Velikonočni ponedeljek je po osamosvojitvi Slovenije dela prost dan, enako kot v večini evropskih držav. Dan po veliki noči, na velikonočni ponedeljek, se kristjani spominjamo prikazovanja vstalega Kristusa njegovima učencema na poti v Emavs. Po običaju verniki tega dne obiščejo sorodnike in prijatelje ter delijo veselje ob Jezusovem vstajenju.
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje tudi na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal in jim z znamenji dokazal, da živi. Med njimi sta tudi dva učenca, ki sta ga na poti v Emavs prepoznala po lomljenju kruha in – kakor poroča Sveto pismo – novico takoj sporočila drugim.
Po ljudskem običaju je zato ta dan namenjen obiskom. Po cerkvah bodo še vedno potekala bogoslužja. Po več slovenskih krajih pa je tudi navada, da na velikonočni ponedeljek v krogu družine in prijateljev pripravijo posebne igre s pirhi, kot sta sekanje in trkljanje pirhov. Ponekod pirhe tudi skrivajo in iščejo.
Že davno so bile najbolj pogoste igre s pirhi »turčanje«, »valinčanje« in sekanje.
Pri turčanju gre za to, da se pirhi, podobno kot pri balinanju, zadevajo in trkajo. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi.
Nekoliko drugačno je valinčanje ali trkljanje, opisuje velikonočne igre s pirhi dr. Niko Kuret: »V Poljanski dolini nad Škofjo Loko na gladki trati položijo vštric dve letvi, tako da sta na enem koncu za dobro ped podloženi. Po letvicah spuščajo igralci pirhe, ki se skotalijo na različno razdaljo po trati. Kjer pirh obstane, tam mora tisti, ki ga je skotalil, položiti »stavo«, jajce pa odstrani. Za »stavo« položi kakšno jabolko, lect, bob ali kaj podobnega. Če se pirh naslednjega igralca dotakne stave, je stava njegova, če ne, mora sam položiti stavo. Po drugih vaseh so igrali to igro drugače: na vasi je mladina naredila jamo, v katero so kotalili pirhe. Kdor je prvi spravil jajce v jamico, je bil zmagovalec.
Za sekanje ali »ciljanje« pirhov veljajo določena pravila. Mladina se najprej zmeni, ali se seka »za prijeti« ali »za skriti« ali »za skozi«. Po prvem načinu naj se novec vsaj toliko zasadi v pirh, da prebije lupino in v njem obtiči, a ostane viden. Pri drugem načinu se mora novec skriti pod lupino, da ga ni videti. Pri tretjem načinu mora novec pirh popolnoma predreti in zleteti skozenj ali pa vsaj na drugi strani pogledati iz lupine. Kdor te pogoje izpolni, dobi pirh. Če ne, si vzame novec tisti, ki je dal pirh sekati.
Pri sekanju sekač drži pirh v roki ali pa ga položi predse na tla. Sekač ga skuša zadeti iz tolikšne oddaljenosti, da pride nagnjen s stegnjeno roko do okoli 30 cm v bližino pirha. Zadetek je veljaven, ko jajce dvignejo s tal in kovanec ostane v njem. Le najboljši strelci zadanejo v treh poskusih. Ta šega je bila uvrščena v katalog žive kulturne dediščine Slovenije.
Jože Jan
