V okviru potovanja v Slovenijo ob priliki seje Sveta Vlade za Slovence po Svetu sva predstavnika argentinskih Slovencev, Jure Komar in Mariana Poznič, obiskala rojake v zamejstvu z namenom, da utrdimo medsebojne vezi.
Veliko imamo z njimi skupnega, čeprav ne delimo okoliščin in težav, ki jih oni kot uradno priznana etnična manjšina doživljajo v tuji državi. A prav tako kot pri nas je tudi v njih živa velika ljubezen do slovenstva in trud za ohranjanje te zavesti. Tudi oni delujejo organizirano in pripravljajo številne kulturne dejavnosti v slovenščini. Biti zaveden Slovenec v tujini ni nekaj samoumevnega, zahteva truda in dela.
Zamejska Koroška, ponedeljek 19. februarja.
Na obisk v Celovec naju je povabil Franc Kelih, direktor Celovške Mohorjeve družbe. Leto in pol je že minilo od takrat, ko je skupaj z bratoma Andrejem in Marjanom Wakounigom obiskal našo skupnost. Ob tisti priložnosti je na takratnem Slovenskem dnevu Mohorjeva družba naši skupnosti posvetila dragocen knjižni dar.
Pot nas je peljala skozi mejni prehod Ljubelj. Ista pot, ki so jo v maju 1945 prehodili naši predniki ko so zapuščali svojo drago domovino. Tokrat je bila pokrita s snegom, prevozili smo jo v udobnem avtomobilu.
Po koroških poteh nas je spremljala Ivanka Starman Kronawetter, poklicna turistična vodnica, ki te kraje izjemno dobro pozna. Prav tako dobro pa pozna tudi zgodbo Slovencev, ki so v teh krajih preživeli usodna povojna leta.
Prvi del obiska smo posvetili Vetrinju. Vetrinjsko polje, samostan in v tamkajšnja cerkev Marije v nebesa vzete so bili priče najtežjih doživetij, kar jih človek sploh premore. In prav tam se je v naših prednikih rodila trdna volja, da se pred usodo ne bodo uklonili. Odločitev, da si bodo bodočnost kovali sami, najsi bo še tako neznana in črna.
V tej cerkvi, v kateri so v težkih mesecih 1945 dan begunci dan in noč neprekinjeno molili, najdemo tudi dve pomembni plošči. Prva je vzidana ob glavnem oltarju, besedilo v latinščini se glasi: Hvaležni slovenski begunci iz prekomorskih dežel so v čast blažene Device Marije prispevali del za obnovo te cerkve, spominjajoč se tukaj leta 1945 v roke sovražnikov izdanih bratov.
Druga stoji na simboličnem nagrobnem spomeniku pred vhodom v Bernardovo kapelo: “Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah!” so molili v junijskih dneh 1945 slovenski begunce v tem svetišču. Njihova prošnja je bila uslišana. Zdravnik dr. Valentin Meršol je v sodelovanju s kanadskim majorjem Paulom H. Barrejem 4. junija 1945 na vetrinjskem polju preprečil, da bi britanske vojaške oblasti izročile okrog 6000 civilnih beguncev njihovim zasledovalcem, in jih tako obvaroval gotove smrti. Preživeli begunci in njihovi potomci izrekamo Mariji srčno zahvalo za rešitev in se hvaležno spominjamo rešiteljev. Junij 2004.”
Sledil je obisk krajev, ki so nekaj stoletij prej prav tako bili priče pomembnim dogodkom za slovenski narod. V bližini Celovca stoji Gosposvetsko polje z vojvodskim prestolom in cerkev Gospe Svete. To so kraji karantanskih Slovencev, kraji pomembnih običajev ustoličevanja vojvodov in prvih oblik demokratičnega življenja.
Od tam smo se podali na ogled samega središče Celovca s stolnico, nato pa v poslopje Mohorjeve družbe, center življenja založbe. Ogledali smo si prostore in obiskali tudi uredništvo tednika Nedelja, kjer nas je sprejela nova urednica Mateja Rihter. Pred vrnitvijo v Ljubljano smo obiskali še dijaški “Slomškov dom”, tam sta nas sprejeli vzgojiteljici Martina in Marija in nam pokazali prostore, kjer so dijaki nastanjeni ter nam povedali o njihovih dejavnostih.
Gostitelj Franc naju je že kar pozno zvečer po zasneženih poteh zapeljal nazaj v Ljubljano. Poslovili smo se z namenom, da tudi vnaprej utrjujemo medsebojne slovenske vezi.
Gorica in Trst, četrtek in petek, 22. in 23. februarja.
V četrtek ob 18:30. uri je bilo v Gorici napovedano odprtje razstave “Rojstvo novih domovin”. Razstavo in istoimensko knjigo o bogati ustvarjalnosti slovenskih beguncev v taboriščih v Avstriji in Italiji so pod okriljem NUK in Rafaelove družbe pripravili Helena Janežič, Helena Jaklitsch in Lenart Rihar. V prostorih NUK je bila na ogled v oktobru in novembru 2017, do konca marca 2018 bo pa zdaj gostovala v prostorih kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
Odprtje te razstave je bil povod, da sva bila kot potomca ljudi, o katerih knjiga in razstava govorita, Jure Komar in jaz povabljena še v ta konec zamejske Slovenije.
