Doživeli smo ga v soboto, 13. oktobra 2019. Za rojake, ki so se v velikem številu odzvali vabilu, je bil ta večer nekaj posebnega. Zamislila in organizirala ga je neutrudljiva Maruča Zurc, ki ima izredno čuteče srce za bližnjega. Izkupiček je bil namreč namenjen pristavski ZSMŽ, zato nihče od tistih, ki so bili naprošeni za sodelovanje, ni odrekel. Kako bi odrekel prav Maruči, ki je kot skavt “vedno pripravljena”.
Skoraj točno ob napovedani uri so goste povabili v dvorano, kjer je za prijetno vzdušje poskrbel Peter Kopač s svojim saksofonom. Peter res lepo igra in je pritegnil pozornost navzočih.
Karel Selan je vse navzoče pozdravil in napovedal prvo točko, nastop mešanega pevskega zbora Pristave. Bili smo veseli, ko smo med pevci opazili nekaj novih, mladih obrazov. Zapeli so nam štiri pesmi, seveda je najbolj vžgala primorska narodna “Dajte, dajte”. Zbor ubrano in polno zveni. Pozna se, da izobražujejo svoje glasove. Pozorni so na gibe svoje odlične dirigentke in ji v interpretaciji verno sledijo. Morda bi si želeli malo več pesmi iz slovenske zakladnice in vsaj en “bis”.
Matjaž Rožanec je zaigral zahtevno Bachovo skladbo, ki je bila še težje izvedljiva na pristavskem pianinu. Dokazal je, kaj se lahko pridobi z voljo in vztrajnostjo, če ne zakoplješ talentov, ki ti jih je dal Gospod.
Erika Čeč in Mika Križ sta nas resnično presenetili. V duetu in ob Mikini kitarski spremljavi sta zapeli dve sodobni popevki. Bil je to njun prvi nastop. S časom in pridnostjo bosta postali prav dobri pevki, saj imata zelo lepa glasova.
Razveselila nas je tudi skupina Ramoščanov. Clari Mazieres ima izredno močan glas, primeren za skladbe, ki jih je izvajala. Martin Seljak jo je precizno spremljal s kitaro, Niko Kastelic pa je držal ritem z igranjem na tolkalo (caja peruana). Dobro so se postavili.
Še večje presenečenje pa je bil nastop korajžnih Augusta in Santiaga Oblak. Augusto že dobro obvlada trobento, Santiago pa klarinet. S kitaro ju je odlično spremljal njun stric Luka Klemenčič. Veseli bomo, če bodo nadaljevali svojo “kariero”.
Ni mogla manjkati skupina mladcev in mladenk, tudi oni so hoteli prispevati svoj delež. Zapeli so dve skladbi, eno je spremljal s klarinetom Santiago, obe pa s klavirjem Maki Grohar. Zelo mogočno je izzvenela “Que canten los niños”. Solistka je bila Miki Križ.
Končno so prišli na vrsto učenci Prešernove šole. Najprej so najmlajši v pesmici povedali, kaj vse so si prislužili s svojim delom: od koklje Špiklje Špoklje do majhnega gruntka. Tako bodo že od malega vedeli, da si je treba vse dobrote prislužiti z delom.
Starejše učenke so se predstavile v pesmi kot vesele, mlade deklice, ki jim sicer krog čela ne pihlja slovenska sapica, a kljub temu v sebi čutijo slovenske korenine in jih ljubijo.
Še fantje so morali povedati nekaj o sladkem vincu, ki razveseli srce in ki ga je opeval celo blaženi Anton Martin Slomšek. Te pesmi je na klavirju spremljala Anka Savelli Gaser.
Zaključek je bil mogočen. Mladci, mladenke in otroci so pod vodstvom Saši Jelenc zapeli še Bogu v čast s pesmijo »Luč«, ki so se ji pridružili tudi nekateri starši.
Najprej se je za tako prijeten, domač večer zahvalil Karel Selan, nato pa v imenu pristavske ZSMŽ odbornica (moja malenkost). Saši in Maki sta prejeli vsaka svoj zasluženi šopek cvetja, uboga Maruča pa ne, ker niti jaz nisem vedela, da je bilo breme večera na njenih ramah. Zato je njeno delo še pomembnejše.
ahvalimo se tudi Audiu Pristava za zvok, Luki Kenda za osvetljavo, Tomažu Mačku za lično oblikovan program in vsem vam, ki ste v tako lepem številu obiskali ta večer.
Po koncertu je bila slovenska večerja, ki so jo pripravile Lili Tušek Kopač, Monika Češarek Kenda in Lučka Češarek Selan.
Bil je res lep večer, preprost, domač, brez napetosti nastopajočih. Mislim, da niso taki večeri in nastopi pri srcu samo meni, temveč tudi drugim poslušalcem. Pred leti je pisatelj Zorko Simčič napisal knjigo »Kar po domače« in naš večer je imel ta pečat.
Upam, da se bo prihodnje to srečanje ponovilo in da bomo lahko občudovali tudi nove mlade talente.
ASG
