Ena zadnjih dejavnosti ministrice Jaklitsch v 10-dnevnem obisku rojakov v Argentini je bil intervju z uredniki Svobodne Slovenije. Pogovarjali smo se o obisku v Argentini, o njenem delu, o naši bodočnosti…

OBISK V ARGENTINI

– Obisk v Argentini je zdaj pri koncu. Bil je kratek po času, vsekakor pa zaradi tega program ni bil nič manj pester. Kakšna je vaša bilanca ob zaključku? 

Res je, obisk je bil zelo intenziven, deset dni resnično polnih od jutra do večera in moram reči, da je bilo tako tudi po lastni krivdi, ker je bil prvotni program vsebinsko nekoliko krajši, vseboval je nekoliko manj predlogov, a sem tudi sama izrazila željo, da bi  med svojim obiskom v Argentini srečala res čim več naših rojakov, čim več Slovencev. To se mi je zdelo zelo pomembno, še posebno v sedanjih okoliščinah, ko so zaradi covida bila društva, oz. domovi celi dve leti manj aktivni, pravzaprav večino časa kar zaprti. Zato se mi je zdelo prav, da pridem in da morda s svojim obiskom na novo spodbudim navdušenje, ustvarjalno veselje, da se zopet povežemo, da domovi na novo začnejo s svojim delom. Prepričana sem, da bo k temu pripomogla tudi pozornost, ki jo lahko doprinese Slovenija, oziroma moj obisk kot predstavnica slovenske države.

Imam občutek, da je bilo vseh teh 10 dni zelo prijetnih, zelo živih, povsod sem se čutila zelo lepo sprejeta in se mi je tudi zdelo, da je mogoče en kanček temu novemu zagonu, ki ga vidim med vami, dal tudi ta obisk.

– Zdi se, da ste v teh 10 dneh srečali več Slovencev kot marsikdo v desetletjih… Kakšne prošnje ali predloge ste dobili v skupnostih, ki ste obiskali?

Najprvo moram povedati, da me je bolj kot predlogi presenetilo to, da so me ljudje kar po vrsti vprašali: Kaj pa mi lahko še naredimo za Slovenijo? Tega nisem tako navajena, ko se srečujem z ljudmi v Sloveniji ali kod drugod. To vprašanje je bilo zame res nekaj neverjetnega, da ob vseh težavah, stiskah in izzivih, ki jih imate v Argentini, vedno mislite tudi na to, kaj bi lahko vi še naredili za našo skupno državo.

Velik poudarek je bil na skrbi, skoraj bojazni, kako bo s skupnostjo zaradi duhovne oskrbe, da tudi vam primanjkuje duhovnikov, ki so tako zelo potrebni, da slovenska skupnost ostaja živa, da se srečuje. To je vprašanje ali težava, ki jo imamo tudi drugod po svetu: tam kjer je duhovnik, tam so skupnosti še žive, tam se slovenska identiteta ohranja na drugačen način, veliko globlje, bi rekla. Veliko skrb sem videla tudi pri ohranjanju slovenskega jezika. V tem oziru je slovenska skupnost v Argentini drugačna od drugih po svetu, namreč, ohranili ste slovenski jezik, vašim prednikom, staršem in starim staršem je uspelo, da so ga prenesli  tudi na mlajše generacije. A to postaja vedno težje in pojavlja se vprašanje, kaj je potrebno sedaj narediti, na kakšen način bi še naprej ohranjali slovenski jezik za četrto in peto generacijo.  

Prejela sem tudi nekaj predlogov in prošenj povezanih z gospodarskimi razmerami in stanjem v Argentini, ker marsikdo gleda proti Sloveniji in želi urediti slovensko državljanstvo, tudi zato, da bo morda lažje razmišljal o preselitvi. To so bili glavni poudarki, ki sem jih med vami srečala in slišala.

– Opazili smo, da ste veliko pozornosti posvetili tudi osebam, posameznikom, se z vsakim pogovorili in jih poslušali…

Moram priznati, da mi je kar malo pobožalo srce, ko so  v San Justu na Slovenskem dnevu rekli, da so me preimenovali v “ministrico src”. Lepo je človeku, ko vidi, da je njegov trud, njegovo delo, opaženo, to mu da še nove energije, novega elana, novega zagona. 

