Bili so časi, ko smo raznim zahodnjakom s prstom na zemljevidu Evrope kazali, da leži Ljubljana zahodno od Dunaja. Kot nekakšen kronski dokaz, da je Slovenija del zahodne civilizacije, smo navajali definicijo, po kateri naj bi Zahodu pripadali narodi, ki večinsko sodijo v zahodno krščanstvo, se pravi v katolicizem ali protestantizem, in na razvoj katerih so vplivali renesansa, razsvetljenstvo in reformacija. Poenostavljeno: Evropa in njeni civilizacijskimi podaljški Severna in Latinska Amerika ter Avstralija in N.Zelandija.
V času hladne vojne takšna dokazovanja niso pomagala. Svet je bil razdeljen na zahodni svet kapitalizma in liberalne demokracije na eni ter socializem in avtokracije s komunističnimi partijami na čelu na drugi strani. Na Zahodu je sicer bilo kar nekaj avtokracij, toda ZDA, Združeno kraljestvo (ZK), Francija in ostale jedrne države Zahoda so bile demokracije. Na Vzhodu so bile le avtokracije. V mentalni geografiji zahodnjakov je bila socialistična Slovenija/Jugoslavija na Vzhodu. S padcem Berlinskega zidu Vzhoda kot ideološkega, političnega, gospodarskega in vojaškega bloka nenadoma ni bilo več. Velik del srednje-vzhodne Evrope je s včlanitvijo v NATO IN EU, ki sta zahodni ustanovi par excellence, postal del Zahoda. Za nacije srednje-vzhodne Evrope je bila še prav posebej včlanitev v EU dodatno priznanje in kulturno zadoščenje. Prostor med Nemčijo in Rusijo je namreč že pred hladno vojno v očeh številnih zahodnjakov veljal za kulturno-civilizacijsko amorfen in ne povsem evropski prostor. Po padcu Berlinskega zidu smo postali Zahod.
Če Zahod in zahodno civilizacijo enačimo z Evropo in njenimi kulturno-civilizacijskimi podaljški, ugotovimo, da so nekatere civilizacije – na primer arabska in kitajska- v določenih obdobjih po umetniških in znanstvenih dosežkih, vojaški moči in ozemlju prekašale Evropo in zahodno civilizacijo. Zgodovina Zahoda, zgodovina zahodne civilizacije je polna zelo temnih poglavij. Vse pomembne ideologije devetnajstega in dvajsetega stoletja s fašizmom vred so bile produkt zahodne civilizacije. Hkrati lahko ugotovljamo, da je bila zahodna civilizacija bolj kot katerakoli druga v preteklosti in v sedanjosti uspešna gospodarsko, politično, vojaško, kulturno, v znanosti in v tehnologiji. Bila je uspešna pri izboljšanju splošne blaginja posameznika z njegovim zdravjem vred in družbe kot celote. Bila je uspešna pri uveljavljanju socialnih in političnih pravic posameznika, manjšin in celotne družbe. Bila je uspešna pri uveljavljanju vladavine prava in modela pravne države. V zadnjih sto letih in več nobena druga civilizacija ni bila predmet tolikšnega posnemanja kot ravno zahodna. Tudi predsednik Ljudske republike Kitajske (LRK) in vodja Komunistične stranke Kitajske Ši Džinping nastopa v zahodnih oblačilih, tudi državni kapitalizem in model komunistične stranke kot edine vladajoče stranke sta prišla iz Zahoda.
Mnogi ocenjujejo, da sta Zahod in zahodna civilizacija od zadnjih desetletij devetnajstega stoletja do izbruha prve svetovne vojne doživljala višek svoje moči in svojega vpliva. Bila je Belle epoque (Lepo obdobje). Mislilo se je, da bo vedno tako, da je vse predvidljivo. Pa je v veliki meri nepričakovano izbruhnila prva svetovna vojna. Po tej travmatični izkušnji je Oswald Spengler (1880-1936) v knjigi Zaton Zahoda opozoril, da je tudi zahodna civilizacija tako kot vse ostale civilizacije pred njo minljiv fenomen in da bo nekega dne doživela svoj zaton. Med obema svetovnima vojnama in med drugo svetovno vojno je zgledalo, da Zahod in zahodna civilizacija rapidno doživljata svoj zaton in celo propad. Pa sta se Zahod in zahodna civilizacija kot ptič Feniks pod vodstvom in egido ZDA izkopala iz moralnih in siceršnjih ruševin druge svetovne vojne. S padcem Berlinskega zidu je Zahod doživel svoj triumf.
