Pojem »politične korektnosti« ima že nekaj let življenja, denimo približno pol stoletja, od kar so ga levičarji najprej uporabljali v debati med socialisti in komunisti, poslej so ga pa predvsem uporabljali desničarji proti levičarski »kulturni revoluciji«, sredi katere se nahajamo še danes. Dosti se je o tem že pisalo in govorilo, a dovolite, da se še enkrat na kratko ustavimo pri tem.

Kot vemo, se politična korektnost nanaša na nenapisana pravila družbene olike in tudi na politične ukrepe, katerih namen je preprečiti žalitev in diskriminacijo določenih oseb ali skupin, zlasti manjšin, ki so (ali so kdaj bile) v ranljivem ali poškodovanem položaju. Gre za to, da preprečimo določene izraze (in celo misli…), ki bi lahko za ranljive manjšine bile žaljive ali napadalne.

Da v določeni družbi obstajajo mnenja, ki niso »dovoljena« in so torej »nepravilna« seveda ni nič novega. Cenzura je stara zadeva. Njena praksa je običajno bila v rokah prevladujočih sil, ki so iz uradnega mesta imele možnost totalitarno nadvladovati nad tem kar ljudje govorijo, pišejo in učijo. In običajni argument za to cenzuro je slonel na tem, da določen govor (in torej določena misel) ni bil sovpaden z »resnico«, ki jo je sleherni režim nameraval vspostaviti kot tako. Cenzura je merila na to kar je bilo (v tem smislu in z narekovaji) »neresnično«, se pravi zmotno ali lažnjivo, in je bilo torej nepravilno, nevarno in potemtakem prepovedano. Sodobna politična korektnost pa kaže, da ima svojevrstne posebnosti. Vsaj v svojem diskurzu se večinoma ne izraža v pojmih resnice-zmote. Dejansko ne skrbi za to, ali so te misli in mnenja, ki jih »odsvetuje« resnična ali zmotna, ker tu ne gre za resnico, temveč za preprečenje žalitve, kot rečeno. Njen argument je moralne zvrste in to na tak način, da se njena moralna pravila ne samo ne opirajo na resnične argumente, temveč tako, da celo pojem resnice zavračajo. V zadnjih desetletjih je v mnogih krogih že sam pojem »resnice« postal »žaljiv« in vsakdor ki določeno mnenje zagovarja ker ga ima za »resničnega« je zaradi tega smatran kot funtamentalist, netoleranten, napadalec, nasilen človek in torej ne-korekten. Tako se danes ne prepoveduje določene misli ker bi ta bila domnevno zmotna ali lažnjiva, temveč samo zato, ker jo njen pristaš ima za resnično. Logika je obrnjena: politična korektnost ima že v naprej svoje zaključke, šele potem pa išče (če ji je treba) premise. V tem smislu, to pa ni novo, je dokaj religiozna.

Moram reči, da sem prepričan da tudi stari totalitarizmi niso imeli pristnega odnošaja z resnico, saj so bili izrecno vsiljevalni, in resnica nima z vsiljevanjem nobene zveze. Morda so pa, vsaj do neke mere, še vedno verjeli da se jim za resnico gre, in so dejansko v njenem imenu počenjali svoje zločine. Dandanes je pa sam pojem »resnice« postal ne-korekten v imenu nekega relativističnega pojmovanja demokracije. Se pravi, kot opaža španski filozof Higinio Marín, da se ta cenzura politične korektnosti, ta preveza oz. mašilo, katerega se poslužujejo določene prevladujoče ideologije opravlja v zahodnjih državah, ki naj bi sprva bile demokratične, ravno v imenu te demokracije.

