(Virmaše pri Škofji Loki: Andrej Golar in papež Frančišek)

POT

Ob vsem tem, o čemer teče beseda zadnje dni ob smrti papeža Frančiška, se tudi sam vračam nazaj po poti, v mlada leta, polna spominov. Mimo Golarjevih sem hodil na Trato v trgovino, kamor me je mama pošiljala po nakupih živil, nosil kosilo atu, ki je bil železničar, vozil voziček, kar si nismo mogli privoščiti, iz in na najeto njivo, ki smo jo obdelovali nedaleč od takratnega zahodnega prehoda čez železniške tire, na rampo in njive.

V tistih časih se je za preživetje obdelovalo vrt, njivo, sadilo buče ob železniški progi, nabiralo izločeni les za kurjavo na rampi za hlodovino. Vse to z namenom, da se je doma vzredilo dva pujsa, enega za doma, enega za prodajo, prehranilo zajce, kure, za pripravo ozimnice in gretje.

HREPENENJE PO BOLJŠEM

Sam sem osem let mlajši od Golarjevega Andreja. S svojimi otroškimi očmi sem nanj gledal, kot na mladeniča. Šel je po očetovih stopinjah, da se izuči za mizarja.

Na vasi je bilo kar nekaj fantov približno enake starosti. Mladim je bil svet na zahodu vedno mikaven. In dogovorili so se, da se tistega 1. novembra 1957 odpravijo na pot proti zahodni meji. Štirje med njimi so se premislili in se vrnili nazaj domov. Dva izmed njih še živita v domačih Virmašah, dva sta že pokojna. Le  Andrej je imel toliko poguma, moči in volje, da je sam nadaljeval pot v neznani svet. Imel je veliko srečo, da ga pri nezakonitem prehodu meje niso ujeli, lahko pa bi se njegov prebeg celo tragično končal. 

Novica o Andrejevem podvigu in poti v širni svet, vse tja do Argentine, se je med vaščani hitro razširila. Vsakodnevno kramljanje med nami na vasi je porodilo marsikatero misel na Andreja in, kako je tam daleč stran.

POČITNIŠKO DELO V OPEKARNI SEM ZAMENJAL Z DELOM NA POŠTI

Otroci smo delali od malega. Iz delavskih družin nas je nekaj med poletnimi šolskimi počitnicami delalo v opekarnah.

In v gimnazijskih letih sem imel srečo, da sem med počitnicami dobil delo za poštarja. Pošto sem raznašal po poštnem okolišu, tedaj ŠO1, ki je obsegalo naselja Stari Dvor, Grenc, Virmaše in Sveti Duh.

ODPRTO PISMO, ODTUJEN DENAR

Med raznašanjem pošte sem tako eno poletje, ko sem si služil denar kot nadomestni poštar, prinesel Golarjevim pismo z žigom iz Argentine. Pri sortiranju pošte me nihče od zaposlenih poštarjev, ki so razvrščali pošto po rajonih ni opozoril, da je pismo iz Argentine odprto. Tega nisem opazil tudi sam, ko sem pošto razvrstil po vrstnem redu, svojega rajona.

Že ob izročitvi pisma njegovima staršema Andreju in Anici, sem takoj začutil nezadovoljstvo in opombo, da je pismo odprto. Seveda sem v sebi vedel, da ga nisem odprl. To sem jima tudi trdil.

Še danes ne vem, kako sem takrat odšel iz njihovega dvorišča, ali sem se iz zavedanja, da to ni prav, kar odpeljal s kolesom, ali sem povesil glavo. Spomnim se, da sem premišljeval, kaj naj naredim, ali moram biti mnogo bolj pozoren pri pismih iz tujine, da le ne bi bila odprta.

Sam sem se prvič znašel v taki neljubi  situaciji. Še več, naslednji dan, ko sem postoril vse potrebno na pošti, sem odšel raznašati pošto v svojem rajonu in prispel do Golarjevih. Anica me je pričakala na dvorišču, pridružil se ji je še Andrej. Še vedno osramočen od včerajšnjega dogodka sem gledal bolj v tla, kot v njiju. Anica mi je dejala, da je bil iz pisma odtujen denar.

