Danes smo se zbrali okoli oltarne mize, da bi obhajali evharistijo in se v tem lepem evharističnem kontekstu zahvalili Bogu za petdesetletnico nastanka tega svetišča, posvečenega Mariji Pomagaj. Včeraj so v Sloveniji obhajali praznik Marije Pomagaj, h kateri se Slovenci že 210 let zatekajo na Brezje. Z našim dogodkom želimo spoštljivo približati obraze in imena tistih ki so omogočili to svetišče s to lepo marIjansko pobožnostjo, in se jim zahvaliti, ker so bili poslušno sredstvo Svetega Duha, ki je tisti, ki navdihuje vsako dobro delo. Naš spomin postane tako večni vir hvaležnosti za celotno slovensko skupnost v Argentini; osvetljuje in osmišlja sedanji čas; in postane upanje ljubezni in miru za prihodnje generacije.
Postavimo naše praznovanje jubileja v obzorje slovesnosti Svete Trojice, ki joCerkev danes obhaja tako, da nas vabi k obnovi velikonočnega veselja v kontemplaciji Boga, ki je odprta in prevladujoča ljubezen, ki nas budi k življenju, kliče v neizmerno veselje, nas spominja da smo ljubljeni, in nas pošilja, da postanemo skladne in pogumne priče te ljubezni v vsakdanjem življenju. Ker se zavedamo, da sami z lastnimi močmi ne moremo storiti ničesar, da bi hodili v to smer, nas je Bog navdihnil s prelepo posvetitvijo Marije Pomagaj. Zato ga danes ponovno prosimo in rečemo: »Marija Pomagaj, ohrani nam vero in slovenstvo«. In ona odgovarja na našo prošnjo tako, da nas približa Jezusu, da se po njem, z njim in v njem naučimo biti sinovi in bratje, hvaležni za lepo versko in kulturno dediščino, ki jo prejemamo od naših starejših, da jo uresničujemo v zvestobi in lepoti, tako da postane vedno bolj pregleden odsev Svete Trojice.
Božja beseda, ki smo jo pravkar oznanili, je previdnostna za osvetlitev našega jubileja. V evangeliju (Mk 28,16-20) vstali Jezus svojim učencem sporoča dve zapovedi in eno obljubo. Najprej jim naroči, naj krstijo vse narode v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha, potem pa jim naroči, naj učijo in izpolnjujejo vse, kar jim je zapovedal; nato pa jim obljubi svojo bližino do konca časov. Besede, ki smo jih slišali v prvem berilu v luči teh zapovedi in Jezusove obljube, danes dobivajo globok pomen za naš jubilej. Pravzaprav Bog nagovarja svoje ljudstvo z besedami: »Spoznaj torej danes in premišljuj v svojem srcu, da je Gospod edini Bog v nebesih in spodaj na zemlji; drugega ni. (…) Da boste srečni vi in vaši otroci za vami« . In potem nas sveti Pavel (Rim 8,14-16) opominja, da od tega Boga, ki hrepeni po naši sreči, prejmemo Duha, ki se združuje z našim duhom in nam daje vzklikati Abba, Oče!
Ta vera, ki jo veselo in prepričani izpovedujemo, je vesel spomin, ki ga prejemamo od naših prednikov. Naš prelepi tempelj je kraj, kjer se stekajo mnoga desetletja vere, ki so jo živeli in prenašali naši starši in stari starši, pridobljena s požrtvovalnostjo in nesebično predanostjo. Tesno so jih spremljali duhovniki, s katerimi jim je pred petimi desetletji končno uspelo slovesno otvoriti to svetišče. Tukaj je tempelj, kjer slavimo svojo vero, in tukaj je tudi hiša-dom, kjer ta vera postane kultura, usklajena z lastnimi edinstvenimi značilnostmi, ki se sestavljajo iz najplemenitejših slovenskih in argentinskih lastnosti. Kako prelepa je ta sinteza, ki nam jo ponujata tempelj in dom, da živimo in odgovorimo na poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.
Spomin in korenine, preteklost, za katero je treba biti hvaležen; korenine in krila, sedanjost, ki izziva našo ljubezen in svobodo, prihodnost pa polni z upanjem. Kako pomembno je negovati in polepšati dediščino, ki smo jo prejeli! »Ker navsezadnje sem razumel, da tisto, kar cveti na drevesu, živi na tem, kar je v njem zakopano,« sklene globoka pesem Francisca Luisa Bernárdeza. Naše najgloblje korenine so vkopane v srečanju z živim Jezusom Kristusom, v katerega smo bili utopljeni s krstom in s katerim smo bili prerojeni v novo življenje. Naj drevo življenja vsakega posameznika in skupnosti razširi svojo cvetočo krošnjo v hvaležno priznanje za neprecenljivo dediščino, ki smo jo prejeli; naj cveti v delih ljubezni, bratstva in miru z vsemi, še posebej z najbolj ranljivimi in nezaščitenimi v družbi.
In naj nas Marija Pomagaj, ki drži Jezusa v naročju, spremlja na poti k vedno tesnejšemu srečanju z njim, nas uči biti njegovi misijonski učenci in naj skrbi za vse nas, še posebej za nove rodove. Kakor so nas učili naši predniki, jo tudi danes prosimo: »Marija, pomagaj nam sleherni čas, na tebe se ozira vsak izmed nas, Marija, vse k tebi hiti; Marija pomagaj nam ti.” Amen.
