V začetku je bil Janez – slovenski duhovnik č.g. Janez Kalan, begunec med begunci iz leta 1945  ki je z drugimi slovenskimi begunci  v začetku leta 1949 prišel iz avstrijskih taborišč. Po posredovanju voditelja dušnih pastirjev iz italijanskih taborišč, msgr. Antona Oreharja,  ga je nadškof  Solari iz La Plate imenoval za duhovnega pomočnika v župniji Ramos Mejia. V širši okolici te župnije se je namreč do takrat naselilo manjše število beguncev iz italijanskih taborišč, velika večina – okrog 1000 – pa jih je prišlo konec 1948 in v začetku 1949 iz avstrijskih taborišč.

Dušni pastir č.g.  Janez Kalan je prišel z nalogo poskrbeti za duhovno oskrbo rojakov. Že meseca aprila je uvedel slovensko nedeljsko mašo, popoldansko pobožnost večernic ter verouk za otroke. Tako se je začela snovati poglavitna opora novodošlim, prvi zametek skupnosti.

Nekaj rojakov, predvojnih naseljencev, je sicer takrat že bilo naseljenih v Ramos Mejiji, tako na primer družine Lisjak, Hvalica, Orkožen, predvsem pa podjetna Zora Brinšek, ki je na ulici Alvarado vodila skupaj z novodošlo Emo Kessler Blejec restavracijo in penzion Ilirija. Tu je stanovalo več samskih fantov, v bližnji okolici pa tudi nekaj družin. V Iliriji se je snovala druga točka krajevne skupnosti, saj so se tu srečevali med drugimi mnogi kulturniki okrog režiserja Janeza Špeha, ki so v naslednjih letih razvili izredno živahno gledališko dejavnost. V prostorih Ilirije je delovala tudi umetniška šola Slovenske kulturne akcije, v prvih letih pa tudi gospodarska zadruga Sloga.

V sosednji  župniji Ciudadela je  župnik g. Elizalde šel Slovencem  zelo na roko: mizarjem je omogočil delavnico, gledališčnikom pa dvorano z odrom. Tu so igralci iz kroga režiserja g. Špeha osnovali Slovenski izseljenski oder.V tej dvorani je v začetku imel svoje prostore tudi zbor Gallus.

 Veliko družin iz avstrijskih taborišč je dobilo prvo zatočišče v “sanatoriju”, to je bila zapuščena bolnišnica z velikim vrtom na ulici Necochea, Ramos Mejia, ki je kar nekaj let služila kot zasilno stanovanje, kasneje pa tudi za druge dejavnosti, prav do odprtja Slomškovega doma. Tu so se srečevali novodošli rojaki iz okoliša in si izmenjavali izkušnje o prvih korakih v novi deželi.

 Veliki salezijanski zavod Don Bosco v Ramos Mejiji je nudil oporno točko salezijancu g. Janku Merniku, velikemu dobrotniku mladine v avstrijskih taboriščih, za delo med moško mladino slovenskih naseljencev v bližnji in širši okolici. Ustanovil je tedensko zbirališče Mladinski dom. V okviru zavodske cerkve pa je pomemben prispevek postavitev slovenskega oltarja, veliko delo umetnika Toneta Oblaka. Prav tako je Mernikova zasluga, da je zavod še danes zbirališče za telovske procesije in večje cerkvene slavnosti rojakov.

 Župnika g. Denicolaya iz Ramos Mejije smemo imenovati velikega dobrotnika Slovencev. Po zaslugi odličnega dela duhovnika g. Janeza Kalana je na stežaj odprl vse prostore župnišča za potrebe porajajoče se skupnosti. Poleg slovenske šole, ki jo je osnovala učiteljica Anica Šemrov in sodelavci, je tu redno deloval cerkveni pevski zbor. Pod vodstvom organista Gabrijela Čamernika ni samo redno pel pri službi božji, ampak je v petdesetih letih razvil pestro prosvetno dejavnost s koncerti in spevoigrami. V župnijski dvorani je več gledaliških del uprizorila tudi Slovenska kulturna akcija. V dvorani so bili pogosto razni sestanki, proslave in predavanja. Res bratska solidarnost argentinske katoliške skupnosti!

 Petdeseta leta so bila vsekakor izredno plodovita na kulturnem polju tudi med rojaki v okolišu Ramos Mejije. Če omenimo za primer samo Slovenski izseljenski oder. V neki sezoni sta bili v enem samem mesecu postavljeni na oder dve gledališki deli. Prireditve so bile seveda tudi v središču in drugih okoliših. Iz tistih let je rečenica, “da Slovencem v Buenos Airesu zmanjka nedelj za vse prireditve”.

Vse to organizirano delo pa je trpelo pomanjkanje lastnih prostorov, najbolj šola, ki je gostovala v župnišču, raznih samostanih in nazadnje v “sanatoriju”. Število učencev je vsako  leto naraščalo in se bližalo stotini. Tudi dejavnost domačinov se je začela širiti in vse težje je bilo dobiti prostore za dejavnosti  skupnosti. Razvejena dejavnost raznih skupin je vedno bolj narekovala povezovalno ustanovo, ki bi razpolagala tudi z lastnimi prostori.

To so bila tudi leta, ko so naseljenci dokončavali lastne domove, snovali nove družine pa tudi naselitve v druge okoliše. Okraji so začeli dobivati po prvem desetletju po naselitvi svojo podobo.

Dušni pastir g. Janez Kalan in voditeljica šole Anica Šemrov sta prva dala pobudo za lastne prostore. S starši otrok slovenske šole sta iskala različne rešitve. Prvi korak v tej smeri je bil ustanovitev odbora staršev. Sestavljali so ga: Gabrijel Prešeren, Franc Pergar, Janez Brula, Matevž Potočnik in Valentin Pintar. Zastavili so si nalogo priti do lastnih prostorov za potrebe šole.

Prizadevanjem odbora stašev se je pridružil večji  krog rojakov in v tej družbi je vzniknila pobuda za ustanovitev širše organizacije, ki bi omogočala razvoj in delo šolskim, kulturnim, družabnim in športnim dejavnostim s postavitvijo lastnih prostorov v okolišu Ramos Mejia. Gdč. Anica Šemrov je predlagala poimenovati ustanovo Slomškov dom.

V letu 1959 je bil v ta namen osnovan pripravljalni odbor, ki je že kmalu kupil prvo zemljišče na ulici Castelli, leta 1961 pa še sosednje zemljišče z večjo stavbo ter jo začel preurejati za potrebe skupnosti. Pripravljalni odbor so sestavljali: Janez Brula, Franc Vester, Ana Breznik, Tone Marin st.,  Vinko Tomazin, Franc Pergar, Avgust Jeločnik, Matevž Potočnik, Herman Zupan, Anica Šemrov, Hotimir Gorazd,. Ema Kessler Blejec, Janez Kalan, Dušan Pipp, Karel Svetlin, Lado Telič, Franc Miklavc,  Gabrijel Čamernik, Jože Poznič, Lenčka Zupan, Valentin Pintar, Jože Šeme, Pavle Novak,  Vida Bedenčič in Ivan Makovec.

Pripravljalni odbor je pripravil vse potrebno za sklic ustanovnega občnega zbora. Dogodek je obetal postati temeljnega pomena za skupnost, ki se je zavedala svoje življenjske moči. 

Jernej Tomazin
(iz zbornika ob 50-letnici Slomškovega doma)

.