Tako pa pridemo do očitnega paradoksa: v imenu demokracije, tolerance, pluralizma in spoštovanja ranljivih manjšin nastane družba, ki pospešuje enoumje, netolerantnost do tistega, ki se s temi (manjšinskimi?) ideologijami ne strinja in, konec koncev, poskus namestitve nove »zdrave pameti«; se pravi, gre za novi način totalitarizma. Zlasti ko najprej neformalni politični koretnosti polagoma uspe vstopiti v uradne ustanove (se pravi, da se določena ideologija »inštitucionalizira«) in doseže stališče uradnega zakona, kot v zadnjih letih opažamo v marsikateri državi »svobodnega zahoda«. Tako dandanes marsikje človek tvega svojo častno ime, službo in celo svobodo če se proti določeni ideologiji izraža (včasih zadostuje le s tem, da se z njo izrecno ne strinja), brez možnosti, da bi vstopil v debato o resničnosti te ideologije, ker je pač resnica bila že vnaprej izključena. Ta človek mora torej biti pripravljen na svojevrstno mučeništvo, če ima svoje principe dovolj globoko v srcu utrjene, kar pa seveda ni enostavno, sploh pa v kulturi všečkanja, v kateri javna cenzura z lahkoto zapelje k auto-cenzuri in človeka porine h konformizmu, tako da končno izgubi že ne službo ali zunanjo (fizično) svobodo, temveč notranjo svobodo in lastno mišljenje. »Toleranca bo pripeljala do tega, da bodo pametni ljudje imeli prepovedano misliti, da ne žalijo bedake« je svaril Dostojevski, in stavek nam žal zveni zelo aktualen. 

Tako zna politična korektnost zapeljati v razosebljanje, kar je tudi značilno za totalitaristične sisteme, in vse to v imenu spoštovanja, dobrote in ljubezni do bližnjega. 

Protislovje je očitno. Če so stari totalitarizmi, v imenu ljubezni do neke (domnevne) »resnice« sovražili, izključevali in zavračali bližnjega, opažamo da se dandanes v imenu neke (domnevne) ljubezni do bližnjega sovraži resnico in v imenu vključevanja se pa prav tako izključuje. 

Jedro tega protislovja v konkretnem, vsakdanjem življenju smemo najti v notranji filozofski kontradikciji, kajti ljubezen sloni na dobroti, moralna dobrota pa sloni na zadetem (resničnem) odnosu z ontološko dobroto bitja, se pravi z realnostjo. Zato so klasični misleci imeli na jasnem, da so resnica, dobrota in bitje neločljivi pojmi (t. i. trascendentali). Resnica je bitje samo v kolikor je umljivo, (ontološka) dobrota pa bitje v kolikor je ljubezni vredno. Potemtakem ni možna prava (moralna) dobrota brez resnice. Če kdo pristno ljubi, se pravi nekomu želi dobro, to pomeni da mu želi kar je zanj resnično dobro, in tako pospešuje rast njegovega resničnega bitja. Vsakršno iskanje dobrote (pa tudi če je sprva morda iskreno) ki pa sloni na relativizmu, konstruktivizmu ipd. (to se pravi, na nihilizmu in torej na zanikanju objektivnega bitja) po svoji notranji logiki doprinese nadvladovanje, borbo interesov, manipulacijo, skatka nasilje (pa naj bo to izrecno ali prikrito).Imejmo pa tudi na jasnem -zlasti tisti, ki se proti sodobni politični koretnosti na en ali drugi način borimo in smo do sodobnega nihilizma kritični- da, tako kot dobrota zahteva resnico, tudi resnica zahteva dobroto. Naj ne bo naša borba za resnico prikrita ambicija, želja po prerekanju, napuh ali nečimrnost. Pravi Guardini, da tudi resnica lahko rani, potre in ruši, če jo uporabljamo kot kol v naših rokah. In nas spominja, da smo poslani kakor ovce med volkovi, a moramo biti preudarni kakor kače in nepokvarjeni kot golobje. »Kar mora biti rečeno naj bo rečeno, pa četudi je težko. Je pa tudi dobro, da izprašujemo sami sebe in pregledamo če naši izrazi pristno izhajajo “iz resnice”. Moramo govoriti resnico, vendar “preudarno”, kar v tem slučaju pomeni “z ljubeznijo”«.

Please follow and like us: