V zadnjem času spremljam poročila iz Argentine, kamor je prišel neslavni COVID-19. V Sloveniji se s tem srečujemo že nekaj tednov, zato mislim, da je prav, da vam orišem kako smo se pri nas odzvali na epidemijo.
4. marca je bil v Sloveniji potrjen prvi primer COVID-19. Ravno takrat je bil konec zimskih počitnic na Štajerskem, en teden pred tem pa v zahodni Sloveniji. Ogromno število ljudi se je vračalo s smučanja v Italiji, ki je medtem postalo evropsko žarišče COVID-19.
Pričeli smo dosledno iskati stike in morebitne okužene. Slovenija je država, ki ogromno testira, celo 6. na svetu po številu testiranj per capita, zato je število potrjenih primerov hitro naraščalo. V prvi fazi smo testirali vsakega, ki je bil v rizičnem stiku ali je prišel iz Italije. Po nekaj dneh se je virus že toliko razširil med našim prebivalstvom, da ni imelo več smisla iskati stikov, ki bi imeli zgodovino potovanja v Italiji.
Velik problem pri odkrivanju bolnih predstavljajo tisti, ki so okuženi z virusom, ampak imajo zelo blage prehladne znake. To so večinoma mladi ljudje oz. srednjih let, in ravno ti so največ potovali. Ko se pozneje srečujejo s starejšimi, jih nevede okužijo; starejši pa imajo precej hujši potek s pogostim smrtnim izidom.
Sedaj, ko je virus tako razširjen, je bilo zaukazano, da moramo ostati doma. To je najboljši ukrep za to, da se virus počasneje širi. Najbolj ključno pri širjenju okužbe je, da se le-ta širi počasi, zato da ne pride do mase bolnih ljudi naenkrat, saj bi to prenasitilo bolnišnične zmogljivosti.
Koronavirusi so skupina virusov, ki so nam že dolgo znana. Povzročajo blage prehlade, zato se z njimi ne obremenjujemo. Pred leti je bila epidemija SARS, nato manj znani MERS; oba spadata v to skupino virusov, ki sta zmutirala v nevarnejše oblike. Tokrat pa je prišlo do sprememb virusa, ki jih še vedno odkrivamo in jih ne poznamo v celoti. Vemo pa, da se širi kapljično (torej z govorjenjem, kihanjem), ne pa aerogeno, kot na primer mnogo bolj nalezljive ošpice. To pomeni, da se virus po zraku ne širi, če ni izkašljanih ali izgovorjenih kapljic, ki hitro padejo na tla, zato priporočamo 1.5m razdalje. Pri nekaterih medicinskih postopkih, kot so bronhoskopija ali aspiracija pljuč pa se te kapljice lahko aerosolizirajo, zato v teh prostorih uporabljamo dodatno zaščito. Znano je tudi, da pri 80% poteka kot blag prehlad, 20% jih po kakšnem tednu brez večjih težav nenadoma začne težko dihati in potrebujejo bolnišnično zdravljenje, 5% pa intenzivno terapijo. Zato so poslabšanja praviloma 10 dni z zamikom. Če imate danes 100 okuženih, jih boste 20 hospitalizirali šele čez dober teden.
V Celju smo situacijo spremljali od vsega začetka, posebej mi, infektologi. S pripravami smo začeli pred slabim mesecem, in sicer smo aktivirali stare plane za primere epidemij in določili vodje z različnih specialnosti (kirurg, internist, glavna medicinska sestra, infektolog, ipd.), ki so usklajevali skupen odziv.
.
Kmalu je Civilna Zaščita pripeljala tri zabojnike, ki so jih namestili pred stavbo urgence za to, da se pretestira prebivalstvo na način, da ne bi vstopali v bolnišnične prostore. Ker so bili praktično vsi neprizadeti, so odšli nato domov in smo jim rezultate sporočali po telefonu.
Celjska bolnišnica ima več stavb, urgenca je prostorsko ločena. 20.3. smo preselili vse urgentne službe v glavno stavbo in smo urgenco spremenili v COVID-urgenco. To pomeni, da se osebje obleče v varovalno opremo pred vstopom v stavbo in to opremo nosi ves čas. Tja prihajajo vsi COVID-pozitivni pacienti ne glede na patologijo in vsi pacienti z vročino in prehladnimi znaki, torej sumljivi za COVID-19. Vsakega se obravnava, kot da je okužen. Vsakemu se pred vstopom vzame bris na COVID-19, nato ga pregleda zdravnik. Na izmeno smo štirje zdravniki: en splošni, en infektolog in dva internista. Tudi če gre za npr. apendicitis, kirurg pride na COVID urgenco pregledati pacienta. Če se izkaže, da je bris negativen, gre pacient v t.i. “čisto” urgenco, kjer se obravnava vse preostale paciente, ki nimajo suma na COVID-19. Okužene, ki potrebujejo hospitalizacijo, pa sprejmemo na infekcijski oddelek, ki smo ga za ta namen spraznili. Če se poslabšajo do te mere, da potrebujejo intenzivno zdravljenje, so premeščeni na intenzivni oddelek. Ta oddelek ima originalno nekaj čez deset postelj, ampak je predvidena razširitev na druge oddelke, kjer se že pripravlja in namešča opremo, aparature in respiratorje. Zaščitne opreme ni veliko, ker se vsaka evropska država zelo trudi, da bi imela zase vsega dovolj. Dobivamo ponudbe iz Kitajske, ki se uspešno bori proti tej bolezni in kjer že pospravljajo dodatno postavljene bolnišnice.
Zaenkrat lahko rečem, da smo v Celju dobro pripravljeni. Srečujemo se z mnogimi dvomi, saj takšno stvar delamo prvič, vendar smo dovolj zgodaj postavili strukture in pripravili prostore, da lahko vadimo pred najhujšim vrhom, ki prihaja. Te dni čutimo kot zatišje pred viharjem, saj vemo, da bo veliko ljudi potrebovalo našo pomoč.
Upam, da vam naša izkušnja pomaga pri tem, da ostanete zdravi, da skupaj premagamo to bolezen. Nekateri med vami ste morali v vojno, sedaj pa se od večine zahteva le, da ostanejo doma. Ne bo težko.
Še to: Ko sem se danes zjutraj vračal iz dežurstva, sem videl posnetek, ki ste ga v Argentini naredili za Pevsko Glasbeni Večer: Samo milijon nas je. Zares lep! Prav taista ljubezen do skupnosti in do domovine je tisto, kar nam daje moč, da gremo jutri naprej v ta boj. Hvala vam!
Federico V. Potočnik, zdravnik specializant infektologije, Splošna Bolnišnica Celje, sicer ponosen Ramoščan