Francis Fukuyama je 1992 dvignil veliko prahu s knjigo Konec zgodovine in zadnji človek. Napovedal je globalno razširitev zahodne civilizacije v pomenu globalne razširitve kapitalizma in liberalne demokracije. Napoved o globalni razširitvi kapitalizma se je v dokajšnji meri uresničila, napoved o globalni razširitvi liberalne demokracije pa dosti manj . Toda tudi pohod liberalne demokracije je bil do neke mere uspešen. Nekdanji fašistični diktaturi Španija in Portugalska sta postali demokratični še pred padcem Berlinskega zidu. Po njegovem padcu lahko beležimo nekaj primerov uspešne demokratizacije. Padel je režim apartheida v Južnoafriški republiki. Čile, nekoč simbol krvave vojaške diktature, je danes zgledna demokracija. Podobno velja za Južno Korejo in Tajvan. Po merilih Indeksa demokratičnosti (Democracy Index), ki ga vsakoletno objavlja britanski tednik The Economist in obravnava 167 držav, se Južna Koreja, Čile in Tajvan po demokratičnosti uvrščajo celo zelo visoko.
Narativ o »kolektivnem Zahodu«
Po padcu Berlinskega zidu je pojem Zahod za dolgo časa v veliki meri izginil Iz medijskega vsakdana. Pogosteje se je zopet začel pojavljati zaradi občasnih svetovnih finančno-gospodarskih kriz in s tem v povezavi z vprašanjem o učinkovitosti v času globalizacije na primer Svetovne banke (WB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ustanov, ki so jih jedrne države Zahoda na čelu z ZDA po drugi svetovni vojni ustanovile za urejanje in uravnavanje svetovnih gospodarskih in finančnih tokov. V drugem desetletju tekočega tisočletja se je Zahod začelo redno omenjati kot antipod nekakšnemu svetovnemu jugu. O Zahodu se je pisalo povezano z ugibanji o nekakšni novi hladni vojni med Zahodom in LRK Kitajsko, ki se je v zadnjih desetletjih meteorsko povzpela na mesto drugega največjega gospodarstva na svetu. Po napadu Ruske federacije (RF) na Ukrajino pa je pojem Zahoda prisoten povsod. Na Zahodu veljajo za Zahod predvsem države, ki so zaradi agresivne politike RF proti njej sprejela sankcije in vojaško ter sicer podpirajo Ukrajino. Uradna propaganda v RF piše in govori o »kolektivnem Zahodu«, njeni poudarki pa so drugačni. Po ruskem narativu naj bi bil »kolektivni Zahod« prostor dekadence, ki naj bi ga obvaladovala nekakšna LGBT zarota, uperjena proti tradicionalnim družinskim vrednotam . Obenem naj bi bil to prostor, od koder naj bi se s pomočjo NATO širil agresivni vojaški aparat, Ukrajina pa naj bi bila predvsem za ZDA prizorišče posredne vojne med Zahodom/ZDA/Natom z RF in odskočno področje za napad nanjo. Ne čudi, da na Zahodu takšne narative sprejemajo skrajno desne politične skupine in stranke. Čudi pa, da narativ o Ukrajini kot prvenstveno posrednem prizorišču vojne med agresivnim Natom in RF na Zahodu – tudi pri nas – papagajsko in naivno širijo tudi neredki levičarji in mirovniki. Pri tem želje in volje prebivalcev Ukrajine, da bi postali del Zahoda, praktično ne omenjajo.
