Karel Destovnik Kajuh & Sveto Marolt Špik, HIMNA, PESEM 14. DIVIZIJE

Poskus zgodovinske rekonstrukcije nastanka, prve izvedbe in dve različici besedila, poezije – Kajuhovem letu (2023) na Slovenskem

Povzetek

V vrsti podobnih pesmi, himen izza časov NOB na Slovenskem (1941-45) ima Himna, Pesem XIV. divizije prav posebno zgodbo in zgodovinski pedigre. Nastala je na sloviti poti XIV. (1943-1944) divizije na pohodu na Štajersko. V času od pozne jeseni in zgodnje zime pa vse do skoraj konca te zime (feb. 1944) je namreč nastala v okviru njihove Kulturniške skupine. Glavna (avtorska) kreatorja sta bila pesnik Karel Destovnik Kajuh (1922-1944) in skladatelj Svetozar Marolt Špik (1919-1944) ob sodelovanju nekaterih drugih, zlasti še članov že omenjene skupine. V začetku dec. 1943 je najprej nastala (1.) verzija pesmi, poezije, libreta za omenjeno pesem in bila nemalo za tem tudi prvič izvedena z moškim zborom (in harmoniko). Po nenadni smrti komandanta te divizije Mirka Bračiča pa je nastala še njena druga verzija, ki je vključila še »duh Bračiča.« Ta izvedba, spet z moškim zborom in orglami pa je bila kar na cerkvenem koru v Suhorju 31. dec. 1943 in kot taka živi še danes. Ker je njen poetični del v 1. kitici (3.vr.) ves čas 14-zložna kitična vrstica, le-ta ni terjal nobene topogledne spremembe ali variacije v melodiji, napevu. Kot taka se še vedno izvaja dandanes; tako v izvirniku (za moški zbor a cappella ali/in s spremljavo) ter različne priredbe. Nekatere zgodovinske podatke smo prevzeli iz romaniziranih del, ki so po 1945 nastali v pomanjkanju izvirnega arhivskega gradiva. 

Uvod

Navkljub dovolj raziskani zgodovini NOB na Slovenskem (1941-1945) in posebnim pogledom ali že kar antološkim pregledom na umetnosti, ostaja torzo Kajuhove in Maroltove himnične epopeje Himna/Pesem XIV. divizije, nedokazan in neraziskan. Prav zato smo se v tem »dokazovanju« naslonili na vse možne indice, ki bi na tak ali drugačen način pokazali na njen začetek – stvaritvi pesnika Karla Destovnika Kajuha in skladatelja Svetozarja Marolta Špika ter njunih sodelavcev in nadaljevalcev; prav do dandanašnjih dni, ko so »… duhovi Tomšiča, Šercerja in Bračiča …« še vedno živi in prisotni; četudi je od nastanka (te) pesmi minilo že več kot 80 let. Še več: vse do tistega trenutka beležimo na to besedilo in tematiko številne nove, zlasti še novodobne pesmi, celo zabavno glasbo, šansone, rock, mešano glasbo  partizanski rock idr. Kaj vse se je razvilo iz te Kajuhove-Maroltove partizanske epopeje, je pokazala medtem že minula 100-letnica Kajuhovega rojstva, nam pokaže prav omenjeni primer. Naj tale Himna/Pesem XIV. divizije izzveni le kot eden od mnogih tovrstnih primerov ohranjanja nesnovne duhovne kulturne dediščine slovenskega naroda, ki se je v primeru 

vpogleda v podobno zapuščino preostalih južnoslovanskih narodov, evropske pojavnosti in svetovnega fenomena, razvila v edinstveni pojav. Če pa temu dodamo kot opozorilo še vse mogoče in nemogoče pojave uporniške glasbe v dandanašnjih osvobodilnih gibanjih v številnih evropskih (Rusija in Ukrajina) in neevropskih deželah Afrike, Južne in Severne Amerike (Kuba), Azije (Vietnam, Indonezija, Kitajska, Jemen) in še kje, zagotovo nismo sklenili omenjenega kroga.      

