zdravstvenih delavcev, ki se vsakodnevno bori z nevidnim nasprotnikom in daje vse od sebe v želji, da bi bil končni rezultat prepričljivo visoka zmaga.

.

.

Življenje v mestu se praktično nikoli ne ustavi. Ko zvečer ugasnejo žarometi v gledališčih in kinodvoranah, se vrvež preseli v bare, restavracije in klube, ki ostajajo polni do zgodnjih jutranjih ur. Mesto zapleše v ritmu čustvenega tanga, kjer se v objemu noči razplamtijo vse strasti. Zato je še posebej nenavadno, ko vsega tega naenkrat več ni. Ni več strastnih debat. Argentinci so na splošno znani kot izvedenci v vseh temah, še posebej so strastni, ko gre za nogomet in politiko, imajo mnenje o vsem in vse to svojevrstno zaznamuje živahen ritem mesta. Mnenja se v teh dneh seveda krešejo le na družbenih omrežjih, zaščitna maska da ali ne, prestrogi ukrepi? So pa po drugi strani Argentinci znani tudi po svojem humorju, katerega dnevno dozo v teh časih potrebujemo prav vsi, pa čeprav zgolj kot placebo in tega na srečo ne manjka.

Navade, zakoreninjene v tradiciji, so se že pred uvedbo obvezne karantene začele spreminjati. Če smo se še do pred kratkim med seboj pozdravljali s poljubom na lice in se veselo objemali, smo naenkrat začeli vzpostavljati še pred nekaj tedni nepredstavljivo varnostno razdaljo, ki zaradi previdnosti postaja vse daljša. V normalnih razmerah bi to veljalo skorajda za žalitev, zdaj pa je to postalo nuja, zelo hitro nekaj povsem vsakdanjega. Obred pitja mate čaja in druženja ob tradicionalnem asadu – pikniku po argentinsko, ko se meso peče na rešetkah nad žerjavico, ko se zbere vsa družina, prijatelji in sosednje ter več ur okušajo slastne dobrote z žara, se je spremenil, kar je za tukajšnje prebivalce skorajda nepojmljivo.

.

.

Mesto je drastično spremenilo svoj vsakdanji utrip in vsi z negotovostjo čakamo, kakšen scenarij nam pripravlja prihodnost. Vsi se sprašujemo v času, ko smo omejeni zgolj na virtualno druženje, tudi z našimi bližnjimi, prijatelji in sodelavci v Sloveniji in drugje po svetu, kdaj bo konec karantene in kdaj se bo naše življenje vrnilo v ustaljene tirnice, kdaj bodo vrata odprli nakupovalni centri, gledališča, kinodvorane, frizerski saloni, fitnes centri, kdaj bo zadišalo po hrani iz restavracij, s stojnic po pekoči klobasi Chorizo, mesni piti empanada ali po dobri kavi cortado iz kavarn, kdaj bomo v barih lahko popili kozarec argentinskega vina Malbec ali domačega piva Quilmes in uživali ob poslušanju priljubljenih reggaeton in drugih uspešnic, kdaj bodo zvesti navijači nogometnega kluba Atlético Boca Juniors svoje idole ponovno spodbujali s polnih tribun štadiona slovenskega arhitekta Viktorja Sulčiča, uživali v prečudoviti naravi, kdaj bodo učenci, dijaki in študentje ponovno z največjim veseljem zasedli šolske klopi, kdaj bomo ponovno lahko potovali, odšli na res zaslužen oddih po Argentini, k sosedom, v Slovenijo ali na drug konec sveta in nenazadnje, kdaj bo zaživelo naše dinamično diplomatsko življenje. Nihče na vsa ta vprašanja nima natančnega odgovora, veliko pa je seveda odvisno od nas samih, ki moramo te dni še naprej biti odgovorni in vztrajati doma in spoštovati ukrepe vlade in smernice medicinske stroke. Čimbolj kvalitetno in prijetno moramo preživeti ta nenavadni čas, ki je poln novih izzivov in neznank.

Globoko sem prepričan, da nam bo s pozitivno energijo, optimizmom in dobro voljo skupaj uspelo premagati našega skupnega, novega in globalnega neznanega sovražnika, ki nas bo naredil samo še močnejše.

¡Les mandamos muchos besos virtuales y abrazos fuertes a todos desde Buenos Aires!”

Veleposlanik Alain Brian Bergant in sodelavke veleposlaništva, Petra Česen Čatar, Maja Vuksanović in Irene Oblak

Vlada Republike Slovenije

.

.

POSTALES DESDE LAS CAPITALES

Buenos Aires ha cambiado completamente su aspecto en estos días, poniéndose una nueva máscara irreconocible. Las multitudes de personas que todos los días inundan a la capital de quince millones, desaparecieron, el ruido se calló, el ritmo y el latido vibrante de la ciudad se detuvieron y hasta la estación ha cambiado de una manera casi imperceptible a otoño. Mientras tanto, todos nosotros en el refugio seguro de nuestros hogares estamos tratando de mantener una vida normal. Las oficinas se han mudado a nuestros living y las clases se dan online.

