7. junija se je v Peruju vršila balotaža med Pedrom Castillom in Keiko Fujimori. Polovica države je volila Castilla, predstavnika marksistične ideologije (in končnega zmagovalca) polovica pa Fujimori, predstavnico konzervativne desnice. Peruanci so morali končno izbirati med dvema dokaj skrajnima možnostima. 

Mesec preje, 4. maja so se v Madridu vršile parlamentarne volitve (Asamblea de la Comunidad de Madrid). Isabel Díaz Ayuso (PP) je dosegla pomembno zmago s skoraj 45 odstotkov glasov. Levičarske stranke, če jih seštejemo, niso dosegle take številke. Volilna kampanja je bila očitno predstavljena v konfrontacijskih pojmih med »levico« in »desnico«. Levičarske stranke so v svojih govorih povdarjale, da gre za nasprotovanje ultra-desničarjem (»fachas«, po fašizmu), Ayuso je pa za geslo svoje kampanje izbrala »Komunizem ali svoboda«. 

Maja so volili tudi v Čilu in sicer urednike bodoče ustave. Debata in glasovanje sta bila zopet zastavljena v polariziranih terminih med »levico« in »desnico«. Glasovanje je tokrat bilo množično nagnjeno na levo.

Celo volitve v ZDA lanskega leta so bile pojmovane kot alternativa med »levico« in »desnico«, v kolikor se tam more o levici govoriti. Da je v državi, ki ima dejansko dvostrankarski sistem, zadeva polarizirana ni čudno. Je pa ta polarizacija v zadnjih letih izjavila naraščevalno nasilje med alt-right (alternativna desnica) in anti-fa (proti-fašisti) skupinami, ki so postale nekaj več kot politični konkurenti. Po anketah kaže, da že nekaj let skoraj polovica republikancev smatra demokrate kot »nevarnost« za državo, in obratno (pred tridesetimi leti je to mnenje zagovarjala manj kot petina pristašev ene in druge stranke).

V Argentini se že več kot deset let govori o globoki »razpoki«, ki je družbo razdelila med branilce Kirchnerizma in njegovimi nasprotniki. Spor je marsikje postal tako ogorčen, da je povzročil prekinitve prijateljskih in celo družinskih odnosov. 

Primere bi lahko naštevali še in še… Kar pa ti primeri dozdevno izražajo -in to poudarjajo marsikateri sodobni politični analisti- je, da imamo dandanes vsakič bolj polarizirane družbe. To pomeni, da se politične opcije vsakič bolj uvrstijo v dve glavni možnosti, ki pa postaneta tudi vsakič manj spravljivi. Privrženci ene izmed teh možnosti so vsakič manj razpoloženi, da bi sprejeli predloge one druge stranke. Poleg tega, pa lahko to celo povzroči izrecni boj s pristaši ostale alternative, ki postanejo tako ne le nasprotniki, temveč kratkomalo sovražniki.

Če so te analize resnične, se nam seveda pojavlja cela vrsta vprašanj o usodi sodobnih zahodnih demokracij. Nekatere v zvezi z vsakdanjo politično prakso (kako bo možno doseči potrebne medstrankarske sporazume, brez katerih ni možno vladanje ne dosežek skupnega dobrega?) in z družbenim sožitjem (kako bi preprečili, da bi ta polarizacija povzročila nasilne pojave in borbo med sodržavljani?). Vprašamo se lahko tudi o vzrokih te polarizacije. Med njimi so gotovo razlogi vmešani s političnimi volilnimi strategijami: marketing se je že davno izučil, da bolj koristi energijo prepričevanja osredotočiti na določeno skupino in v njej vzbuditi slepo zvestobo, namesto da bi merili vsem možnim »kupcem«. To seveda vedo tudi mediji in politične stranke. Poleg tega, konfrontacija s »sovražnikom« pripomore k zedinjenju raznih manjšin, ki bi morda ne prišle skupaj, če bi ne imele enega istega in jasno identificiranega nasprotnika. To so imeli na jasnem nacisti, fašisti, komunisti, in rekli bi, da vsi moderni ideologi. Nič manj pa današnji vladarji ali pa aspiranti na vlado, zlasti populisti in njihovi teoretiki (napr. Ernesto Laclau).

Vendar tu bi radi nastavili vprašanje, ki se nanaša na pojav polariziranega fanatizma ravno v sodobni kulturi, ki si je po totalitarnih izkušnjah prve polovice prejšnjega stoletja zastavila, da bi v prihodnosti preprečila take fenomene. Ali se ni ravno zaradi tega v postmoderni tako uspešno razpršil dandanes hegemoničen relativizem? Ali se niso zaradi teh »moralnih razlogov« intelektualci in kulturniki prizadevali za zavračanje objektivne resnice in absolutnih vrednot češ, da bi se s tem preprečilo nasilje, fanatizem, fundamentalizem in skratka –razen relativizma– vsak »izem« ter se tako pospešilo mnogoterost, demokracijo, toleranco in svobodo? Je pojav prenovljenih polarizacij le protisloven fenomen sodobne postmoderne kulture, morebiti poslednji udarec z repom odhajajočega zaupanja v temelje in v resnico, ali so te polarizacije v tesnem stiku z današnjim prevladujočim mišljenjem?