Od prve do druge verzije besedila, glasbe in od prve do druge (prve) izvedbe

Ker so izgubljeni bistveni in temeljni podatki o nastanku in prvi izvedbi Himne, Pesmi XIV. divizije, ene od najbolj znamenitih literarno glasbenih epopej slovenske glasbe med (2. svetovno) vojno, NOB na Slovenskem (1941-1945), smo si za rekonstrukcijo nastanka (dveh) verzij (Kajuhovega) besedila, pesmi in samo ene in iste melodije (S. Marolta) izbrali tudi določeno (sekundarno) literarno in glasbeno pripoved o le-tem. Morda zveni tole bolj kot domneva, ker pa skoraj eni in isti podatki sovpadajo z eno in isto »resnico,« si jih vsaj za začetek lahko prikličemo v spomin; in to kronološko, kakor so pač že nastajali, kakor so se pojavljali v preostalem slovenskem pisanju in izdajanju tovrstne problematike, tematike.  

»[…] Med mitingi v prvem tednu decembra (1943) je Kajuhova skupina snovala še nekaj posebnega. Treba je reči zakaj ‘skupina,’ čeprav sta bila nosilca tega podviga Špik in Kajuh, so vsaj z majhnimi deleži sodelovali menda prav vsi člani kulturniške druščine. Skupaj so sestavili znamenito pesem ali, kot so jo pogosto imenovali, himno 14. divizije. Načrt se je že dlje časa porajal, dokončno pa ga je bilo mogoče izvesti, ko je Sveto Marolt iztaknil v neki osvobojeni vasi pri Sodražici pravi pravcati klavir. Tako je lahko po vseh pravilih zapisal note skladbe, ki mu je že nekaj časa zvenela v ušesih. Njene drobce je že večkrat poprej zamrmral ali zažvižgal tovarišem, ti pa so motiv nekako ocenjevali iz svojih ‘kompozicijskih’ predstav. Podobno je bilo z besedilom. Koval ga je Kajuh, razne variacije pa so predlagali tudi drugi. Kot rečeno, nekega popoldneva se je Špik izgubil, a se kar kmalu vrnil z izdelanim notnim zapisom, pod katerega prvim delom so bili zapisano verzi:

Zaplovi pesem borb in zmage preko gmajn, gora,

zaplovi pesem divizije štirinajste v svet!

Ponesi duh junakov Šercerja in Tomšiča

po vsej slovenski zemlji in prekali z njim srcá!

Ta osnovni del pesmi, zložen v molu, je s pojmi štirinajsta divizija, Šercer in Tomšič poudarjal bistvene simbole slavljene enote. Napisan pa je bil, kakor se običajno grajeni pesmi spodobi, tudi že udarni refren:

V borbo, Štirinajsta, v juriš!

Naj se razlega prek sveta!

Dvignimo puške in s pestjo junaško

Vsi za komandantom v boj, naprej!

Ko je Špik zapel svoje note, je bilo čutiti, da bo refren, skomponiran v duru in tako, da je tvoril s prvim delom imeniten kontrast, šel hitreje v uho kakor temeljni stavki. Da bi si zapomnil prvi del, se je bilo treba bolj potruditi. A že čez nekaj ur so kulturniki pod Špikovo zborovodsko veščino znali pesem v celoti. V nekaj dneh se je himna razširila po vseh bataljonih in brigadah 14. divizije, pozneje pa so jo začeli peti tudi po drugih enotah. Zaradi spevnosti in motivične živahnosti se je uvrstila med bisere partizanske pesmarice. Naučil se je je domala sleherni borec. Ni mogoče opisati, s kolikšnim ponosom so po četah peli tudi drugo kitico, ki je 14. diviziji odmerjala častno mesto v partizanski vojski:

Ko domovina vstane iz trpljenja in gorja,

Takrat bo Štirinajsta zmagovito stopala.

Takrat med prvimi bo stala v vrsti divizij, 

ki so borile se za boljše in srečnejše dni!

V borbo, Štirinajsta …

Pri priči, še v Sodražici, ko so se kolone urejale za pohod proti Kočevju, so šli kulturniki pet’ to pesem komandantu Bračiču in drugim članom štaba. Zapeli so jo dobro, ubrano in udarno. Poveljnik ni mogel prikriti veselja. Navdušen je bil kot vsi drugi. Zavedal se je, da se bo njegova enota s takšno pesmijo postavila v kulturnem tekmovanju med slovenskimi divizijami. Špik in Kajuh nista pozabila povedati, da so za nastanek pesmi zaslužni vsak na svoj način prav vsi člani skupine.