Los argentinos dicen por sí mismos que son una nación feliz. Pero sin los temperamentales porteños y las masas de turistas, Buenos Aires se convirtió en una ciudad de fantasmas. Sin los vendedores ambulantes y los ruidosos arbolitos que cambian dólares, euros y reales, sin tránsito, cuando de las calles desaparecieron hasta los conductores peligrosos de monopatines eléctricos. Simbólicamente, la capital argentina finalmente ha recuperado su nombre original de “buenos aires”, ya que está comprobado que el aire está mucho menos contaminado. El extraño silencio se ve perturbado (demasiadas veces) sólo por las sirenas de las ambulancias, que advierten repetidamente que el idilio es solo virtual. A medida que las canchas de fútbol están por primera vacías, la fiebre de los fanáticos se ha trasladado a las ventanas, balcones y terrazas mientras todas las noches a las 9 p.m. todos sorprendentemente animamos al mismo equipo: un equipo de profesionales de la salud que diariamente luchan contra un oponente invisible y hacen todo lo posible para que el resultado final sea una victoria convincentemente alta.

La vida en la ciudad prácticamente nunca se detiene. Cuando se apagan las luces en los cines y los teatros, el ajetreo y el bullicio se trasladan a los bares, restaurantes y clubes que permanecen llenos hasta las primeras horas de la madrugada. La ciudad baila al ritmo del tango, donde todas las pasiones se encienden en el abrazo de la noche. Por eso es muy extraño cuando de repente no hay nada de eso. No hay más debates apasionados. Los argentinos son generalmente conocidos como expertos en todas las materias, especialmente apasionados cuando se trata de fútbol y política, tienen una opinión sobre todo, y todo esto caracteriza el ritmo vibrante de la ciudad. En estos días, por supuesto, las opiniones se intercambian en las redes sociales, uso de barbijos, ¿sí o no?, medidas de protección ¿demasiado restrictivas? Los argentinos, por otro lado, también son conocidos por su humor, cuya dosis diaria en este momento necesitamos todos, aunque sea sólo en forma de un placebo, y ese afortunadamente no falta.

Los hábitos arraigados en la tradición comenzaron a cambiar ya antes de la introducción de la cuarentena obligatoria. Hasta hace poco, nos saludabamos con un beso en la mejilla y nos abrazábamos felices, y de repente empezamos a establecer una distancia de seguridad, inimaginable unas semanas antes y que se está haciendo siempre más larga. En circunstancias normales, esto sería casi un insulto, pero ahora se ha convertido en una necesidad, algo muy común. Los rituales de tomar mate y comer asado, compartiendo con la familia, los amigos y vecinos, han cambiado, lo que es casi incomprensible para los argentinos.

La ciudad ha cambiado drásticamente su rutina diaria, y todos estamos esperando con incertidumbre qué guión nos depara el futuro. En un momento en que estamos limitados sólo a la socialización virtual, incluso con nuestros seres queridos, amigos y colegas en Eslovenia y en otras partes del mundo, nos estamos preguntando cuándo terminará la cuarentena y cuándo nuestras vidas volverán a los rieles establecidos. Cuándo se abrirán los centros comerciales, teatros, cines, salones de belleza, gimnasios, cuándo volveremos a sentir el rico aroma de la comida desde los restaurantes, a choripanes desde las parrillas, de empanadas o el aroma de un buen café cortado desde las cafeterías, cuándo volveremos a tomar una copa de Malbec argentino o un vaso de cerveza Quilmes en un bar, escuchando los temas populares de cumbia, reggaeton o algún otro ritmo. Cuándo los fanáticos del Club Atlético Boca Juniors volverán a alentar sus ídolos desde las tribunas del estadio del arquitecto esloveno Viktor Sulčič, cuándo volveremos a disfrutar de la hermosa naturaleza, cuándo los estudiantes con muchas ganas volverán a las escuelas y las facultades, cuándo podremos tomarnos las vacaciones y viajar de nuevo, hacer alguna escapada por Argentina o visitar algún país vecino, viajar a Eslovenia o al resto del mundo, y por último pero no menos importante, cuándo nuestra dinámica vida diplomática cobrará vida. Nadie tiene una respuesta exacta a todas estas preguntas, y en gran parte depende, por supuesto, de nosotros mismos, que en estos días debemos ser responsables, quedarnos en casa y respetar las medidas del gobierno y las pautas de la profesión médica. Tenemos que tratar de pasar este tiempo inusual, lleno de nuevos desafíos e incógnitas, de la manera más agradable posible.

Estoy profundamente convencido de que con energía positiva, optimismo y buena voluntad, juntos podremos derrotar a nuestro nuevo y desconocido enemigo común, lo que solo nos hará más fuertes.

¡Les mandamos muchos besos virtuales y abrazos fuertes a todos desde Buenos Aires!”

Embajador Alain Brian Bergant y el personal de la Embajada, Petra Česen Čatar, Maja Vuksanović e Irene Oblak.

Embajada de Eslovenia en Buenos Aires

Please follow and like us: