Ob dveh pomembnih obletnicah Rafaelove družbe smo poiskali še njenega vodjo, Lenarta Riharja, zdaj že kar dolgoletnega prijatelja argentinskih Slovencev, ki nam je v spletnem pogovoru veliko povedal o Družbi, o svojem delu in tudi o sebi.
Najprej bi bili veseli, če bi se na kratko predstavil. Marsikdo tu bere Zavezo, ki jo urejaš, ali pa posluša radio Ognjišče, kjer imaš tehtne komentarje, veseli pa bomo, da te še nekoliko bolj spoznamo.
Rojen sem bil v Polhovem Gradcu, peti otrok v devetčlanski družini, ki ji dolgujem vso bistveno formacijo. Spadam v generacijo, ki je doživela še zadnje zdihljaje socializma. Če so bili zadnji, še ne pomeni, da so bili nedolžni. Bili so dovolj uničujoči in dramatični, da sem alergičen na vse njegove pojavne oblike, ki še danes zavirajo Slovenijo. Zato nočem biti zaprt v svoj zasebni svet in rad kaj postorim, da bi samostojna Slovenija postala tudi Svobodna, kot se, nam vsem v smerokaz, imenuje vaš časnik.
Že vrsto let delaš na Rafaelovi družbi, ki skrbi za Slovence izven domovine, predvsem tiste, ki so ostali v Evropi. Na kakšen način ohranjate stike z njimi, katere so glavne aktivnosti Rafaelove družbe, ki jo vodiš?
Stikov je prav vseh vrst – od zasebnih do institucionalnih, od fizičnih do teh, ki jih omogoča sodobni svet, od medijskih pa do tistih, ki jih prinašajo različni (naši) dogodki. Naštevanje vsega bi kljub vsem zanimivim stvarem postalo dolgočasno. Naša najbolj množična prireditev je romanje treh Slovenij na Svete Višarje, ki je vsako prvo nedeljo v avgustu in v ugodnih vremenskih razmerah privabi nad 2.000 ljudi. Prirejamo kulturne večere, posvečene bodisi zamejstvu bodisi izseljenstvu. Organiziramo ekskurzije z vrhunskimi strokovnjaki v prav vse kotičke avtohtonega slovenstva. Skupaj z zvezo izseljenskih duhovnikov izdajamo mesečnik Našo luč, ki je lani praznovala 65 let izhajanja. Uveljavili smo nedeljo Slovencev po svetu, ki se obhaja vsak začetek julija. Z našimi razstavami o povojnih slovenskih beguncih, predavanji in pričevanji smo obiskali že približno 150 krajev v Sloveniji, v zamejstvu in po svetu. Skratka, najbolje bo pokukati na našo spletno stran …
Kakšno je stanje Slovencev po Evropi? Kako so povezani z domovino? Ohranjajo še slovenstvo v svojih skupnostih?
Od vseh slovenskih skupnosti so Slovenci v Evropi najbolj vezani na matično državo. Predvsem zato, ker so to v večini ljudje, ki so šli v tujino v želji po svobodnejšem življenju in pošteno plačanem delu. Pri tem niso računali le na vrnitev nekoč v prihodnosti, pač pa so domovino tudi precej redno obiskovali. Mnogi so doma tudi gradili. Vendar se je izkazalo, da je velik delež teh ljudi na koncu ostaja v tujini. Predvsem zaradi otrok, ki so se tam ukoreninili, mnogokrat že z zelo šibkim znanjem materinščine. Na ta način je evropske slovenske skupnosti, razmeroma hitro prešel številčni in ustvarjalni vrhunec. Danes niso več mlade, ker se njihovi otroci večinoma ne vključujejo. Zapisano velja na splošno, so pa tudi izjeme, zlasti mesta, v katerih so evropske ustanove. Pa še to je treba dodati: zadnjih deset let je blizu 40.000 mladih zapustilo Slovenijo, a so razpršeni, nepovezani in drugačnih vrednot, tako da omembe vrednega stika s starejšimi skupnostmi ni.
Že kar nekaj let organizirate poletne in zimske višarske dneve za mlade. Med udeleženci je bilo že kar nekaj mladih iz Argentine. V čem je privlačnost in potreba teh dni? Kako vabite?
Za vsakega, ki je z občutkom slovenstva v srcu obiskal Svete Višarje, so te lahko že same po sebi program. A seveda nismo ostali pri tem … Težko bo najti ime oziroma temo, ki je danes pomembna za vse tri Slovenije, pa ni bila v naši družbi na Višarjah. Razen Hrvaške, kjer smo Slovence obiskovali v okviru naših odprtih ekskurzij, smo z mladimi v okviru teh dni pretaknili celotno narodnostno ozemlje od Porabja, prek Štajerske, vseh koroških dolin, Kanala, Rezije, Benečije do Gorice in Trsta. V zadnjem desetletju smo višarske dneve organizirali vsaj trikrat letno. Privlačijo ljudi, ki jih povprečje ne zadovolji. Mnogi pridejo večkrat, saj je vsakič druga tema in drugi gostje. Glas se širi deloma po udeležencih, vabimo pa tudi na vse druge danes običajne načine.
Organizirate še kakšne dogodke, projekte, povezane z mladimi?
Kakor gre človeku to težko z jezika, a vseeno sem vesel, da sem v druščini sodelavcev, prostovoljcev in prijateljev Rafaelove družbe pravzaprav že skoraj nekakšen »dedek«. Se pravi tudi dogodke in teme, ki bi jih kdo ocenil, da so za starejše, pripravljajo mladi. S posebno ljubeznijo se posvečamo slovenski ljudski pesmi, da jo približamo mladim – dogodkov, izobraževanj in delavnic na to temo je bilo že cela vrsta.
Predvsem sem vesel, da smo z razstavo o slovenskih povojnih beguncih in z učno uro o Slovencih po svetu zadnja leta prišli tudi v nekatere srednje šole. Neverjetno je, kako mlade proti vsemu pričakovanju te teme pritegnejo. Seveda gredo zasluge za to tudi načinu podajanja in s tem povezanim žarom. Pri razstavi tako nosi zasluge predvsem dr. Helena Jaklitsch, pri urah o zamejstvu in diaspori pa predvsem dr. Dejan Valentinčič. Podobno je s privlačnim jezikovnim kotičkom za otroke (pa tudi za starše in učitelje), ki ga za Našo luč že več let pripravlja dr. Damjana Kern, strokovnjakinja za to področje. Vsi omenjeni izhajajo iz kroga višarskih mladih.
Tudi tvoja družina deli usodo slovenskih beguncev po drugi svetovni vojni. Če se ne motim, je domovino zapustil med drugimi tvoj stari oče, ki je odšel v Ameriko, kasneje pa se je vrnil na Koroško, kar nekaj sorodnikov imaš pa tudi v Argentini …
Oba stara očeta sta odšla in še vrsta drugih sorodnikov. Za svojim očetom je v ZDA odšla celo moja mami, takrat sedemnajstletno dekle, a se je po treh letih na srečo vrnila. Ko je šel v pokoj, se je njen oče vrnil na prag domovine. Kolikor je režim dopuščal, smo ga na Koroškem obiskovali in nekaj ur dihali svobodo. Tako mi je tudi zamejstvo pri srcu od otroških let. Drugi stari oče je odšel v Argentino, v Mendozo, od koder se je po desetih letih vrnil domov. Če se omejim na Argentino, so moji sorodniki še vedno zelo dejavni v Mendozi in v Buenos Airesu, tako da sem nanje in na njihovo (mnogokrat skrito) delo za slovensko skupnost zelo ponosen.
Bil si tudi že na obisku tu. Enkrat celo v bolj formalni sestavi, kajne.
Dolgo je že tega … Od tega obiska mi je najbolj ostal v spominu ganljiv sprejem v sanjuški sobotni šoli. Kot bi ob teh otroških dušah zaplaval v samo sredico najbolj polnokrvnega slovenstva in (srčne) kulture. Ne vem, če sem še kdaj v življenju tako težko zadrževal solze.
No, zabavno pa je bilo pri vašem takratnem ministru za znanost. Argentinski sogovorniki so v zvezi s sodelovanjem na visokošolski ravni na vse pretege hvalili Slavoja Žižka, pa sem v zavetju formalnosti izzval vljudnostno prikimavanje, ko sem si dovolil nekoliko pobalinsko pripombo, da če jim je že ta filozof tako všeč, jih imamo boljših od njega na pretek.