Bračič je dejal:

‘tudi himna je potrebna. Lepa je in še bolj bo povezovala brigade v udarno skupnost divizije.’ 

Res je bilo tako. Borci so jo peli in žvižgali na marših, ob tabornih ognjih, na shodih; včasih jo je bilo slišati celo med bojem. Krstno izvedbo je doživela dan po nastanku. Kulturniki so prišli z njo med ljudi na mitingu v Sodražici.¹

Ena od hipotez za tole (prvo) izvedbo in te (prve) verzije pesmi bi bila lahko na mitingu, 5. dec. 1943 v Sodražici² sli njeni neposredni bližini, pri Svetem Gregorju (pri Sodražici)³. To je hkrati tudi v sladu z itinerarijem pohoda 14. divizije, še predno je krenila na svoj znameniti pohod na Štajersko.⁴

Naslednje dni se je oglašala v Ribnici, Dolenji vasi, Rakitnici, Klinji vasi na Mali gori, v Šalki vasi …

Po teh krajih je nastopala kulturniška skupina v času, ko je 14. divizija izvedla ofenzivo proti Kočevju […].⁵

»[…] Opolnoči 9. decembra sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada napadli sovražne postojanke in trčili na srdit odpor. … Dne 11. decembra se je pretolkla čez most v mesto /Kočevje/ tudi Loška brigada in prodrla neposredno do gradu z druge strani.

Toda v teh odločilnih trenutkih, ko je že kazalo, da sovražniku pohajajo moči, je prizadel 14. divizijo nepričakovan hud udarec: padel je njen komandant Mirko Bračič […].⁶

»[…] Kulturniška skupina se je pri priči lotila besedila Pesmi Štirinajste divizije, da bi vanjo prišlo tudi Bračičevo ime. Padlo je več predlogov, kako to storiti. Naposled, ko je Špik poskrbel, da se je sprememba v besedilu ritmično ujela z glasbo, se je tretji stih po novem glasil:

Ponesi Šercerja, duh Tomšiča in Bračiča

po vsej slovenski zemlji …

Ponarodela dvodelna pesem Štirinajste divizije bi morala dobiti še nekaj kitic. Kajuh je snoval dodatna besedila, ker je čutil, da bi bilo mogoče s pomočjo te melodične in kompozicijsko dovršene skladbe še marsikaj izpovedati. Žal pesnik ni utegnil izpolniti načrta – prehitela ga je smrt.

S to himno je štiriindvajsetletni partizanski skladatelj Svetozar Marolt-Špik postavil svoji diviziji spomenik, o katerem bi Horac dejal, da je ‘trajnejši od brona.’ A ne le svoji diviziji: spomenik je postavil vsemu slovenskemu partizanstvu – doslej najprodornejšemu izrazu veličine slovenskega naroda. Hkrati je s to pesmijo, katere melodija se trdovratno upira času, zapustil spomin na svoj glasbeni talent […].⁷

»[…] Obstaja še en zanimiv (zgodovinsko romaneskni) zapis o njenem nastanku: 

»[…] Komandantovega ukaza, ki mu je sam sicer rekel želja, namreč, da zloži divizijsko himno … naj najprej Špik (= Svetozar Marolt Špik) sestavi melodijo … Špik je kmalu pričel požvižgavati prve melodije, toda brez klavirja ni šlo. … Špikove nedokončane melodije so bile le premalo … Potem je Špik v neki vasi le staknil klavir in po dveh dneh je veselo sporočil, da je melodija gotova. Karli (= Kajuh) sicer izkušenj s pisanjem pesmi na melodijo ni imel, toda imel je dober posluh in končno je bilo v njegovi beležnici čisto spodobno besedilo. Ne umetniška pesem, kot jo je bil vajen pisati, temveč zanosna, bodrilna himna, ki se jo bodo partizani z lahkoto naučili in jih bo spremljala do konca vojne in še po njej, v svobodi. Dobili so se v prostorni kmečki sobi, tokrat si je harmoniko prilastil Špik.