Iz Ljubljane sva se v mrzlem četrtkovem opoldnevu odpeljala proti Gorici. Poleg snega in za naše pojme kar hudega mraza naju je ob prihodu v primorske kraje sprejela tudi prava burja, zaradi katere je bila avtocesta za tovornjake kar zaprta! Kljub temu sva srečno pripeljala do Gorice, kjer nas je sprejela novinarka Erika Jazbar, najina gostiteljica v Gorici.
Urice pred odprtjem razstave je izkoristila, da nama je vsaj na hitro razkazala svojo Gorico. Ljubezen do rodnega kraja je Erika izkazala že s tem, da je kot so-avtorica izdala knjigo “Gorica, Vodnik po mestu in po sledovih slovenske prisotnosti” (Goriška Mohorjeva družba, 2008). Jasno torej, da natančno pozna vsak kotiček tega lepega mesta!
Med drugimi znamenitostmi nama je pokazala Spominski park, v katerem so “neznanci” leta 1944 razstrelili neoklasicistični tempeljček iz leta 1929, postavljen v spomin na padle, ki so se borili za to, da bi Gorica prešla pod Italijo. Čeprav avtorji tega atentata uradno nikoli niso bili razkriti, je po vsej verjetnosti šlo za primorske domobrance. Razstreljenega spomenika nikoli niso restavrirali, razvaline še danes ležijo razmetane v parku. Pokazala nam je tudi kraj, kjer je v predvojnih časih Milan Komar urejeval Goriški list.
Točno ob uri odprtja razstave smo se vrnili v Kulturni center Lojze Bratuž. Zbrani publiki je razstavo predstavila Helena Janežič. V svojem nagovoru je opisala življenje povojnih beguncev v taboriščih v Avstriji in predvsem v Italiji in se osredotočila na njihovem delovanju na področju kulturne ustvarjalnosti in šolstva, saj so že nekaj dni po prihodu v taborišča tam ustanovili osnovno šolo in slovensko gimnazijo. V taboriščih so prirejali številna predavanja, tečaje, gledališke predstave in nastope odličnih pevskih zborov. V razstavi si je publika lahko ogledala fotografije in razne predmete iz teh časov, poleg 16 osebnih zgodb beguncev. Kot potomca teh ljudi sva navzoče pozdravila tudi argentinska gosta.
Videti je bilo, da je bila publika ganjena nad ogledom razstave in pripovedovanjem avtorice. Gostitelji so pripravili pogostitev za vse navzoče in tako sva tudi tuja gosta imela priložnost spoznati tamkajšnje Slovence.
Sledila je pa še družabna večerja v slovenski gostilni Alla luna, kjer smo ob odlični postrežbi klepetali z gostitelji, avtorji razstave in s člani goriške in tržaške skupnosti. In ker smo končno le bili tudi v latinskem okolju, smo večer zaključili kar pozno še ob sprehodu in pijači v centru Gorice.
Za nočitev je bilo poskrbljeno v lepi turistični gostilni Vogrič v Števerjanu.
Petek je bil namenjen Trstu. Na poti tja smo si ogledali še nekaj slovenskih vasi in se ustavili v Doberdobu, prizorišču hudih bitk v Prvi svetovni vojni, zaradi katerih je znan kot “slovenskih fantov grob”. Oj, Doberdob!
Bližali smo se Trstu, pred svetiščem Marije, Matere in Kraljice nas je že čakal Ivo Jevnikar. In spet znana tržaška burja! Najprvo smo si ogledali moderno svetišče z veličastnim razgledom na tržaški zaliv. Sledil je ogled stare cerkvice na Repentabru, s prav tako lepim razgledom na okolico.
Za tem smo si ogledali center mesta, Narodni dom in stolnico Sv. Justa (ki je bila žal zaprta), vedno v spremstvu močne burje. Ivo nam je pa opisoval znamenitosti mesta in slovensko prisotnost v teh krajih.
Pred odhodom v Ljubljani je bilo na vrsti še domače kosilo v slovenskem agroturizmu Žbogar na Krasu.
V Trst sem se sama vrnila še v ponedeljek, 26. marca, in sicer na pogovor v Peterlinovi dvorani v organizaciji Društva Slovenskih Izobražencev o sedanjosti slovenske skupnosti v Argentini.
Za konec še zahvala gostiteljem-prijateljem iz Celovca, Gorice in Trsta. Opisana srečanja so bila namenjena povezovanju naših skupnosti, vsi bomo tudi v bodoče delali za to, da se bomo v tej povezanosti vsi bogatili!
Mariana Poznič
Povezane vsebine:
Novi Glas
Primorski dnevnik
Slovenski program RAI