Enkrat pa ste prišli v okviru Rafaelove družbe …
Ja, z višarsko druščino smo bili pri vas leta 2011 in se imeli krasno. Nekaj časa smo bili z Družininimi romarji v Bs. As., Bariločah in na slapovih, potem pa smo se odpravili prek Cordobe v Mendozo in naprej do Tucumana, kjer nas je sprejel Jože Žakelj s svojo družino in nam razkazal lepote argentinskega severa vse do Jujuya. Ob pogledu nazaj je zanimivo tudi to, da sta se od te družbe osmih vsaj Dejan Valentinčič in Urška Makovec, ki sta bila takrat prvič v Argentini, potem še vrnila. Pa še nekaj, ko sva ravno prej govorila o sorodnikih: takega podviga, tako lepih, polnih in prisrčnih dni ne bi bilo brez njih. Zato sem iz srca hvaležen vsem v San Justu in Ramosu ter Božnarjevim oz. Štirnovim v Mendozi!
No, pa če se ne motim, deluje na relaciji Argentina – Slovenija tudi debatni krožek …
Ne motiš se … To je ena od stvari, za katero si ne morem predstavljati, da bi se zgodila, če ne bi bilo višarskih dni in potem obiska »višarcev« v Argentini. Iz neposrednih srečanj se rojevajo take dobre stvari. Sicer pa je ta krožek neformalen, čeprav kar zahteven. Neutruden in vztrajen pobudnik je Jože Rožanec, ki je poleg zavidljive profesionalne uspešnosti na področju IT po mojem mnenju tudi neverjetno načitan in izoblikovan intelektualec. Praviloma se prek spletne povezave slišimo enkrat mesečno, pred tem pa preberemo in na spletu komentiramo besedilo na določeno temo. To traja že vrsto let in mislim, da sta bila najpogostejša avtorja Milan Komar in Marko Kremžar.
Si tudi urednik Zaveze, revije Nove Slovenske zaveze, ki jo prebiramo tudi pri nas. Notri so številne zgodbe, pričevanja posameznikov in družin, ki so doživeli drugo svetovno vojno. Kako nastaja revija?
Pravzaprav ima revija dve osrednji skupini besedil. Velik in pomemben del je res pričevanjski, drugi pomemben blok pa razčlenjuje posledice, ki jih strašna in nerešena zgodovina naplavlja v sedanji čas. Več kot očitno je namreč, da se dandanašnja Slovenija na vseh področjih spotika in opoteka zaradi svoje temne preteklosti. Ob tem lahko preberemo še obširen pogovor z zanimivimi sogovorniki, najdemo kak košček poezije, lepo ali povedno fotografijo, predstavitev zanimivih knjig in podobno.
Ali kaj razmišljate, kaj boste naredili, ko bo teh pričevanj zmanjkalo oziroma bodo ljudje, ki so vse to doživeli, umrli? Verjetno bo to zahtevalo spremembe tudi v glavnih poudarkih Zaveze …
Ne ne, prav kmalu ne bo zmanjkalo ne gradiva ne ljudi. Slovenija ima to nesrečo, da se je vojna z revolucijo podaljšala v polstoletno tiranijo, ki vsaj v prvem obdobju ni bila milejša od vojnih razmer. Gre za podobno teroriziranje, enako sprevračanje dejstev in iste krivce. Tako se možnosti za raziskovanje bogato podaljšujejo v današnji, tranzicijski čas. Veliko bolj žgoče vprašanje je, če je med slovenskimi ljudmi dovolj volje za prihodnost, ki bo utemeljena na zdravih temeljih. Dobra prihodnost nas namreč čaka le, če se bomo reševanja naše zavozlanosti lotevali zares in v sami sredici, kot to počne Zaveza.
Lenart, veseli smo, da si se z nami pogovarjal. Zadnjo besedo pa prepustimo kar tebi!
Ko sem pred imenitnim mikrofonom Svobodne Slovenije, se počutim kot na podelitvi oskarjev in naj se še poslovim v nekoliko podobnem slogu: prisrčno pozdravljam vse sorodnike, prijatelje, znance, naše dobrotnike, podpornike in vso slovensko skupnost v Argentini! Vsem bralcem želim doživete božične praznike in ponosno praznovanje dneva samostojnosti. Bog živi vas in ves slovenski svet!
