Pred 60. leti, meseca aprila leta 1959, je bil dr. Milan Komar imenovan za profesorja na Katoliški univerzi v Buenos Airesu. Dr. Komar je bil pravnik, publicist, vzgojitelj in eden najpomembnejših sodobnih krščanskih filozofov.

ŽIVLJENJEPIS DR. KOMARJA:

Dr. Milan Komar se je rodil 4. junija 1921 v Ljubljani kot sin primorskih beguncev. Svojo mladost je preživel v Škofji Loki, kjer je bil njegov oče v službi, klasično gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Nato je študiral pravo na ljubljanski univerzi, nato pa v Turinu, kjer je končal in promoviral za doktorja prava s tezo “Pravična vojna pri Vitoriji in Suarezu”, ki je imela močan filozofski poudarek. Kot univerzitetni študent je bil predsednik katoliškega akademskega društva Pravda in član Mladcev. Zasebno je pa istočasno študiral tudi filozofijo. Med vojsko je bil urednik mladčevskega lista Mi mladi borci, med vojno pa je bil na Primorskem urednik Goriškega lista. Kot drugi begunci je prišel v Argentino. Tu je kmalu opravil izpit za srednješolskega profesorja filozofije in pedagogije in pričel predavati na Instituto de Cultura Religiosa Superior, kjer je leta poučeval grščino in filozofsko antropologijo, čemur je ostal zvest dolgo vrsto let. Poučeval je tudi klasične jezike na učiteljišču in filozofsko antropologijo. Ko se je ustanovila težko pričakovana katoliška univerza, so ga takoj poklicali kot profesorja za branje antične filozofije, kmalu pa je bil imenovan istotam za titularnega profesorja moderne filozofije. Pozneje je postal tudi ordinarij iste stolice. Nekaj let je bil tudi dekan filozofske fakultete. Tu se je pričelo njegovo trdo delo. Veliko se je bavil s predkantovsko filozofijo, predvsem s Christianom Wolffom, o katerem je tudi objavil nekaj razprav. Veliko je sodeloval pri revijah Criterio in Sapientia, kot na primer s študiji Sencillez y simplificación, El ser y el poder, La formación intelectual, s kritičnimi zapisi o Edith Stein, Balthasarju in drugih, o Mounierju. Gotovo je njegova zasluga, da je vzgojil vrsto katoliških izobražencev nekaj generacij. Posebno delo — seveda neplačano — pa je bilo za rojake. Bil je ustanovni član Slovenske kulturne akcije in njen najvidnejši filozofski sodelavec. Prva leta je revija Meddobje prinašala v vsaki številki njegova razmišljanja, kakor tudi Zborniki in Vrednote, pa še je pogosto predaval o filozofskih problemih. Pozneje je pri Akademskem starešinstvu prevzel razne tečaje in poglede. Vrsto let je v Carapachayu vodil tečaje za mladino o filozofiji itd. Pri SKA je izdal knjigo Pot iz mrtvila, pa napisal v Svobodni Sloveniji Škofjeloške sonete. Žal ni izdal več knjig, njegovi študentje pa so razmnoževali njegova predavanja. Z osamosvojitvijo Slovenije so tudi doma zaveli drugi vetrovi. Pričeli so izdajati njegova dela, ponatisnili izboljšano Pot iz mrtvila ter prevode njegovih španskih del knjige Red in misterij, Iz dolge vigilije in Razmišljanja ob razgovorih. Prejel je tudi priznanja, tako od Ljubljanske univerze (Častni senator) kot od slovenske Cerkve. 

(Svobodna Slovenija – 16/02/2006)

.

Kaj so govorili in pisali o dr. Komarju

“Komar je eden tistih filozofov, ki so prepričani, da funkcija filozofa ni pisati, ampak poučevati. Ni torej čudno, da njegov pisani opus ni obširen, da pa – na srečo – marsikaj ostaja na trakovih, na katere so mnogi snemali njegova predavanja.

Širina njegove miselne palete – od metafizike do filozofske antropologije, poglabljanje s psihiatrijo – je vredna občudovanja.

Če se more o komu reči, da je bil eden glavnih stebrov slovenske skupnosti v Argentini, je to o njem. Pri tem pa je doživljal usodo ljudi, ki je v zgodovini nadvse redka: v tej “mali Sloveniji” je vedno imel zveste učence, navdušene poslušalce in resnično cenili so ga tako kulturniki kakor gospodarski teoretiki in praktiki, upoštevali so ga tako v političnem kakor v cerkvenem vodstvu.