Osebni stik se mi je pa že od nekdaj zdel zelo pomemben. To, da minister ne nastopa z nekega odra, oddaljen od svojih rojakov ampak da je skupaj z njimi, da se z njimi pogovarja, da pokaže, da mu je mar čisto vsak posameznik. Želela sem pokazati, da mene osebno zanima, kako vsak od vas živi, kako se počuti. Časa za dober pogovor je bilo premalo, a želela sem, da vsak v tistih nekaj stavkih začuti, da je res zanimanje naše države Slovenije res pristno. 

– Kaj vas je na obisku v Argentini najbolj navdušilo?

Saj veste, prvi odgovor mora biti: asado. Argentinski asado mi je že od nekdaj res dobra stvar, zato tega Slovencem v Argentini ni treba posebej reči. Drugače pa ta odprtost naših Slovencev v Argentini, kako pristopite, kako se pogovarjate, čutila sem se res sprejeto. Seveda navdušuje tudi vsakega, ki pride iz Slovenije, to domoljubje, ki ga je začutiti med vami, ta narodni čut, odnos do slovenstva, do slovenskega naroda, do slovenskega jezika, do slovenske kulture. To je nekaj, kar mene vsakič znova, ko pridem sem -zdaj sem četrtič v Argentini-  sili v samospraševanje o mojem lastnem odnosu do narodnih vrednot. In hkrati želim to ponesti tudi v Slovenijo. Še ena stvar, ki me je navdušila, je bilo zagotovo srečanje z mladimi  na Slovenskem dnevu. Moram reči, da sem pričakovala zgolj nekaj mladih,  mogoče 10 ali 15 mladih, in tam jih je bilo, tako so mi rekli, okoli 70. To me je navdušilo. Pa tudi pogovor z njimi -govorimo o najstnikih-  da jim je mar za slovensko skupnost, da jim je mar za to, kar jim starši in stari starši želijo predati. Premalo se včasih zavedamo, to je res nekaj takega zelo lepega.

– Nabrali ste veliko pozitivnih odtisov, pa morda tudi katerega, ki ni bil tako pozitiven?

Ta hip mi pravzaprav pravzaprav ne pride na misel prav noben vtis, ki bi mu rekla, da je bil negativen, daleč od tega. Morda bo to prišlo za mano, ko bom teh deset dni z distanco pogledala. Negativnega ni bilo, prav res ne, povsod sem bila lepo sprejeta, pogovor je bil zelo odprt.

– Vemo, da dobro poznate našo skupnost, saj ste jo skozi dolgo časa na različne načine spremljali. Mnogokrat se zgodi, da razdalja omogoči boljšo perspektivo, ki je nima, kdor  je potopljen v vsakdan. Katere stvari ste opazili, da skupnost dela dobro, katere spremembe bi morali upoštevati in česa ne bi smeli storiti?

To je pa res zelo zahtevno vprašanje, in bi res želela imeti dobre odgovore nanj, a jih nimam. Zagotovo skupnost dobro dela s tem, da se srečuje, da ima tako bogat program, da lahko vsaka generacija najde nekaj zase. Tudi to, da je ob vsakem vašem srečanju misel ali molitev namenjena hvaležnosti argentinski državi, pa tudi slovenski državi,, slovenskemu narodu in identiteti. To je nekaj, kar utrjuje in poglablja odnos do slovenstva, do naše skupne domovine, do domovine vaših prednikov.

Katere spremembe bi bilo treba upoštevati? Dejstvo je, da število članov slovenske skupnosti pada, da jih je manj, da je bilo v tistih 50 ali 60 letih drugače, kot je danes. In zato je potrebno premisliti, katere so tiste pomembne stvari, ki jih je dobro ohraniti, katere so pa tiste druge, ki morda zahtevajo preveč energije in časa, tako posameznikov kot skupnosti kot take in bi jih veljalo mogoče opustiti, malo razredčiti, da se tisti najbolj aktivni člani skupnosti ne izčrpajo in ne pregorijo. To bi bila velika škoda. Potrebno bo res pogledati, kaj naj ostane nespremenjeno in katere stvari bi bilo treba spremeniti. Dejstvo je tudi, da španščina vedno bolj postaja pogovorni jezik v slovenski skupnosti. Slepiti se, da temu ni tako in da se to v prihodnosti ne bo še okrepilo bi bilo škoda, ker če si priznaš, kako stvari stojijo je potem veliko lažje načrtovati, veliko lažje pripraviti ustrezne ukrepe, kako ravnati v prihodnje.

