SPOMINSKE MEDALJE

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Spominske medalje ” 30. obletnica samostojne in neodvisne države Republike Slovenije”

Marcelo Claudio Brula
Štefan Godec
Dani Grbec
Ani Klemen
Jure Komar
Lučka Marinček Kastelic
Mirjam Mehle
Tone Mizerit
Dominik Oblak
Irena Poglajen
Mariana Poznič
Nina Pristovnik Díaz
Jernej Dobovšek
Jože Jan
Marjan Loboda
Jana Peternel Dobovšek
Jure Rode
Andreja Kristina Selan
Marta Paulina Selan
Ani Senovršnik
Mirko Vasle
Neda Vesel
Zdenka Virant Jan
Zedinjena Slovenija

Prejemmiki priznanj

Anka Savelli Gaser

Rodila se je v Ljubljani novembra leta 1941 staršema Amaliji Kristan in dr. Juliju Saveliju. Glasbeni talent je podedovala kar po obeh.

Pri devetih letih je začela študirati klavir na ljubljanskem konservatoriju, vsako leto je nastopila na interni produkciji, kasneje pa tudi na javni produkciji v veliki dvorani Slovenske filharmonije in na Radiu Ljubljana, v oddaji Mali umetniki izvajajo velike umetnike.

Leta 1954 so otroci z mamo odšli v Argentino, kamor je kot povojni begunec oče odšel skoraj desetletje prej.

Nadaljevala je s študijem klavirja pri prof. Jožetu Osani.

Kot štirinajstletna deklica je prvič spremljala Gallusov otroški zbor pri Gobčevi spevoigri Kresniček, tej pa so sledile še druge. Vključila se je v SDO in že leta 1956 je ustanovila dekliški pevski zborček, ki je kasneje prevzel ime Slovenske Mladenke. Deloval je dolgo vrsto let, seveda z menjajočo zasedbo.

Dirigirala je dekliškemu zboru, nato mešanemu mladinskemu zbor SPZ Gallusa, Slovenskemu komornemu zboru, Mladinskemu pristavskemu zboru in raznim manjšim priložnostnim zborom, ki so popestrili prireditve in druge proslave, kulturne večere ter lepo število gledaliških iger.

Leta 1987 je za očetom prevzela vodstvo zbora Gallus. Med nepozabne trenutke življenja naše skupnosti nedvomno sodi potovanje zbora v Slovenijo v maju 1991, tik pred razglasitvijo osamosvojitve.

Mož Miha Gaser je bil navdušen režiser in je v svoja dela večkrat vključil tudi zborovske vložke, pri katerih je sodelovala. Med njimi velja omeniti zgodovinske igre, kot so bile Koroška ohcet, s petjem v pravem ziljskem narečju, ali pa Zadnje ustoličenje, z okoli dvesto pevci treh mladinskih zborov (Pristava, Slomškov dom in San Justo).

Potem, ko je zbor Gallus prenehal s svojim delovanjem, je še naprej rada sodelovala kot organistka pri drugih zborih v skupnosti, poleg že omenjenih priložnostnih pevskih skupin, ki jih je sama vodila.

Obenem je dolgo vrsto let učila petje v Prešernovi šoli, vedno pa pomagala pri učenju spevoiger, prirejala razne pesmi, za katere ni bilo notnih zapisov, ter ustvarila razne otroške pesmi in kar pet celotnih maš (za moški zbor, dve za dekliški, eno za ženski zbor in dve za mešani zbor).

Leta 2000 je začela v Prešernovi šoli poučevati slovnico. Od tedaj je skoraj neprekinjeno nadaljevala s poučevanjem, v zadnjih časih pa se je največ posvetila sobotnemu tečaju za odrasle.

Alenka Prijatelj

Alenka Prijatelj je bila rojena leta 1941 v Ljubljani, kot osmi otrok v družini Ivana Prijatelja, pred vojno cenjenega ravnatelja mariborskega in ljubljanskega učiteljišča, ki je po odhodu iz domovine maja 1945, vodil tudi slovensko begunsko gimnazijo v Italiji, in Kristine Rotovnik. Stara je bila 3 leta ko se je družina, zaradi strahu pred komunističnim nasiljem, odpravila na pot begunstva, zato je del otroških let preživela v begunskih taboriščih v Italiji.