Karli je pel besedilo, drugi pa so pritegnili. Ne enkrat, stokrat so ponavljali. Niso vse besede stale, tako da bi bili zadovoljni, zato so jih premetavali, jemali stran, dodajali nove in na koncu so si ob Karliju tudi drugi lahko lastili vsaj delček besedila. Zadovoljni so bili, končno jim je le uspelo. Nastali sta dve kitici in refren, Karli pa je obljubil, da ob priliki doda še dve kitici. Komandant Bračič si je vzel čas in jih pozorno poslušal. Čeprav je bil predvsem vojak in se na umetnost ni kaj prida spoznal, je himno navdušeno sprejel. 

Kajuhovci so imeli prav, besedilo je bilo enostavno, melodija spevna in zanosna in v nekaj dneh so borci v enotah že požvižgavali refren V borbo, Štirinajsta, juriš! Naj se razlega prek sveta! Dvignimo puške in naprej junaško, vsi za komandantom  v boj. Naprej! …  

Toda takrat komandanta iz njihove himne ni bilo več, le nekaj dni po njenem nastanku je med poveljevanjem v napadu na bližnje mesto padel. Člani njegove kulturniške skupine so se mu oddolžili tako, da so del besedila spremenili  in njegovo ime za vedno zapisali v pesmi Štirinajste divizije. … Ob polnoči so se, tako kot ob božiču, zbrali v cerkvi, ki je bila nabito polna. Na klopeh so sedeli domačini, partizani so zasedli sleherni prost kotiček hladnega prostora, kulturniško skupino je Karli nekako zrinil na kor, čeprav pri maši niso sodelovali. Na orgle je igral Špik, mašo pa je vodil njihov Jože (Lampret, partizanski duhovnik, op. FK!). …  Jože je zaključil mašo in se namenil od oltarja, ljudje so se začeli pogledovati, da se dvignejo, ko so se orgle spet oglasile. Špiku ni dalo miru, po tihi cerkvi so se oglasili močni zvoki njegove himne Štirinajste divizije. Harmonika nikoli ni mogla pričarati vse veličine te pesmi. Kulturniki so se spogledali med sabo in prvi je odprl usta Krn. Potem so peli vsi in z njimi ostali, prav vsi so zapeli, v cerkvi je veličastno donela pesem in tresle so se šipe […].«⁸         

To bi se res lahko zgodilo zdaj že z drugo hipotezo na mitingu (in se zaključilo v ž. c. sv. Jožefa) v Suhorju⁹ na Silvestrovo (31. dec. 1943) kot nova in zadnja verzija (popravljenega besedila) Pesmi 14. divizije.¹⁰ Kmalu potem, takoj na začetku januarja (1944) pa je 14. divizija odšla na svoj znameniti zgodovinski pohod na Štajersko; skupaj seveda z vso osmerico članov prav tako znamenite Kajuhove kulturniške skupine.

»Pesnik in skladatelj sta zložila to pesem in jo širila kot enoglasje s podporo harmonik (-e). Štiriglasni stavek je priredil Radovan Gobec. Objavljena je bila pod naslovom ‘Zaplovi pesem borb in zmage’ v priredbi za bas solo in moški zbor v pesmarici ‘Partizanska pesem,’ GŠ NOV in POS, 1945, str. 46. Ker sta oba avtorja¹¹ padla, ni zanesljivih podatkov o nastanku pesmi. Obstaja domneva, da je nastala novembra 1943. Pričujoča objava se opira na zbirko ‘Zborovske pesmi,’ PK 1970 z refrenom v priredbi Radovana Gobca. – H.«¹² 

V besedilu, Kajuhovi poeziji za Pesem XIV. divizije v verziji še za časa življenja (narodnega) heroja Mirka Bračiča¹³ v 3. vr. (1. kitice):