Da sta Zahod in zahodna civilizacija gospodarsko v hitrem zatonu sodi v zadnjih letih med ponavljujoče se ugotovitve nekaterih tudi na Zahodu. Številke tega ne potrjujejo. Res je, da LRK pred tridesetimi leti ni bila med desetimi največjimi gospodarstvi v svetu. Danes je LRK po nominalnem BDP drugo največje gospodarstvo na svetu, njegov delež v svetovnem gospodarstvu je približno 18%. Toda največje gospodarstvo so še vedno ZDA. Če prištejemo gospodarstva Japonske, Nemčije, Združenega kraljestva (ZK), Francije, Italije, Kanade, J.Koreje, Avstralije in Španije, ki prav tako sodijo med petnajst največjih gospodarstev na svetu, nato pa dodamo samo še gospodarstva Belgije, Izraela, Nizozemske, N.Zelandije, Poljske, Švice, Švedske in Tajvana, seštejemo, da delež Zahoda znotraj globalnega nominalnega BDP v globalnem gospodarstvu opazno presega polovico. Drži, da so med tridesetimi največjimi bankami na svetu štiri s sedežem v LRK. Toda vse ostale imajo sedež v ZDA (te so tudi sploh največje), v ZK, na Japonskem, v Kanadi in v evropskih državah. Tudi ko gre za parametre, ki prikazujejo perspektivo posameznih gospodarstev in družb, kot na primer višino izdatkov za znanstvene raziskave in razvoj, inovacijsko sposobnost, konkurenčnost in uspešnost, je premoč Zahoda očitna. To velja tudi za kakovost univerz kot pedagoško-znanstveih središč. Devet od sto najboljših ima sedež v LRK, toda zdaleč največ najboljših univerz na svetu je v ZDA in v ZK (te na lestvici tudi dosegajo najvišja mesta), kar nekaj jih je na Japonskem, v Avstraliji in v J.Koreji, skoraj vse ostale od najboljših imajo sedež v kontinentalni Evropi.
Ob teh številkah in podatkih se zazdi, da se včasih v EU, ki je nadvse pomemben del Zahoda, morda zaradi kulturne zagledanosti vase pozablja na pomembnost in težo tudi drugih segmentov Zahoda. Angleško govoreče nacije ZDA, ZK, Kanada, Avstralija in N.Zelandija so močno kulturno-civilizacijsko in sicer povezane, skupaj štejejo toliko prebivalcev kot jih ima EU. Zgodovina nas tudi uči o njihovi veliki žilavosti, odpornosti in regeneracijski sposobnosti po krizah. Novejša zgodovina tudi pove o veliki regeneracisjki sposobnosti po krizah same EU in njenih posameznih članic.
Zaradi osredotočenosti zanimanja za Kitajsko se včasih spregleda gospodarsko in geopolitično težo skupin držav kot so na primer Japonska , J.Koreja in Tajvan, ki so demokratične in visoko razvite ter dejansko del Zahoda. Nekdanja definicija po kateri naj bi bile Zahod predvsem nacije, ki so pretežno katoliške in protestantske, je v veliki meri anahronistična.
Bo Indija del Zahoda?
Obstaja skupina BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, LRK, Južnoafriška republika), ustanovljena, da se s skupnimi močmi zoperstavijo gospodarsk in politični moči skupine G 7 (Francija, Italija, Japonska, Kanada, Nemčija, ZDA, ZK, njihovih letnih sestankov se redno udeležujejo tudi predstavniki EU), ki neformalno vendar globalno vplivno združuje skupino gospodarsko največjih liberalnih demokracij. V državah BRICS prebiva 40% svetvnega prebivalstva, seštevek njihovih nominalnih BDP znotraj globalnega nominalnega BDP je velik. Vendar je še vedno veliko manjši od seštevka nominalnih BDP držav G 7. Predvsem pa so države G 7 oziroma države Zahoda veliko kompaktnejše, njihovi gospodarski in drugi interesi so komplementarnejši od interesov držav BRICS. Zahodne države povezujejo dolgotrajna zavezništva, imajo še vedno odločilni vpliv v WB in IMF. Povezane so varnostno-vojaško. NATO, ki mu je francoski predsednik Emmanuel Macron pred štirimi leti diagnosticiral »možgansko smrt«, doživlja predvsem zaradi agresivne politike in groženj Putinove Rusije renesanso in povečanje članstva. V azijsko-pacifiškem področju se zaradi bojazni pred ekspanzionistično politiko LRK se med posameznimi zahodnimi državami utrjuje ali vzpostavlja varnostno-vojaško sodelovanja. Interesi članic BRICS pa so močno različni, močno se razlikujejo po vrednotah. Putinova Rusija in LRK sta avtokraciji, Indija, Brazilija in J.Afrika demokracije. Med LRK in RF sicer potekajo medeni meseci, ker LRK vsaj posredno podpira Putinov režim in vojno RF proti Ukrajini. Toda interesi Pekinga in Moskve so dolgoročno divergentni. Med LRK in Indijo zaradi nerešenih ozemeljskih sporadično prihaja celo do oboroženih spopadov. Indija, Brazilija in J.Afrika so kulturno in sicer močno povezane z Zahodom. Ocena, po kateri naj bi neuradno glavno mesto Brazilije in celotne L.Amerike bilo Miami, je seveda močno pretirana, vendar vsebuje več kot ščepec resnice. Želja držav BRICS , da se s skupnimi močmi in na mirljuben način zoperstavijo gospodarski in politični premoči Zahoda, je seveda legitimna. Toda njihovo sodelovanje doslej ni bilo zelo uspešno. Postavlja se vprašanje, ali ne bo katera od držav BRICS, na primer Indija, postala članica Zahoda, predno bo skupina BRICS resno ogrozila primat Zahoda ? Indija, ki je demokracija, je danes v globalnem nominalnem BDP 3.4%, številni za naslednje obdobje napovedujejo, da bodo indijske stopnje gospodarske rasti višje od kitajskih. Je vizija o Indiji kot delu Zahoda preveč špekulativna in provokativna?