Česa ne bi smeli storiti? To pa vam kar takoj povem: vsekakor je treba upreti čisto vse napore, da ohranite slovenski jezik. To je nekaj, kar vam polagam na srce. Slovenski jezik je na neki način tista srčika slovenske identitete, ki ti omogoča, da resnično najgloblje čutiš, doživiš in pa razumeš svoj narod, ne glede na to, da si 12000 kilometrov stran, da si že tretja, četrta ali peta generacija. Če želite slovenstvo res pristno živeti in čutiti, je treba vložiti vse napore, da se slovenski jezik med vami še naprej ohrani.

– Ali bo vse to, kar ste tu videli in doživeli, tudi vplivalo na vaše bodoče delovne prioritete? (in lahko pričakujemo, da ne glede na osebe, kaj od tega ostane za naprej?)

Absolutno. V to sem prepričana že zato, ker ko od blizu gledaš bolje prepoznaš potrebe, ki jih ima skupnost. Veš, ali pa mogoče bolj ozaveščeno veš, kaj je treba narediti. In vse to se bo ohranilo tudi znotraj Urada, da bodo tudi moji nasledniki vedeli, katere so potrebe Slovencev v Argentini. Zagotovo vse to, kar si videl in doživel vpliva na to, kako delaš v prihodnje. 

DELO NA URADU

– Kako je biti minister v vladi, ki je dejansko nastopila za dopolnitev polovice mandata, se pravi za kratko obdobje?

Ne samo, da smo nastopili na polovici mandata, to še niti ni tako težko. Je pa meni in verjetno tudi drugim ministrom bilo veliko težje to, da je covid tako močno zaznamoval ti dve leti našega mandata. To je vplivalo na načrtovanje, te omejitve, ki jih spremljamo po celem svetu, tudi v naših slovenskih skupnostih po svetu. To je kar zelo naporno. Še bolj naporna je pa ta negotovost, ki jo ustvarja prav tisti del opozicije, ki je pravzaprav marca lanskega leto vrgel puško v koruzo, ki je tik pred tem, ko je bilo najhuje odšel in pustil drugemu, da stvari rešuje. To, da ta del opozicije ves čas napada in niti za en trenutek ni poskusil razumeti, v kakšni hudi situaciji smo in da bi strnili vrste. Ta negotovost mandata, ko ne veš, ali bo vlada obstala ali ne. To je bilo tudi zelo zahtevno. Težko je delati neke dolgoročne načrte in spremembe, za katere veš,  da so potrebni, a pri tem tudi veš, da če se jih lotiš pa jih potem nimaš možnosti dokončati in utrditi lahko narediš več škode kot koristi. Za take sistemske spremembe je potreben čas in gotovost, da jih bo mogoče izvesti. 

– Vam je kdaj bilo žal, da ste vstopili na politično areno? Kateri so vaši izzivi ali načrti v prihodnje?