v dokončni in popravljeni finale iste vrstice:¹⁴

»… Ponesi duh junakov Šercerja in Tomšiča« V obeh primerih gre za 14-zložno kitično vrstico, stopico.¹⁵ To pomeni, da naknadnega posega skladatelja (S. Marolta) in prirejevalcev za različne in druge zasedbe, to ni bilo potrebno. Dokazi za to obstajajo, brez števila skladb, vse od osnovne (avtorjeve) pa do dandanašnjih dni, ko se omenjeni in aktualni repertoar Himne XIV. divizije še vedno pojavlja. Kajuhova (zadnja) popravljena verzija besedila, teksta, ki je upoštevala aktualnost dogodka (smrt komandanta M. Bračiča) pa tako velja še dandanes; največ novih priredb in obdelav, obravnav istega besedila z novimi melodijami, napevi je nastalo prav v zadnjem letu (2022), ko smo obhajali 100-letnico Kajuhovega rojstva.¹⁶ Omenjeno tezo potrjuje tako Maroltov-Špikov kompozicijski prvenec in različne priredbe Himne, Pesmi XIV. divizije; od prvih, še v šapirografu razmnoženih not za zasebno moškega zbora (a cappella), za enako zasedbo in z basovskim solom, prek enake pesmi, naslovljene s prvim verzom Zaplovi pesem borb in zmage, podobna ji je tudi Gobčeva priredba Pesmi XIV. divizije.¹⁷ Za mešani zbor (a cappella) je Pesem XIV. divizije priredil R. Gobec.¹⁸ Za mešani zbor (a cappella) pa je Pesem XIV. divizije/Zaplovi pesem borb in zmage  harmoniziral Jože Leskovar.¹⁹ Za množični (enoglasni) zbor obstaja še en (Marolt-Špikov) natis Pesmi XIV. divizije²⁰, za harmoniko solo (ali/in harmonikarski orkester) pa sta jo priredili Meta Borštnar in Eva Istenič.²¹

Franc Križnar
univ. mag. in dipl. muzikolog

______________________________________

1. Poudaril F. Križnar

2. Sodražica je mesto v južni Sloveniji. Danes je sedež Občine Sodražica in del tradicionalne regije Dolenjske (v: Wikipedija).

3. Vas v hribovju severno od Sodražice v južni Sloveniji. Pripada Občini Ribnica. Območje je del tradicionalne regije Dolenjske (v: Wikipedija).Kržišnik Z., Patrulja (1984): Patrulja zvestobe. Kulturniška skupina 14. divizije, str. 78.

4. Po «Brinini (t. j. slovenska plesna umetnica Marta Paulin Schmidt, Brina, 1911-2002) beležnici,« ki jo v orig. hrani Knjižnica Velenje, str. 19.

5. Kržišnik Z., prav tam, str. 77-78.

6. Prav tam, str. 79. 
Mirko Bračič je padel, umrl 13. 12. (1943).

7. Prav tam, str. 80.

8. Franc Križnar (2021): Kajuh v glasbi. Velenje in Maribor: Knjižnica Velenje in Litera, str. 158-159.

9. Naselje v občini Metlika na območju Belokranjske v jugovzhodni Sloveniji. Območje je del tradicionalne regije Dolenjske (v. Wikipedija).

10. Po «Brinini beležnici,« prav tam.

11. Karel Destovnik Kajuh in Svetozar Marolt Špik.

12.  – (/dr./ Radoslav Hrovatin. V: Vstanite sužnji (1976): Zbirka revolucionarnih pesmi narodov vsega sveta  (ur. Milan Apih et al.). Ljubljana: Založba borec, str. 558 – za mešani zbor (a cappella ali/in s spremljavo ?).-

13. Partizan in komandant M. Bračič (Trst/Italija, 16. 3. 1915 – Kočevje, 11. 12. 1943).

14. Prim. Kajuhovo beležnico (orig. hrani Knjižnica Velenje).

15. Osnovna metrična verzna enota.

16. Rojen 13. 12. 1922 v Šoštanju.

17. V. Izbor pesmi-ob proslavi prekomorskih brigad v Ilirski Bistrici, 4. jul. 1965. Ljubljana (1965), str. 9-10 (GZ NUK Ljubljana) in izbor pesmi v. Partizanski pevski zbor Ljubljana (2014; arhiv, št. 157).

18. V. Partizanske pesmi za mešane zbore (1982), Ljubljana: ZKOS, str. 21.Ob tabornem ognju(Mešani zbori; 2011). Ljubljana: GO ZZB NOV Slovenije, str. 76-77.

19. V. Mešani zbori. Slovenj Gradec (2006): Cerdonis, d. o. o., str. 38.

20. V. Pesmarica naših pesmi. Delavske, partizanske in brigadirske pesmi (1980). Ljubljana: CZ, str. 91-92.

21. V. Naša pesem. Zbirka revolucionarnih partizanskih in mladinskih pesmi (1982). Ljubljana: DZS, str. 28-29.