Maja 1925 so v Tennesse, ZDA, tožili profesorja Johna Scopesa ker se je drznil v srednji šoli učiti Darwinovo teorijo evolucije, kar je pomenilo kršitev »zakona Butler«, ki je prepovedoval, da bi se v javnih šolah v Tennesse poučevalo »katerokoli teorijo, ki bi zanikala zgodbo božjega ustvarjenja človeka, ki jo uči Sveto Pismo, in jo nadomestiti z učenjem, da človek izhaja iz nižjih živali.« Postopek se je pričel 10. julija in je vzbudil veliko zanimanje takratnih medijev, ki so ga poimenovali »Postopek opice« (Scopes Monkey Trial). Do nas je zgodba prišla v prosti fikcijonirani verziji drame Inherit the wind (Broadway, 1955) ali pa s poznejšima homonimnima filmoma 1960 in 1999. Scopes je bil končno obsojen le s simbolično globo (100 dolarjev), ki pa je bila leto poznje preklicana, čeprav je bil v Tennesse zakon veljaven vse do 1967.
Maja 2021 so v Loudoun, Virginia, v osnovni šoli Leesburg suspendirali profesorja športne vzgoje Byrona Tannerja Crossa ker je med šolskim zborom izjavil, da ne bo z otroki uporabljal zaimke po njihovi »spolni opciji« in se s tem uprl šolski politiki t. i. »gender identitete«. »Ljubim svoje učence, a se jim ne bom lagal, neglede na posledice – je izjavil Cross. Sem učitelj, a najprej služim Bogu, in ne bom trdil, da je biološki fantek lahko deklica ali obratno, ker to nasprotuje moji religiji. Lagal bi se otrokom.«
Skoraj sto let je minilo med enim in drugim slučajem, a oba nam vzbujata podobna vprašanja in debate o mestu verskih resnic pri vzgoji otrok, o svobodi do lastnih prepričanj učiteljev, o svobodnem izražanju v šolskih prostorih in, če se hoče, tudi o odnosu med vero in razumom, med teologijo in znanostjo, itd. Čeprav, kar se tega zadnjega tiče, menim da nista naša primera ravno najboljša. V prvem slučaju bi težko govorili o resni teologiji, kajti gre za severnoameriški protestanstki »kreacionizem«, ki temelji na dobesednem branju Svetega pisma, zlasti zgodbe ustvarjenja v prvi Mojzesovi knjigi, kar bi resni teolog težko sprejel (in je med takratnim postopkom to postalo očitno). V drugem slučaju pa ker bi se dalo ugovarjati, da nima sodobna gender ideologija resnih »znanstvenih« temeljev in da torej spor Crossa s šolskimi avtoritetami ni spor med vero in znanostjo, temveč obramba vernika pred neko vsiljeno politično korektnostjo, ki je s pomočjo raznih lobby-jev uspešno narasla v zadnjem desetletju.
Da si zrela vera in resnična znanost ne nasprotujeta bi moralo dandanes biti, vsaj katoličanom, dovolj jasno, saj resnice, ki jih ponujata ena in druga ne odgovarjajo na ista vprašanja. A pustimo to epistemološko zadevo. Kar iz zgodovinskega in sociološkega vidika v primerjavi obeh slučajev pride na dan je, da je pred sto leti še bilo verjetno (vsaj ponekod), da bi kdo bil obtožen ker se v imenu znanosti domnevno upira verski dogmi, kar dandanes v zahodnem svetu kaže biti nemogoče. V sodobnosti pa zgleda bolj možno, da bi nekdo bil obtožen ker se v imenu vere upre neki domnevni znanstveni teoriji ali pa (še bolj) neki ideologiji, ki odgovarja sodobni politični korektnosti.
Da je krščanstvo, ki je seveda v prejšnjih sedemnajstih stoletjih marsikdaj zapadlo v skušnjavo vsiljevanja, menjalo status krivca za mesto žrtve morebiti za mnoge kristjane ni ugodno, je pa vsekakor, če moralno gledamo, do neke mere dobra novica. Ne zaradi tega ker je krščanstvo postalo predmet kulturne borbe, jasno. Vsekakor je pa boljše trpeti krivico kot pa jo storiti, kar je že štiristo let pred Kristusom učil Sokrat, v popolnem sovpadanju filozofske (razumske) etike s »poznejšimi« krščanskimi načeli.