Zagotovo mi ni žal, da sem sprejela povabilo, da postanem ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Funkcije same sicer ne doživljam kot vstop v politično areno. Seveda  si res del vlade, ampak na nek drugačen način, nisi v tistem smislu v politični areni, kjer bi obračunavali s tvojim področjem. Že vseh 30 let velja v Sloveniji soglasje vseh političnih strank in vseh, ki so v zakonodajni in izvršni oblasti, da je to prostor, kjer se ne greš nekega dnevnega političnega boja, zato je moje delo na neki način lažje kot delo drugih ministrov. Ni mi žal, ker čutim, da sem morda le nekaj malega dodala v večje ozaveščanje o tem, kaj vse delajo naši Slovenci po svetu. Za to smo se zelo veliko trudili na Uradu, v teh mesecih sem želela pokazati našim rojakom po svetu, da res čutim z njimi, da jih doživljam kot del našega skupnega slovenskega narodnega telesa. Zato moram reči, da mi niti ni bilo težko ob dveh zjutraj priti na Urad, da sem se v živo povezala z našimi rojaki v Avstraliji ali Novi Zelandiji zato, da sem jih nagovorila, ker se mi je zdelo, da pošiljati samo posnetek ni dovolj, da res čutijo, da sem tukaj zanje, da mi je mar zanje. In to je tisto, kar zdaj delam z vsemi talenti kar jih imam, z znanjem, z izkušnjami ki jih imam. Seveda marsikje kaj naredim tudi narobe, ampak upam, da mi bo oproščeno. In moram reči, da ta hip ne razmišljam, kaj bo v prihodnosti. Ta hip res se v polnosti posvečam delu ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu in prihodnost bo pač prinesla, kar bo prinesla. Do takrat, ko se bo mandat iztekel, bom usmerjena v to, kar je moje poslanstvo.

– Kako je pandemija vplivala na vaše delo, morda česa zaradi karantene niste mogli izvesti?

Že prej sem rekla, da je pandemija bistveno zaznamovala moj mandat. ko sem prišla 13. marca 2020 na Urad niti sodelavcev ni bilo tam. Prišla sem v prazno hišo, ker je bilo takrat že odrejeno delo od doma in so sodelavci svoje delo tako opravljali kar nekaj mesecev, kar pomeni, da se nismo niti mogli srečevati v živo.To vpliva na dinamiko dela, na načrte, kako delati. Prav tako je zagotovo pandemija vplivala tudi v tem, da Slovenci po svetu niso imeli nobene aktivnosti, kar pomeni, da ni bilo obiskov, da sem morala poiskati, kako priti na drugačen način v stik z našimi rojaki po svetu. Tako smo se srečavali preko spleta, zoom konferenc, vsako priložnost sem tudi izkoristila  za obisk  naših Slovencev v zamejstvu. Želela sem na ta način vplivati. In to je bilo v času pandemije težko in drugače, ker vsi vemo, da so osebni stiki najbolj dragoceni. Predvsem pa sem opazovala, kako so se rojakom spremenile življenske navade, ko se niso mogli več družiti. Moja vedno večja skrb je bila, ali bodo zopet zaživeli, ali bodo spet prišli nazaj, ko bo to možno. Kako ponovno te skupnosti zagnati v živo, da se bodo vrnile v tisto stopnjo povezanosti, ki so jo imele pred pandemijo.

– V zadnjih dveh desetletjih se povezava naše skupnosti z Uradom stopnjuje in skupno delo bolje poteka. Kaj lahko še iz obeh strani naredimo, da bo to sodelovanje v bodoče še bolj uspešno?  

To je točno to, kar sem na začetku pogovora omenila. Vprašanje, kaj vsi lahko naredimo. To je lepa misel, da se to povezovanje še pospeši  Sama vidim in sem vesela, da se to povezovanje v zadnjih letih krepi tudi s slovensko povojno skupnostjo, ki je bila v preteklem režimu hudo zaznamovana: z nadzori, tukaj se je o politični emigraciji govorilo najgrše in najslabše. Še danes je to ponekod prisotno, vendar kot država počasi zorimo v tem odnosu, ko od bližje spoznavamo naše rojake, kako so ohranili slovenski jezik, ljubezen do domovine, kako je v bistvu tam tlela ideja o slovenski državi. Predsodki, ki je nosil ta politični svet, počasi v mlajših generacijah izvenevajo. 

Kaj lahko naredite? Ostanimo povezani. Vi  nas obveščajte, kaj vse delate, povabite nas na dogodke, danes spletna povezava omogoča hitrejše in boljše povezovanje. Ko prihajate v Slovenijo nas obiščite na Uradu, da se srečate s sodelavci, da se srečate z drugimi ljudmi, da je teh stikov veliko in čim več. 

Kaj pa mi lahko naredimo? Da tudi mi pozorno spremljamo na Uradu, kaj počnete, da vas podpiramo v teh dejavnostih. Ne le finančno, tudi moralno, tudi s tem, da z zanimanjem spremljamo, kaj počnete. Da o vaših dejavnostih in odnosih do slovenstva prenašamo v naše šole, da tudi naše mlajše generacije poznajo svet slovenske skupnosti po svetu. Tukaj lahko krepimo medsebojno sodelovanje.

