V soboto, 25. junija, smo Slovenci praznovali 31. obletnico samostojnosti našega naroda. Ob tej priliki so otroci šole Franceta Balantiča ponosno počastili Slovenijo s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi, ki so jih pripravile učiteljice med učnimi urami. Starši, stari starši ter prijatelji Balantičeve šole so bili povabljeni na ogled predstave v kleti Našega doma, posebno okrašena v beli, modri in rdeči barvi. Voditeljica sole, ga. Irena Urbančič Poglajen je pozdravila vse navzoče in jih nagovorila o pomenu današnjega praznika. Prejeli smo slovensko zastavo, ki so jo ponosno prinesli Marjanca Čop, Sara Modic in Martin Altini Mehle. Zapeli smo slovensko himno in nato je ga. Lučka Bergant Uštar podala ganljive misli o slovenski osamosvojitvi in nas spomnila na čas, ko je v temi zasijalo sonce svobode (spodaj).
Najmlajši šolarji iz vrtca in od prvega do četrtega razreda so se predstavili z venčkom narodnih pesmi, skupaj z otroci tečaja ABC, ki so navdušeno nastopili in dokazali veselje, ki ga povzroča slovenska pesem. Učenci iz petega in šestega razreda so slavnostno recitirali verze Domovine avtorja Hermana Germ, in nam s tem ogreli srce z ljubeznijo do naše daljne a prisrčne dežele. Nato je vstopila najstarejša skupina, sedmi in osmi razred, ki je tokrat deklamirala pesem blaženega Lojzeta Grozdeta, Domovini. Predstavili so se s kratkim uvodom, kaj je domovina. Za konec so učenci od petega do osmega razreda glasno zapeli “O, moj preljubi dragi dom” ter “Slovenija”, rekoč, da še tisoče pesmi ne bo preveč.
Ravnateljica ga. Irena se je prisrčno zahvalila vsem navzočim, še posebno učiteljicam, ki vsako soboto navdušujejo in posredujejo našim otrokom ljubezen do slovenske kulture, jezika in pesmi.
Po proslavi so starši preskrbeli pogostitev z domačim pecivom in tako zaključili praznovanje 31. rojstnega dne naše drage Slovenije.
Lucijana Vombergar
____________
Govor ge. Lučke Bergant Uštar ob 31. obletnici osamosvojitve Slovenije:
Ko se mesec junij vsako leto pojavlja s svojimi kratkimi dnevi, nam prihaja v spomin tisti temni čas, ko se je v Sloveniji nad dvanajst tisoč mladih življenj ugasnilo, ker so se odrekli komunizmu in se odločili za Boga, družino in domovino.
Spominjamo se tudi vseh, ki so zapustili svoj rodni kraj, da bi ohranili vero in si rešili življenje. Trpljenje je bilo veliko; izgube in stiske neštete. A vse to ni bilo zaman. V novem svetu so naši starši in stari starši obrodili najlepši sad: življenje v svobodi v pogumnem prejemanju božjih načrtov. Nasilno so jim odtrgali vezi in domovina jim je ostala daleč, spomini nanjo pa za vedno globoko v srcih.
Zažgali so jim hiše, vasi in kmetije, niso pa mogli zrušiti ljubezni do družine, do otrok, do brata in sosedov. Izropali so cerkve in ubili so jim duhovnike, a ni jim uspelo odvzeti vere. Izgnali so jih iz domačije, iz lastne zemlje, a niso dosegli jim osvojiti doma, ker so ga nosili v srcih preko oceana s seboj. Od tega se naučimo to, da lahko zlo uniči materialne reči in ugasne nedolžna življenja, ne more pa ubiti najvišjih idealov, čustev in vrednot. Naši domobranci in izseljenci so zgled poguma in so nam luč v temi in steber v težkih trenutkih.
A pozimi nam tudi zasije sonce! Bog, narod, domovina so seme, ki je končno zacvetelo 25. junija leta 1991, ko je v Sloveniji zasijala svoboda. Prva povojna demokratična vlada je oklicala samostojnost Republike Slovenije! To smo bili sanjali dolga leta.
Svoboda nam dovoli odkrito in prosto živeti po krščanskih načelih. A če resnično cenimo to svobodo, moramo sprejeti tudi dolžnosti. Slovenci v Argentini se upiramo pozabi zgodovinskih grozot, ki so se odigrale med in po končani drugi svetovni vojni. Poznati našo zgodovino in se zavedati, da je od nas odvisno, da se resnica razširi po vsej slovenski deželi je naša dolžnost in to, kar lahko storimo v zahvalo vsem, ki so se borili, da smo lahko danes živi in svobodni.
Ceniti svobodo pomeni tudi, da se zanimamo za aktualnost v Sloveniji, da odgovorno glasujemo pri volitvah, da ljubimo kraj kjer smo se rodili in tudi domovino onkraj morja, da ohranimo slovenski jezik in navade, katere so nam z ljubeznijo vcepili naši stari starši, in da ostanemo trdni v vrednotah, zaradi katerih je toliko družin zapustilo svoj rodni kraj. Hvaležni moramo biti Bogu in našim prednikom za ta dar svobode in miru. Obenem moramo pa odgovorno sprejeti dolžnost, da se to ne tu ne tam izgubi. Naj bo ta naš poklon vsem, ki so z življenjem dokazali ljubezen do Boga, domovine in svobode.
