V zadnjem času je slovenska skupnost v Argentini prejela kar nekaj obiskov, med drugimi so argentinske Slovence obiskali ministrica Republike Slovenije za zunanje zadeve, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu in ljubljanski pomožni škof. Pred nekaj dnevi nas je pa seveda obiskal tudi sveti Miklavž.
Zelo čustveno je Fran Saleški Finžgar napisal spomin, ko je obiskal Ivana Cankarja na smrtni postelji: »Tiho, po prstih sem stopil v sobo deželne bolnice, kjer je ležal zadnje dni pred smrtjo. Ob koncu postelje sem obstal, zazrl sem se v njegovo lice. Tako resnobno, tako strogo je bilo, kot ga nisem videl nikoli. Oči zaklopljene, celo trepavnice so se mi zdele tako svinčeno težke, da ga nisem upal nagovoriti in ga predramiti. Komaj sem spoznal, da rahlo diha. Dolgo sem stal ob postelji ves pogreznjen v ta izraz. Zdelo se mi je, da čutim, kako se za tem čelom snujejo misli, kako grebejo po človeških srcih, kako pretehtavajo razdaljo od sedanjosti daleč nekam v bodočnost. Vse njegovo revno, izmučeno telo, vsa ta uboga okolica v njegovi bolniški sobi mi ni mogla skaliti vtiska, da stojim ob postelji moža-vidca, duševnega velikana. Nisem imel poguma, da bi bil stopil do njega in ga prijateljsko prijel za njegovo vsehlo desnico, ki je kot mrtva, brezkrvna ležala na odeji. Nisem upal — in iz sobe nisem mogel. Tako je bilo tiho, da je žepna ura glasno motila s tiktakanjem nemi molk krog njega.
Hipoma glasno vzdihne. Počasi privzdigne trepavnico levega očesa, motno se upre zenica vame in tedaj naenkrat odpre obe očesi na široko, po vsem licu se razlije tisti edino njemu pristni, skoro razposajeni smeh, s katerim je pozdravljal prijatelje, če je bil dobre volje. Veselo je bušilo iz njega, kot bi ga bil naletel ob čaju: »Glej ga, ali si ti?«
»Ali počivaš, Ivan,« sem rekel polglasno in sedel k postelji.
»Menda,« je odgovoril. Spet je izginila vsa veselost z lica in ga obdala čudovita resnoba. Nemo me je gledal, vprašujoče. Ničesar nisem vedel, kaj bi mu bil povedal ta trenotek. Toda njegovo vprašujoče oko me je opozorilo: »Ali si prišel kot sva se menila,«
Domislil sem se pogovora, ko sva modrovala o smrti. Rekel mi je: »Jaz se ne bojim smrti. Vedi, da bo lažji moj opravek z Bogom tedaj, kot mnogo drugim — morda tudi lažji kot tebi.« Ob tem spominu mi je prišlo samo po sebi na ustnice, da sem šepetaje vprašal to vprašajoče oko: »Ivan, morda želiš odveze?«
»Daj, prosim!« mi je odgovoril odločno, se nagloma energično vspel na postelji in pogledoval v nedosežno daljavo …
Ko sem se ločil od njega, sem ves presunjen taval po stopnicah.«
Tudi pregovori nam govorijo o obiskih:
- Gost v hišo, Bog v hišo! (Slovenski pregovor)
- Pot ni dolga, če ljubiš tistega, h komur greš na obisk. (neznani avtor)
- Najslabši med modrimi je tisti, ki obišče princa. Najboljši princ je tisti, ki obišče modreca. (Idries Shah, indijski pisatelj)
- Zdravilo je za bolnika vesel obraz obiskovalca. (Fernando de Rojas, španski dramatik)
- Nekaj išče, kdor vas dolgo obiskuje. (španski pregovor)
- Dobro ime žensk – kakor dobro ime zdravnikov – zavisi od obiskov, ki jih imajo. (Ramón de la Cruz Cano y Olmedilla, španski dramatik)
- Obiski prinašajo veselje, če že ne, ko pridejo, vsaj, ko odidejo. (španski pregovor)
- Jezus te čaka v cerkvi. Zakaj ne greš k njemu pogosto na obisk? (sv. Janez Bosko, italijanski duhovnik, vzgojitelj, pisatelj in svetnik)
- Sveti Miklavž ima prav: ljudi obišče enkrat na leto. (Victor Borge, danski pianist in komik)
- Vi mislite, da bi moral imeti rad svojo taščo, ker nas obišče samo dvakrat na leto … vendar ne veste, da njeni obiski trajajo šest mesecev. (Juan Verdaguer, argentinski komik in igralec urugvajskega porekla)
- Redek obisk prijateljstvo poveča. (arabski pregovor)
Izbral: Jože Jan