Ne v Argentini, ki mu je omogočila, da je svobodno rasel in se razvijal, ne v Sloveniji, ki jo je kdaj s strahom kdaj z zaupanjem vedno pa z ljubeznijo nosil v srcu, ne bo pozabljen.“

(Zorko Simčič, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist)

.

“Dr. Komar nam je bil pol stoletja kažipot, vzor in opora, ko smo sredi zmedenega sveta skušali poglabljati in utemeljevati temelje svojih spoznanj. Približal nam je svet vrednot in nam posredoval globoko in brezpogojno ljubezen do resnice, ki je bila njemu vodilo vse življenje. 

Profesor Komar je bil predvsem plemenit človek. Temeljne naravne kreposti, kot razumnost, srčnost, zmernost in pravičnost, katerih pomembnost je po velikem Tomažu Akvinskemu rad poudarjal tudi sam, so bile neločljiv izraz njegove močne osebnosti. Prav ta, v sedanjem svetu tako redka skladnost med tem kar je učil in med njegovo življenjsko vsakdanjostjo, je dala njegovim besedam izredno prepričljivost. V njem ni bilo nič narejenega, nič zgolj navideznega, kar bi se ne skladalo z bistvom njegovega prepričanja. Morda so se prav zato njegova predavanja dotikala poleg razuma, tudi src poslušalcev.

Bil je globoko zakoreninjen v svoj slovenski narod, na katerega je bil ob vsej kritičnosti ponosen. V času, ko je v Argentini le malokdo slišal o slovenskem narodu, se je dr. Komar dosledno predstavljal kot Slovenec. Svojega naroda ni idealiziral, a ga je imel vse dni svojega življenja iskreno rad.” 

(Dr. Marko Kremžar, slovenski gospodarstvenik, publicist, politik in pisatelj)

.

“Tečaji dr. Komarja niso nikoli dolgočasni: vedno so polni navdušenja, veselja, nežnosti, jeze, humorja.” 

(Dr. Carlos Velasco Suarez, psihiater – uvod knjige “Orden y Misterio” dr. Komarja.)

.

“Petdeset let je Komar v Argentini predaval filozofijo. V tem času je njegov pogled na filozofijo prodrl z močjo, ki jo daje resnica, v stotine in tisoče njegovih študentov, v strokovne in laiške poslušalce njegovih predavateljskih ciklov. Komarjev pogled na filozofijo ali bolje: njegovo filozofiji kot življenjski modrosti predano življenje je v teh desetletjih dajalo intelektualno rast stotinam poslušalcev, ki so svoje scientistično znanje hoteli življenjsko poglobiti in svoje delo osmisliti s temeljnimi uvidi v duhovno naravo človeka, sveta in metafizične resničnosti. Ker je Komarjevo filozofsko delo odgovarjalo potrebi po jasnosti v teh bistvenih stvareh in potrebi po duhovnem razvoju tako številnih mladih argentinskih intelektualcev, je njegov vpliv na sodobno argentinsko kulturo zelo obsežen. O tem še posebej pričuje slavnostni zbornik Vida llena de sentido – Življenje, polno smisla, ki so ga v počastitev 50. obletnice Komarjevega poučevanja filozofije v Argentini izdali njegovi učenci. V njem objavlja prispevke dvajset najvidnejših nadaljevalcev Komarjevega dela v Argentini in sicer s tehle področij: filozofija, teologija, vzgojeslovje, literarna zgodovina in psihiatrija. Delo Komarjevih učencev na tem širnem področju humanističnih ved je že dobilo ime Escuela de Komar – Komarjeva šola. 

(Matija Ogrin, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Docent na Podiplomski šoli ZRC SAZU)

.

“Vzgojno in filozofsko delo, ki ga je v svojem življenju izvedel prof. Komar priča o njegovem osebnem odnosu z brezpogojno zvestobo resnici, ki pride od Boga” 

(Guadalupe Caldani de Ojea Quintana, filozofinja, učenka dr. Komarja)

.

Misli in vizija prof. dr. Milana Komarja

“Gorje človeštvu, če bo ostalo le pri zunanji navezanosti, brez notranjih stikov, brez vedno večje duhovne povezave. V gneči tujih, mrzlih ljudi se človek čuti kot v ječi. Samota v gneči je najhujša. Odtod se poraja splošna potreba po dialogu. Vsak resničen dialog predpostavlja neko osnovno teoretično držo. Dialog je izrazito umsko opravilo. S tem nočem trditi, da čustva in strasti nimajo pri dialogu ničesar opraviti. V tem ni nič slabega, če le čustva ne preglase uma. 

V dialogu se človek vživlja v sočloveka. Vživlja se v drugo in drugačno, v različno od svojega. A čeprav ni dveh popolnoma enakih ljudi in je vsakdo neizbrisno izviren, iz mišljenja in dejanja vseh ljudi odseva enotno skupno bistvo.” 