Po treh letih je skupaj z družino odšla v Argentino, kjer so si, tako kot mnogi povojni politični begunci, ustvarili novo življenje. Tu je hodila v osnovno in srednjo šolo in na univerzo, sočasno pa je sodelovala pri mladinskem odseku nastajajoče slovenske skupnosti.

Bila je tudi del prve skupine dijakov, s katerimi se je leta 1958 še v lesenih barakah tam, kjer v Buenos Airesu danes stoji Slovenska hiša, pod vodstvom dr. Marka Kremžarja začel literarni krožek. Iz te skupine se je razvil Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka, ki še danes deluje.

Že leta 1972 je začela poučevati v Slomškovi šoli, slovenski sobotni šoli, ki deluje v Slomškovem domu, enem od šestih domov slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Leta 1996 je postala voditeljica Slomškove šole, sočasno pa je bila aktivna še v različnih odborih Slomškovega doma ter v društvu Zedinjena Slovenija, krovni organizaciji Slovencev v Argentini. Prav tako je sodelovala na Srednješolskem tečaju. Leta 1997 jo je življenje spet popeljalo v Slovenijo. Po sedmih letih se je vrnila v Argentino ter kmalu spet prijela za delo v skupnosti, tokrat v Zedinjeni Sloveniji kot šolska referentka.

Postala je tudi predsednica Zveze slovenskih mater in žena, katere namen je med drugim tudi skrb za osamljene in pomoči potrebne rojake. Zvezo še danes vodi. V letošnjem letu je Zveza, na njeno pobudo in v njeni organizaciji pripravila zelo zanimivo spletno razstavo z naslovom “Skrinja spominov”, v kateri so predstavljeni nekateri predmeti, ki so jih slovenski begunci v Argentino prinesli iz Slovenije in taborišč.

Alenka Prijatelj je, kot jo opisujejo njeni bližnji prijatelji, vedno je nasmejana in pripravljena pomagati potrebnim, danes pa ji je v največje veselje in ponos 7 vnukov in vnukinj.

Alenka Jenko

Alenka Jenko se je rodila 13. januarja 1942, očetu Jožetu in mami Fridi. Imela je starejšega brata in dobila še mlajšo sestro. Takrat so stanovali v Straži pri Novem mestu. Oče je bil pri domobrancih. Da bi ga ne ujeli, se je po vojni skrival pri stari mami. Ves ta čas so stražili hišo, prepričani, da se bo vrnil, vendar je novembra 1945 uspel pobegniti čez mejo ter se pridružil slovenski taboriščni skupnosti v Serviglianu. Alenki so že ob koncu vojne, ko je bil še v Sloveniji, rekli, da je oče mrtev. V tem prepričanju je živela vse do leta 1954, ko so meseca aprila z mamo odšli v Argentino. Šele takrat so ji povedali, da je oče še živ ter da jim je pakete, ki so jih po vojni prejemali, da so lažje preživeli, pošiljal oče in ne nek sorodnik iz Amerike, kot ji je vedno govorila mama.

Že v Argentini, in v težkem vzdušju domotožja, se je takoj prva leta vključila med prvimi slušatelji literarnega krožka, ki je par let kasneje prerastel v Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka. Skupaj z Bojem Petričkom, Milanom Bevkom, Tonetom Mizeritom, Alenko Prijatelj, Meto Debeljak in Meto Duh so sestavljali prvo skupino krožkarjev, kateri sta predavala dr. Marko Kremžar in Milan Magister.

Med prvimi dejavnostmi v Argentini se je udejstvovala v DIO, Dekliški Dijaški Organizaciji, kjer je bila tudi tajnica. Pozneje je sodelovala tudi v SDO. Tam je bila tudi pri folklorni skupini. Kot članica SDO je bila leta predsednica Centrale, skupaj s Tinetom Vivodom.

V sklopu kulturnih dejavnosti je rada sodelovala pri raznih igrah, nastopih in recitacijah, kjer je, v okviru praznovanja 25. letnice zdomstva, med vajami za Dumo tudi spoznala bodočega moža, Frida Beznika. V nadaljnih letih mu je vedno bila v oporo v vsem njegovem gledališkem delovanju.