Soočanje s skupnimi zunanjimi izzivi
V celoti gledano, bi se lahko zdelo, da za bodočnost Zahoda in zahodne civilizacije ni razlogov za pesimizem. O uspešnosti in privlačnosti Zahoda in zahodne civilizacije govorijo tokovi gospodarskih emigrantov, ki želijo na Zahod, in številni politični emigranti, ki se zatekajo na Zahod, ker so v svojih okoljih izpostavljeni avtokratski politiki tamkajšnjih oblasti. Zahod je tudi uspešno in solidarno prebolel pandemijo.
Toda skoraj neposredno po pandemiji so široko zasnovana vojna RF proti Ukrajini in Putinove grožnje z uporabo jedrskega orožja dodatno opozorile Zahod, da že dolgo niso časi več časi novodobne enačice belle epoque.
Dvomov o podnebnih spremembah ni več. Soočamo se z negativnimi posledicami stoletnega vpliva človeka na okolje, in z še hujšimi tovrstimi posledicami, če se ne bo odločneje in hitreje ukrepalo. Za to in da pokažemo več spoštovanja do narave in začnemo s samoomejevanjem, smo poklicani vsi, v prvi vrsti pa Zahod. Ne samo zato, ker sta za onesnežavanje planeta v dokajšnji meri (ne pa zgolj) odgovorna Zahod in zahodna civilizacija, temveč zato, ker je Zahod najbolj bogat in vpliven del našega planeta, in ker je ekološko reševanje planeta v njegovem/našem lastnem interesu.
Podobno velja za odločnejše in učinkovitejše ukrepanje za zmanjševanje razlik v bogastvu in stopnji razvoja in blaginje med posameznimi deli našega planeta. Za te razlike nosita odgovornost v veliki meri (ne pa zgolj) Zahod in zahodna civilizacija. Je pa Zahod zdaleč najbogatejši in najvplivnejši del planeta. Zmanjševanje teh razlik, ki nenehno generirajo napetosti in konflikte v svetu, kjer posest jedrskega orožja že dolgo ni več monopol povsem redkih, je v njegovem lastnem interesu.
Bolj kot kdajkoli prej je svet istočasno globalen, multipolaren in medsebojno prepleten in zapleten. Vse se spreminja z veliko hitrostjo. Zahod in zahodna civilizacija se istočasno soočata z zunanjimi kot tudi notranjimi grožnjami in izzivi. Reševanje in reševanje notranjih groženj in izzivov je predpogoj za stabilnost in učinkovitost Zahoda in s tem za reševanje zunanjih in globalnih izzivov in groženj.
