Polona Majdič in Urh Ferlež sta mlad zakonski par. Obiskala sta Argentino oz. nas že dvakrat. Lani je Polona raziskovala slovenske knjižnice v Argentini za magistrsko nalogo, letos pa se je Urh usmeril na slovenske pisatelje tu pri nas za doktorsko delo.
Prejeli smo njun pozdrav iz Evrope ter kratko poročilo o zadnjih dogodkih. Piše nam Urh sledeče:
»Pozdrav iz zimske Evrope
Medtem ko v Evropo in z njo v Slovenijo prihaja zima, nekateri (sploh tisti, ki nam sneg in smuka nista preveč pri srcu) zavistno pogledujemo proti Buenos Airesu in njegovemu soncu. Nekaj argentinske topline sta k nam prinesla dva dogodka, ki sta se zgodila ta teden.
Polona Majdič Ferlež je prejšnji ponedeljek za svojo magistrsko delo Slovenske knjižnice v Argentini prejela dekanjino nagrado na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naloga je nastala na podlagi večmesečnega raziskovanja v Argentini spomladi 2023, komisija pa je prepoznala vrednost naloge v njeni strokovni odličnosti in v približevanju izseljenskega sveta (knjižničarskega in sicer) slovenski domači javnosti. Nalogo je mogoče sneti in prebrati na tej povezavi:
Poloni vse čestitke!
V sredo smo na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu, kjer si avtor tega zapisa trenutno služi kruh, priredili tradicionalno slovansko branje, ko študentje in profesorji najrazličnejših slovanskih jezikov berejo literarna besedila (v originalu in v nemškem prevodu) na izbrano temo. Letos je bila tema izseljenstvo in zdomstvo. Med petnajstimi avtorji smo izbrali tudi Franceta Papeža, znašel – in to upravičeno – se je v imenitni družbi Lojzeta Kovačiča, Gorana Vojnovića, Fulvia Tomizze, Ivana Bunina, Marine Cvetajeve in drugih. S kolegom Andrejem Lebnom sva pesem prevedla v nemščino, preberete si jo lahko spodaj. Čudovito izpoveduje čustva nekoga, ki je moral ljubljeno domovino zapustiti.
Ne žaliti domovine,
ne ji očitati,
ne je raniti.
Čeprav se je zgodilo to in ono.
Domovina je navsezadnje vedno mati – to je
prava žrtev,
tudi če nas ne pozna,
tudi če je šla kdaj v tujino
in nas je zapustila.
Saj domovina smo tudi mi, domovina po svetu.
Saj vem, da je končno tudi ona – Lepa Vida.
Lepa Vida?
Hočem reči, žalostna Vida,
naše matere in očetje.
Ne, jaz se ne bom obrnil proti tebi – domovina.
Die Heimat nicht beleidigen,
ihr nichts vorwerfen,
sie nicht verletzen.
Auch wenn dies und jenes geschehen ist.
Die Heimat ist letztlich immer eine Mutter – das ist
das wahre Opfer,
auch wenn sie uns nicht kennt,
auch wenn sie in die Fremde gegangen sein mag
und uns verlassen hat.
Denn Heimat sind auch wir, Heimat in der Welt.
Ich weiß ja, dass am Ende auch sie – eine Schöne Vida ist.
Schöne Vida?
Ich will sagen, eine traurige Vida,
unserer Mütter und Väter.
Nein, ich werde mich nicht gegen dich wenden – Heimat.«
Urha smo še dodatno povprašali, kako je nasploh bilo tu glede njegovega znanstvenega dela:
UF: Dela je bilo in ga je še – v prvi vrsti veliko. V Argentino sem prišel predvsem po material. Čeprav se pravzaprav vse, kar je v argentinski Sloveniji izšlo v knjigah in revijah, najde zdaj tudi že v NUK-u, to zame ni dovolj. Želel sem govoriti oziroma, strokovno bi rekli, opraviti intervjuje s čim več tamkajšnjimi pisatelji ali njihovimi sorodniki, prav tako pa dobiti čim več spremnega gradiva, se pravi pisem, dokumentov, fotografij … v našem »fohu« temu rečemo zapuščine pisateljev. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem, ki ste me prijazno sprejeli; Rok, Vinko, Silvia, Julia, obe Andreji, Tone, Damian in drugi – velika večina mojih prošenj za sodelovanje je bila uslišana!
Izkoristim pa tole še za dve prošnji. Če bi kdorkoli želel še karkoli podeliti z mano, bom zelo vesel. Tema mojega doktorata je pogled slovenskih pisateljev izven Slovenije na domovino, na Slovenijo. Tema je široka, zato je karkoli povezanega s tem dobrodošlo.
Druga prošnja nagovarja vse potomce, sorodnike slovenskih pisateljev v Argentini, prav tako domove, ki bi morebiti hranili kaj gradiva. NUK zbira zapuščine vseh največjih slovenskih pisateljev, a je od Slovencev v Argentini zaenkrat tam žal le gradivo Tineta Debeljaka. V NUK-u so ti neprecenljivi spomini na varnem – za vse večne čase (veliko je vredno že samo, da se javi, kaj je še ohranjeno … toliko se je že izgubilo v vrtincu časa …). Če bi kogarkoli ta prošnja nagovorila ali bi želel vedeti kaj bolj podrobno, se lahko obrne name ali na Heleno Janežič.
RF: In še za konec, če pogledamo Papeževo poezijo, ali uspe slovenskemu bralcu v Sloveniji (ali nemško govorečemu v Avstriji) povezati ime Vida s kastiljsko besedo za življenje, »vida«, ki jo tako gladko razume dvojezični bralec?
UF: V Sloveniji zna kastiljsko malo ljudi, zato na povezavo med Vido in »vida« najbrž le malokdo pomisli. Smo pa v napovedi pesmi na to poslušalce opozorili; nemško govorečim pa je itak najprej sploh treba razložiti, kdo je Vida in zakaj je lepa.
RF: Hvala lepa in uspešno delo!
Rok Fink
Lektorirala: Tjaša Lorbek