(Pogoji za dialog – Zbornik Svobodne Slovenije 1965)

.

“Ko trpimo zaradi inkomunikacije v družini, v skupnosti, v tovariških odnošajih, kaj nas boli, inkomunikacija kot taka ali cena, ki jo bomo zanjo plačali? Imamo občutek nepremagljive fatalnosti modernega življenja, ki dela naše bivanje vedno bolj brezosebno, kjer resnični osebni stiki vedno bolj plahne. Pomislimo ostro in globoko, ali je res ta fatalnost nekaj objektivno nespremenljivega, ali pa je logičen zaključek naše potrošniške miselnosti? Kriza človeškega stika je velika in bo še večja. Splošna tehnifikacija uvaja nove oblike ne-stika, telesne bližine a duhovne odsotnosti v tovarnah, pisarnah, stanovanjih, zabaviščih. Moderni kolektivizem je maksimalna izolacija. Komunikacija ljudi je komunikacija src.”  

(Osebna vez in borba – Zbornik Svobodne Slovenije 1972)

.

“Vsak naš fant in dekle, ki ima glavo za to, naj gre študirat. Starši naj se več brigajo za vzgojo otrok. To je važnejše kot komfort, avto in podobno. To je osrednje opravilo družine. Brez njega je družina sama lupina. Če otroci ne bodo ukoreninjeni v domači družini, se nikdar ne bodo moglo resno uveljaviti v tujem okolju”

(V svobodi gradijo boljši svet – Zbornik Svobodne Slovenije 1965)

.

“Kdor hoče dobro sebi in drugim, hoče kar je primerno in ustrezno njemu in drugim in tako ustvarja vzdušje, v katerem se počuti dobro on in drugi.. Vsakdo na svojem zaživi močneje, more dati več od sebe. Dobra volja, ko hoče in išče, kar je vsakemu prav in primerno, vsakega potrjuje in utrjuje v tem, kar mu resnično gre. Tako dobra volja postavlja stvari na svoje mesto, širi okrog sebe red in pravico ter budi zaupanje in življenje. Pomanjkanje smisla za resnico in z njim združena nesposobnost za dobroto, ki ju tolikokrat opazujemo v današnjem svetu, sta v veliki meri posledica propadanja zavesti, da je stvarnost božje delo in da za stvarmi stoji Bog. Človek ne ustvarja iz niča kot Bog, ampak samo sodeluje z božjim stvarjenjem.” 

(Pot iz mrtvila, Zbornik Svobodne Slovenije 1961)

.

“Mir je pokojnost reda. Mir ni kakršnakoli pokojnost ali celo negibnost.
Ni miru brez realizma.
Ni miru brez pameti.
Ni miru brez globine.
Ni miru brez pravičnosti.
Ni miru brez borbe.
Ni miru brez čustev in strasti.
Ni miru brez stalnosti.
Ni miru brez obnavljanja.
Ni miru brez življenja.”

(Branivec miru – Zbornik Svobodne Slovenije 1964)

.

“Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači. 

Ravno tako človek nima bodočnosti, ker je bodočnost. Tudi če ne misli nanjo, vse kar je bil in kar je, se projicira v času naprej z nezadržno silo. 

Sedanjost vsebuje in ohranja preteklost, vsebuje in pripravlja bodočnost. 

Živeti polno in globoko sedanji čas ne pomeni živeti samo sedanji čas, temveč čas sploh v vsej njegovi trirazsežnosti.”

(Čas v zdomstvu – Zbornik Svobodne Slovenije, 1968)

.

“Dejstvo, da sem Slovenec, me ni prav nič motilo pri uveljavljanju v tujem okolju. Nasprotno: slovenska dediščina mi je dajala moč za hude napore in v njej sem vedno našel neizčrpne možnosti osebnostne prenovitve in poglobitve.”

(V svobodi gradijo boljši svet – Zbornik Svobodne Slovenije 1965)

.

“Ker smo bili proti svoji volji vrženi v veliki svet in postavljeni pred težke preizkušnje prilagoditve novim razmeram, se nam moreče zastavlja vprašanje: od kod vzeti sile, da ne omagamo in utonemo? Sile so v nas samih. Sile so v naših koreninah. Čeprav smo spremenili kraj in okolje, ni treba, da se duhovno izkoreninimo, da postanemo duhovni proletarci, pa čeprav z denarjem v žepu. Iz korenin je mogoče mirno in krepko rasti, ohraniti osebno enotnost .”

(Drevo kot simbol – Zbornik Svobodne Slovenije  1962)