Notranji izzivi
Pri naštevanju notranjih groženj ter izzivov ter tehtanju teže posameznih se kaj lahko izgubimo v množici dreves, ne da bi videli celotnega gozda in večje slike. Med občasnimi mantrami so tudi ugotavljanja, da danes na Zahodu ni velikih vodij kot so na primer bili ameriški predsednik Franklin D.Roosevelt (1882-1945), Winston Churchill (1874-1965) in vizionarski očetje evropske integracije kot so bili na primer nemški povojni kancler Konrad Adenauer (1876-1967), francoski povojni predsednik Charles de Gaulle (1890-1970) in italijanski povojni premje Alcide de Gasperi (1881-1954). To so bili politiki, ki so jih prekalile številne krize in predvsem druga svetovna vojna. Toda njihov svet je bil veliko manjši, preglednejši in veliko manj zapleteno prepleten od sveta, s katerim se soočajo današnji politični voditelji. In to še zdaleč ne samo zato, ker je danes na planetu več kot osem milijard prebivalcev, ob koncu druge svetovne vojne pa jih je bilo štirikrat manj. Njihovi volilci so želeli predvsem osnovne rešitve za odpravo povojnega pomanjkanja, bili so potrpežljivejši, niso skrivali zadovoljstva ob tozadevnih uspehih. Današnje generacije političnih vodij imajo opraviti z volilci, od katerih ima vsak svoje mnenje o vsakem vprašanju in zahtevajo hitro rešitev tudi težev in problemov, katerih odprava zahteva daljše obdobje. Informacijska revolucija z družbenimi omrežji vred je ob marsičem pozitivnem po drugi strani poskrbela za zasičenost in onesnaženost informacijske in medijske pokrajine, ki jo popestrujejo in banalizirajo kohorte samoljubnih takoimevanih vplivnic in takoimenovanih vplivnežev. Soočamo se s poplavami tudi senzacionalističnih, rumeno in močno čustveno obarvanih informacij, ki ustvarjajo virtualni svet. Za potrošnika informacij je selekcija med bolj in manj pomembnimi novicami ter mnenji vse težja.
Med največjimi dosežki zahodne civilizacije sta nedvomno pravna držav
In vladavina prava. Posamezne vlade in stranke poskušajo okrniti samostojnost in neodvisnost sodne oblasti in vzpostaviti primat izvršne. Njihov cilj je vzpostavitev pogojev za to, da bi čim dlje, če ne za vedno ostali na oblasti. Pa tudi zato, da bi se proti pozameznim političnim vodjem ustavil sodne postopke, ki potekajo proti njim. V Izraelu, kulturno-civilizacijskem podaljšku Evrope, ki je v največji meri nastal zaradi evropske slabe vesti zaradi antisemitizma,
že mesece potekajo množične demonstracije zaradi namena vlade Benjamina Netanyahuja, da okrne vpliv izraelskega vrhovnega sodišča.
Netanyahu je preteklo jesen zmagal na volitvah ne glede na dokaj slabo gospodarsko in socialno stanje v državi. Slednje se je v Izraelu poslabšalo v obdobju, ko je bil on predsednik vlade. Toda s populističnimi, nacionalistično in versko obarvanimi slogani ter z agresivno retoriko proti liberalni eliti, ki naj bi bila odgovorna za vse težave, mu je uspelu pritegniti predvsem volilce nižjih slojev srednjega razreda. V ZK so 2016 nasprotniki Brexita argumentirano svarili, da se bo v primeru izstopa ZK iz EU gospodarski položaj v državi poslabšal. To se je tudi zgodilo. Na referendumu o Brexitu so zmagali privrženci izstopa ZK iz EU s poveličevanjem britanskosti in z opevanjem dobrih starih časov nekdanje britanske veličine. Tudi njim so prisluhnili še posebej volilci iz nižjih slojev srednjega razreda. Posebej nazoren primer politike proti gospodarskim interesom velikega dela lastnih volicev sta v ZDA Donald Trump in republikanska stranka. Na predsedniških volitvah 2016 je za Trumpa volilo
milijone belih volilcev iz nižjih slojev srednjega razreda, ki so praviloma brez višje ali visoke izobrazbe in s sorazmerno nizkimi dohodki. Po zmagi je Trumpova administracija sprejela davčno reformo, ki je pomenila darilo v višini nekaj milijard dolarjev v korist velikih koncernov in največjih zaslužkarjev. Kljub temu je Trump 2020 s populističnimi parolami v slogu nacionalizma in izolacionizma 19.stoletja le za nekaj odstotkov zgrešil, da ne bi bil ponovno izvoljen za ameriškega predsednika. Tudi po porazu na predsedniških volitvah ima še vedno veliko podporo v republikanski stranki. Nad Zahodom preži Damoklejev meč možnosti zmage Trumpa ali njenu podobnih na naslednjih predsedniških volitvah.