Klub nemalim obveznostim in skrbem za družino si je vedno našla trenutek tudi za sodelovanje v raznih organizacijah. Skrb za obstoj slovenske skupnosti jo je približal odboru Zedinjene Slovenije, kjer je tudi zasedala mesto predsednice med leti 2009 in 2012 .

Leta 1998 se je vrnila na Srednješolski tečaj, kjer sodeluje kot tajnica neprekinjeno do današnjega dne.

Dr. Jure Rode

Rojen je bil v Ihanu 27. 4. 1937.

7. maja 1945 je kot otrok, skupaj z domačimi, sorodniki in nekaterimi vaščani pred komunistično nevarnostjo stopil na begunsko pot, ki ga je skozi Ljubelj vodila najprej v taborišče na Vetrinjskem polju pri Celovcu in nato naprej v Peggez-Lienz in končno v taborišče Spittal ob Dravi. Tam je obiskoval osnovno šolo. Po treh letih in pol taboriščnega življenja je prispel z domačimi v Argentino 27. decembra 1948.

Srednjo šolo je dokončal na državni gimnaziji v Adrogueju kot notranji gojenec Škofovega zavoda v Adrogueju, ki ga je ustanovil begunski škof dr. Gregorij Rožman, nato je vstopil v Slovensko begunsko semenišče in bil posvečen v duhovnika 8. decembra 1963. Takoj po posvečenju je začel sodelovati v slovenskem dušnem pastirstvu.

Leta 1975 mu je tedanji buenosaireški nadškof Juan Carlos Aramburu preskrbel štipendijo za bivanje v Južnoameriškem zavodu v Rimu in študij na Papeški univerzi Gregoriana, kjer je leta 1980 doktoriral iz cerkvenega prava in se vrnil v Argentino.

Od leta 1981 do 2013 je poučeval cerkveno pravo na pravni fakulteti Papeške katoliške univerze UCA v Buenos Airesu in na isti fakulteti, na Šoli za politične vede, poučeval teološke predmete in teološko antropologijo, nekaj let je pa tudi predaval za podiplomske študije Vzhodno cerkveno pravo na Fakulteti kanonskega prava.

Od januarja 1964 do danes deluje pretežno v slovenskem dušnem pastirstvu; daruje nedeljske svete maše v San Martinu, Carapachayu in v San Justu. Od semeniških let naprej sodeluje pri slovenskem tisku (Duhovno življenje, Oznanilo…). Od začetka leta 2001 daruje tudi mesečno mašo za primorske predvojne rojake v cerkvi sv. Rafaela v Villa Devoto. Več let bil hišni kaplan šolskih sester na Paternalu.

Poučeval je verouk na osnovnošolskih tečajih in na Srednješolskem tečaju. V slovenski skupnosti vodi priprave na svete zakramente, daruje nedeljske maše ter obiskuje bolnike, osamele in zapuščene.

Vsa leta je sodeloval tudi s Slovensko kulturno akcijo.

Bil je soustanovitelj Zveze slovenskih mater in žena, katere delo še vedno spremlja in podpira.

Dr. Rode je bil delegat slovenske škofovske konference s potrditvijo argentinske škofovske konference za slovensko dušno pastirstvo v Argentini od leta 2000 do letos. Odlikujeta ga vestnost, velikodušnost, preprostost in predanost Bogu in slovenskemu narodu. Vsa leta delovanja ga vodi skrb za vsakega slovenskega rojaka, nešteto kilometrov je prevozil po vseh predelih Argentine, da je osebno obiskoval sobrate duhovnike, slovenske skupnosti in posameznike.

Vzporedno z delom med slovensko skupnostjo je opravljal naslednje službe: cerkveni notar, branilec zakonske vezi na cerkvenem sodišču druge stopnje za Argentino, od leta 1986 generalni vikar za katoličane vzhodnih obredov, ki nimajo lastnega Ordinarija, vodja nadškofijskega odbora za zadeve svetnikov, sodnik na cerkvenem medškofijskem sodišču v Buenos Airesu. Nekaj nad deset let je bil tudi kaplan pri Argentinski federalni policiji.