Iz strahu pred avtoritarnimi grozotami prejšnega stoletja, ki so bile opravljene v imenu neke »resnice« in so celo vsebovale dogmatično vsiljevanje teh »resnic«, si je postmoderna družba zamislila, da bo to nevarnost preprečila z zanikanjem resnice kot take. Če ne verjamemo več v resnico, ni možnosti, da bi verjeli nekomu, ki bi nam hotel kaj v imenu resnice vsiliti, ali pa da bi mi sami postali vsiljevalci in fanatiki. Kritična misel, v tem smislu, ki bi po korenu morala biti razločevalna (krino, po grško, »razločiti«), je kratkomalo postala zaničevalna. Izziv je bil torej poenostavljen: da bi ne bilo treba razločevati kaj je resnično kaj pa ne, denimo raje, da ničesar ni resnično, in se tako tudi izognemo tveganju, da bi se ob razločevanju motili. Poleg tega naj bi zanikanje resnice pospeševalo svobodo, saj bi pred »resnico stvarnosti« bila naša svoboda omejena (ne moremo izbrati kako stvari so, če imajo dejansko določen način biti, ki naj bi bil naši svobodi predhoden). Zanikajmo torej, da bi bilo kaj predhodnega, kaj »danega«, ki nebi bil produkt naših odločitev, bodisi osebnih ali pa kulturnih. Pojmujmo, da je vse le kulturni konstrukt, vse le naša izdelava, in da torej tudi vse nudi možnost za preoblikovanje, če bi ga svobodno želeli.

Kar smo pa v tako enostavnem in navidezno jasnem predlogu morda kot človeštvo spregledali je, da ima to zanikanje resnice v temeljnem jedru ravno iste lastnosti kot ga imajo drže, ki »resnico« vsiljujejo, istočasno pa spodbujajo psihološko razpoloženje, ki človeka naredi bolj dovzetnega za taka vsiljevanja.

Da razjasnimo pojme: relativizem ne sloni le na trditvi, da ima vsak pravico imeti svoje mnenje in svoj pogled nad stvarnostjo, temveč trdi (če smemo tako reči), da ta pravica temelji na nemožnosti resničnega spoznanja stvarnosti. Zanika človeško možnost dostopa k realnosti, k resnici bitja. Vsa postanejo torej enakovredna mnenja, resnica kot taka je pa odstranjena. Kako pa to vpliva na človeka? 

Psihološka posledica tega zanikanja resnice ni gotovost, se razume, temveč svojevrstna zmeda, ki se pojavi prej ali slej. Če ni resnice, to pomeni, da ne moremo spoznati smisla in tudi ne vrednot, ki bi nam služile kot kažipoti za usmeritev lastne eksistence. Ker se pa brez smeri ne da živeti, je zmeden človek dosti bolj razpoložen, da sprejme katerokoli rešitev in orientacijo, ki se mu prepričljivo ponuja. Če sam ne ve kako in kam, se mora vdati nesmislu ali pa sprejeti navodila, ki mu jih kdo nudi. Mora se oprijeti nečesa, a zaradi predpostavljenega zanikanja resnice, je tedaj bolj razpoložen, da usmeritve nekritično sprejme, saj je brez resnice skoraj nesmiselno opravljati globoko razločevanje.

Zato je tudi bolj razpoložen, prvič, da sprejme misli, ki ne zahtevajo iz/od njega dosti razmišljanja in poglobitve. Skratka, postane dovzeten za enostavne, oz. poenostavljene poglede, ki ponujajo simplificiran nazor in tudi enostavne rešitve za življenjske težave. Toliko bolj v podvizani družbi, v kateri »nimamo časa« za jedrnata razmišljanja. Te poenostavljene ponudbe pa običajno zgledajo takole: vse zlo prihaja le iz enega vzroka, »mi« pa predstavljamo rešitev, ker se proti temu vzroku borimo. Zato je tudi Goebbels imel kot prvo načelo za uspešno propagando: treba je zreducirati kompleksnost sovražnikov v eno samo realnost, brez zapletenih mnogoterosti, da postane identifikacija enostavnejša. Mi smo »ta dobri«, kdor se nam upira ali se pa z nami ne strinja spada k tistim, ki zlo povzročajo, ali pa so celo oni sami zlo kot tako. To se pravi, poenostavljenje prihaja za roko z maniheističnim pogledom, oziroma s sporno rivaliteto, ki neizogibno povzroči polarizacijo v družbi. 