Posledice neoliberalnega kapitalizma
Še pred kratkim se je zdelo, da se zmaga na volitvah skoraj z gotovostjo najbolj nasmiha tistim, ki uspejo volilce prepričati s svojimi gospodarskimi argumenti in z gospodarskim programom. Danes pa so velikokrat uspešni populisti, ki obljubljajo zelo hitre rešitve za dejansko zelo zapletene težave. Na volilce se obračajo s čustveno nabitimi sporočili. Populistom prisluhnejo predvsem tisti, ki so odrinjeni od blagostanja in se v svetu hitrih tehnoloških in vrednostnih sprememb ne znajdejo več. Zaradi svojih frustracij so dojemljivi za obljube populistov, ki jim objubljajo vrnitev včerajšnjega, obvladljivega sveta in iluzij o njegovi popolnosti. Populisti za vse težave krivijo emigrante, okoljske aktiviste, aktiviste za emancipacijo spolov in ras. Seveda krivijo liberalne elite, ki naj bi se opirali na pravni države in vladavini prava. Ne krivijo pa neoliberalnega kapitalizma.
Za njegovo razbohotenje in ekscese ter posledično za raščočo neenakost znotraj zahodnih družb so bile v veliki meri odgovorne tudi liberalane elite, vključno z demokrati v ZDA in z evropko socialdemokracijo. Ukrepi za ustavitev raščoče neenakosti in obrnitev tega trenda so predpogoj za večjo stabilnost zahodnih družb in za uspešnost vloge Zahoda pri urejanje globalnih problemov. Primer takšne državne politike in ukrepov je reindustrializacija z upoštevanjem potrebe po zmanjševanju negativnih posledic za okolje. To se v EU dogaja na primer v vzhodnem delu Nemčije, kjer imajo desno radikalni populisti sorazmerno največjo podporo. Administracija ameriškega predsednika Bidna je sprejela odločitev o investicijskem svežnju v vrednosti 400 milijard ameriških dolarjev za posodobljenje ameriške industrije in za prozvodnjo klimatsko nevtralnih produktov. Te investicije so v veliki meri locirane v predelih ZDA, ki jih je deindustrializacija v zadnjih desetletjih najbolj prizadela. Investijski sveženj je namenjen dolgoročnemu povečanju konkurenčnosti ameriškega gospodarstva obenem pa izboljšanju gospodarskega in socialnega položaj tamkajšnega prebivastva. Se pravi nižjih slojev ameriškega srednjega razreda, kjer ima Donald Trump zelo veliko podpornikov.
Čas bo pokazal uspešnost recepta in politike sredinskih politikov kot sta na primer nemški kancler Olaf Scholz in ameriški predsednik Joe Biden. Še posebej so pomembne ZDA, ki so na Zahodu in v svetu vodilna sila. In to bodo vse dokler gospodarski kolos znotraj Zahoda EU ne bo – če sploh bo – tudi varnostno in politično postala veliko pomebnejši dejavnik kot je danes.
V času predsednikovanja Donalda Trumpa so ZDA izstopile iz globalnega urejanja boja proti posledicam podnebnih sprememb. Trump je postavil pod vprašaj vlogo ZDA znotraj Nato, transatlantsko zavezništvo in obstoj Nato nasploh. V njegovem času so on in njegovi postavili pod vprašaj obstoječi strankarsko-volilni sistem z vnaprejšnjim zanikanjem izidov volilnih rezultatov v primeru, da ti ne bi bili v korist tistega, ki je na oblasti. Po Trumpovem predsedniškem porazu so njegovi privrženci skušali izvesti državni udar. Toda ameriški sistem zavor in ravnovesij (cheks and balances), ki je ena najsvetlejših pridobitev zahodne civilizacije, je vzdržal ne glede na poizkuse, da bi se ga omejilo. Trumpu grozi sodna obravnava.
Sedanji predsednik ZDA Joe Biden je v dokajšnji meri revidiral odločitve Trumpove administracije. Med drugim je ponovno in krepko utrdil transatlantsko zavezništvo. Če bo Joe Biden ponovno izvoljen na naslednjih ameriških predsedniških volitvah, ki bodo že naslednje leto – poenostavljeno jutri – bo verjetno z velikimi črkami ostal zapisan v zgodovinskih analih ZDA in Zahoda.
Zaton Zahoda in zahodne civilizacije ? Vse velike imperije in civilizacije je doletel zaton. Toda vse dokler ni in ne bo verodostojne alternative pozitivnim univerzalnim dosežkom Zahoda in zahodne civilizacijie, naj njun zaton traja čim dlje.
Bojan Grobovšek