Ne samo, da sem začutil, kot da so se mi kolena zamajala, da mi je utrip srca poskočil. Bilo me je sram. Počasi sem dvignil glavo in ju pogledal, iz njunih oči je vel pogled suma, da sem ta denar jaz vzel.

Trdil sem, da o tem nič ne vem, da niti nisem vedel, da je v pismu denar.

S tem dogodkom se je spremenil naš dotakratni prijetni vaški način življenja, ko smo si izmenjali marsikatero besedo in si med seboj zaupali. Sedaj pa, kot da je vse pred tem izginilo, da sem sam tam pred njima, kot da se prvič gledamo, da se je med nas naselilo nezaupanje.

Če bi to vedel tedaj, kar sem izvedel kasneje, bi jima povedal, da so tedaj v komunizmu v posebnih za to namenjenih oddelkih pregledovali pošto, ki je bila namenjena v tujino in, ki je prihajala iz tujine. In ne morem trditi drugače kot, da je bilo Andrejevo pismo odprto v enem od teh pregledovalnih oddelkov in, da je bil verjetno ravno tedaj iz pisma odtujen tudi denar.

Na ta neprijeten dogodek do danes nisem pozabil. Lahko bi rekel, da še vedno živi v moji podzavesti in me bremeni. Kajti nikoli in nikdar nisem nikomur mogel dokazati, da tistega pisma nisem odprl in, da iz njega nisem odtujil priloženi poslani denar. 

SREČANJE NA POTI

Moj ata je za gradnjo hiše kupil parcelo od kmeta in si s tem nakupom pridobil tudi pravico in dolžnost hoje in vožnje po njihovi nekdanji kolonialni poti, ki je vodila od kranjske ceste do železnice. Zato smo prednostno hodili po tej poti, ki je potekala mimo Golarjevih in je bila hkrati najbližja pot, ki je vodila na Trato. V času študija sem skoraj vedno hodil po tej poti. 

Po njej sem šel tudi tisto zasneženo zimsko torkovo jutro, 26. januarja 1971, na vlak za Ljubljano, za ob pol devetih.

Mrakobno in zasneženo jutro ni bilo prijazno za hojo. Ko sem se spustil po blagem klančku navzdol na glavno pot, sem opazil, še bolj začutil, da se nekaj nevsakdanjega dogaja na dvorišču in poti pred Golarjevimi. Tam je stal avto, na od snega očiščenem dvorišču pred hišo ni bilo nikogar. Iz hiše se je slišala govorica.

Na drugi strani poti, nasproti dvorišča je stal moški, katerega pogled je bil usmerjen proti vhodnim vratom Golarjeve hiše. Najbolj me je pritegnil pogled na njegovo temno aktovko, ki jo je držal z desno roko. Približeval sem se mu, pogledoval nanj, ga premerjal od nog do glave. Stal je mirno, lahko bi rekel skoraj nepremično, morda celo malce negotovo.

V nekem trenutku je pogledal v smeri moje hoje. Popolnoma se mi je odstrl pogled na njegov obraz. Opazil sem, da stoji ob poti človek, meni neznanih obraznih potez. Spraševal sem se, le kdo je ta človek, ki stoji tu ob poti, to jutranjo uro. Je morda tujec? Korak za korakom sem nadaljeval s hojo. Ko sem šel mimo njega, sva se gledala iz oči v oči. Neznanca sem pozdravil z običajnim dober dan in nadaljeval svojo pot na železniško postajo.

Ni preteklo veliko časa, ko so se po vasi širile govorice, da je Golarjeve, v Andrejevem imenu, obiskal pater iz Argentine.

RAZREŠENA SKRIVNOST

Potem je preteklo veliko let. Ko se je pisalo leto 2013 se je izvedelo, da je Golarjeve tedaj obiskal pater Jorge Mario Bergoglio, ki je postal novi papež Frančišek.

Andrejeva zasluga je, da sem se tedaj nepričakovano srečal s patrom, ki je postal novi papež. Sam pa skozi splete življenjskih okoliščin v srcu ohranjam zgodbi, ki mi ju je bilo dano doživeti v Virmašah in mislim, da to ni bilo samo naključje.

Jurij Svoljšák