Drugič: to nerazmišljujoče sprejemanje takih ideologij se seveda ne opira na intelektualne razloge, temveč le na čustvene. Ker pa gre za čustvenost, ki je od razuma ločena, je neizogibno slepa čustvenost. Še več,  je čustvenost ki oslepi, in tako naraščevalno onemogoča intelektualno razločevanje in jasno gledanje. To povzroča oslepljen fanatizem, ki spor še bolj zaostri; misel »mi smo ta dobri – oni so zlo« se napihne z nekritično mislijo »pri nas delamo vse prav in vse naše ideje so pravilne« in torej »pri njih je vse napačno«, kar goji polarizacijo in sovraštvo. Zato je za polariziranega fanatika tako običajna »potrditvena pristranskost«, to se pravi, nagnjenje k iskanju, tolmačenju in razlaganju dejstev ali podatkov, ki potrdijo lastne misli in zavračanje tistih, ki bi te misli lahko spravili v negotovost. Ta pristranskost prav gotovo ni lastnost le našega časa, je pa v sodobnosti obilno pospeševana zaradi informativnih sredstev, ki jo gojijo. Opažamo kako je naš odnos z mediji –ki jih v našem času imamo številnejše kot nikoli prej– mnogokrat s to pristranskostjo označen, toliko, da je zaslužilo pred nekaj leti slaven neologizem »po-resnice«. 

Znajdemo se torej v situaciji v kateri so se, po eni strani, politične, ekonomske in medijske moči izpopolnile v svojih taktikah za manipuliranje s pozivom na oslepljeno čustvenost (zlasti na emocijo jeze, ki je, kot vemo, dokaj vabljiva emocija, ker v subjektu poživi energijo in ga »okrepi« – zato tudi rivaliteta in konfrontacija postaneta atraktivni ter vzbujata več zanimanja kot pa zmerni predlogi). Dodajmo še, da s pomočjo dandanes slavnih algoritmov postane kratkomalo zagotovljeno, da bo vsak gledal-bral-slišal predloge in mnenja, ki se že v naprej ujemajo z lastnimi »prepričanji«, kar v vsakemu pospešuje občutek, da mnogo ljudi misli kot on, da »nas je veliko« (in se s tem krepi zamisel, da morajo biti te misli torej resnične). Zopet bi bil Goebbels ponosen, saj je v enajstem načelu nacistične propagande dejal, da je treba čim več ljudi prepričati, da mislijo »kot cel svet« in tako povzročiti vtis enotnosti. 

Po drugi strani, imamo pa občinstvo, ki tako manipulacijo ne samo dovoli, temveč ji privoli in jo celo išče, saj si mnogokrat tako poskuša utrditi prepričanja, ki so dejansko šibka. Kako pa naj bi bilo drugače, če je vse relativno? Zato pa išče v konfrontaciji okrepitev, v ponavljanju gotovost in v masifikaciji čut pripadnosti, ki naj mu služi kot potrditev. Skratka, lastna krhkost ga vodi iz čuta inferiornosti do masohizma in do potrebe po simbiotičnem odnosu z neko ideologijo, z neko skupino in običajno tudi z nekim liderjem, prav tako pa tudi do ošabnih ali celo nasilnih ravnanj, s katerimi išče tisto inferiornost kompenzirati. Na pultu so torej vse psihološke sestavine za kuhanje in kipenje polarizirane družbe.Kar tu ponujamo v pomislek je torej teza, da relativizem ne samo ne pripomore k preprečenju polarizacije in nagnjenja k fanatizmu, temveč (da celo to)/jih celo pospešuje. To pa ni čudno, če spoznamo, da je v filozofskem jedru, kot rečeno, osnova posmodernega relativizma prav ista kot osnova modernega idealizma: zaprtost pred resnico. Že res, da je sodobna prevladujoča misel do neke mere nastala kot opozicija modernim idejam. Vendar gre za opozicijo, ki je sprejela temelj nasprotnika. Je, bi rekel Komar, »podrejeno nasprotovanje«. V tem smislu sodobni relativizem ni proti-moderen, temveč nova varianta (morda bolj dosledna) moderne želje po avtonomiji in eksplicitnost modernega načina (ne)odnosa z dano resnico. Zato relativizem ne »odpira« (čeprav ga marsikdo sprejme v imenu neke open-mind), temveč zapira. Spada ravno tisti drži, ki ne išče resnice, temveč gotovost (kar ni isto in je, do neke mere, glede razpoloženja do stvari celo nasprotno). Ki pred stvarnostjo noče biti prepustna, temveč vsiljiva; ki v »drugem« ne išče objektivnega smisla ter mu ne pripozna absolutne vrednote, in ga torej more smatrati le kot orodje ali pa kot ovira, kot je fanatiku (zlasti v današnji polarizirani družbi) značilno.

Martin Sušnik