Kar pa ni vesela novica je, da je ta borba proti krščanstvu prišla v nekaterih primerih do popolnoma neracionalnega značaja, ko se v imenu laicizma ne samo prepoveduje, da bi vernik javno izražal svoja prepričanja, temveč se poskuša izbrisati krščanski bistven vpliv na zahodno kulturo in, poleg njegove eksistencialne pomembnosti (s katero se seveda ima vsak pravico, da se strinja ali pa ne), se namerava izbrisati zgodovinski pečat krščanstva v zahodnji civilizaciji.
To zadnje je prišlo v javnost s tretjim slučajem: leta 2016 je učenec osnovne šole v Malicornay, Francija, vprašal profesorja kdo je tisti človek, ki telovadi viseč na križu pri vhodu v vas. Vprašali so ga tudi zakaj nimajo pouka v Velikem tednu, ali pa sploh kdo naj bi bil ta »Jezus«. Profesor Matthieu Faucher se je torej odločil, da pripravi poučne ure posvečene krščanstvu. Ni šlo za pouk verouka, temveč za poznanje krščanstva kot zgodovinsko in kulturno dejstvo. Faucher je pač neveren človek, a zavedal se je, da je nemogoče učiti francosko zgodovino ali slovstvo če otroci nimajo pojma o krščanstvu. Vendar akademija v Orléans-Tours, pod katere oblast spada šola, je dobila anonimno pismo, v katerem učitelju očitajo verski proselitizem. »Če bi čez trideset let nekdo bil nezmožen brati Viktor Huga ali Charlesa Baudelairja, ali razumeti sliko Leonarda Da Vincija, bi se jaz osebno čutil odgovornega. Na žalost, za nekatere ideologije je to pač potrebno zlo, kajti zanje je religija človeku škodljiva, in z namemon da naredijo tabula rasa z religijo so zmožni uničiti kulturo, ki je z njo vezana. Zame je pa to nesprejemljivo« je izjavil učitelj, ki je sprva bil suspendiran zaradi »mnogih in resnih kršitev temeljnih principov nevtralnosti in laičnosti.«
V tem slučaju, kot vidimo, ne gre za debato o odnosih med razumom in vero, med znanostjo in teologijo, med bogočastjem in posvetno kulturo, med Cerkvijo in laično družbo. Tu gre za protirazumski boj proti zgodovini in podedovani kulturi, ker je pač ta vezana z določeno vero. Boj ideologije, ki išče svoj uspeh potom izbrisanja zgodovinskih resnic, pa četudi se je treba s tem odreči večstolenemu kulturnemu delovanju.
Tu gre za popolnoma svojevrsten fenomen. Že ni debata ali je resnično kar uči določena religija, ali kar predstavljajo določeni znanstveni zaključki. Tu gre za izgon resnice kot take in celo za zatušitev vprašanj o njej. Ni polemika med vero in razumom (če ima ta izraz sploh kak smisel), temveč za borbo ideologije proti razumu, za uveljavitev ideološke kaprice nad dejstvi v imenu nekega laicizma, ki se očitno pojavi ne le kot protiverski temveč tudi kot protirazumski fanatizem.
Klasična filozofska teologija uči, da niti Bog s svojo vsemogočnostjo ne more narediti, da(,) tisko kar je nekoč bilo, bi ne bilo. Tega se pa loti skrajni laicizem, ki paradoksalno zapade ravno v to proti čemer se je laicizem izvirno nameraval boriti. Znamenja časov… kontradikcije sodobnih progresistov.
Hvala Bogu (a smem tako reči?) je decembra lanskega leta apelacijskto sodišče v Burdeos dalo Faucherju prav, čeprav se je zadeva vlekla več kot tri leta in je učitelj moral vztrajati skozi razne postopke. Junija letos je sodnik Plowman tudi sodil v korist Crossa v ZDA in, utemljen na pravici do izražanja in do verske svobode, ukazal njegovo ponovno vzpostavitev v šolo. Kar se pa tiče Scopesa, je posvetil celo življenje poučevanju znanosti. Umrl je v Louisiani leta 1970. Pokopan je bil s katoliškim obredom.
Martin Sušnik