NEKATERA BOLJ “OSEBNA VPRAŠANJA”….

Ljudje se sprašujejo..

• kakšne diete se držite, ali kje je skrivnost, da imate toliko energije?
• kako naredite, da se srečate s tolikimi ljudmi in ste vedno nasmejani? 

(kratek smeh) Kakšne diete se držim? Energijo mi dajete vi sami. Ko se srečam z ljudmi dobre volje, ko vidim vas, vaše starše in stare starše in ves njihov  napor in trud. Ko so prišli  so morali začeti iz nič, pa so vendar poleg družine in službe vlagali ogromne napore tudi za slovensko skupnost. In tako so napredovali. To mi daje tisto moč, energijo in odgovornost, da pač moram delat. Malo imam tudi srečo, da imam take gene, da ne znam mirovati in vedno nekaj delam. Da sem vedno nasmejana? Meni srečanje z ljudmi daje energijo. Želim si, da ob srečanju z mano začutijo, da me zanimajo. Moja utrujenost pač ni stvar človeka, ki ga srečam. Njemu moram posvetiti vso pozornost in mu dati spodbudo. Ko pridem med Slovence po svetu predstavljam Slovensko državo in jim hočem pokazati, da jih imamo radi, da so naši, in to pokažeš s tem, da z veseljem stopiš do njih.

IN ZA KONEC

– Naslov predavanja, ki ste ga imeli a okviru SKA, je bil “Slovenci po svetu, danes in v prihodnosti”. Za nas, Slovence v Argentini, je prihodnost v vseh pogledih velik izziv in vsekakor tudi neznanka. Kako vi gledate na to?

Bo držalo, lahko samo prikimam, da je res. Mislim, da je prihodnost v vseh pogledih velik izziv in je neznanka, pa ne samo za Slovence v Argentini ampak za Slovence po vsem svetu. Tudi zato, ker se svet res hitro spreminja in tempo življenja postaja  vsak dan hitrejši.  Covid nas je sicer nekoliko ustavil, a veliko stvari se spreminja. Spreminja se način življenja. Tudi povezovanje. Ljudje postajajo veliko bolj individualni, v vase zaverovani, kar pomeni, da je tudi življenje v skupnosti vedno težje. Tudi delavniki ljudi so taki, da je potem težko konec tedna nameniti Slovencem, svojim rojakom, svoji skupnosti. 

Je prelomen čas, ki pa mi vseeno vzbuja upanje. Nisem pesimistična v smislu tega, da bo ta sled slovenskega rodu med Slovenci po svetu izginila. To vseeno ostaja. Gledam ZDA, kamor so Slovenci množično odšli konec 19. stoletja. Marsikdaj je izgledalo, da se bodo izgubili v tej množici ameriške kulture, pa se to ne zgodilo. Ko sem bila septembra v Indianapolisu sem tam srečala skupnost, ki je na novo zaživela. Ko se je predsednik društva predstavljal je povedal, da so leta 2000 razmišljali, da bi dom zaprli, ker ni bilo več posebnega interesa med rojaki A so se odločili, da bodo vztrajali, ker se jim je zdelo pomembno to, da so v nečem drugačni. Si drugačen kot Slovenec, kot potomec Slovencev, si slovenskega rodu, to ti daje neko drugo dimenzijo. In to so želeli prenesti tudi mlajšim in otrokom, in tako ima ta skupnost danes zopet nove člane, je živa, je prijetna. Ko sem jih gledala sem si rekla, da resnično ni izgubljeno. 

Treba je krepiti povezanost s Slovenijo kot matično domovino, da jo obiščeš, da bo tudi peta in šesta generacija vedela, kaj pomeni biti Slovenec, kaj so te korenine. 

Ostane neznanka, imate prav, in je izziv.

Vse, kar vam lahko položim na srce je, da ne bi omagali pri tem izzivu, da se ne naveličate, da ne rečete “ne gremo se več tega”. To bi bil najslabši odgovor na te izzive, ki jih pač prinaša prihodnost. Upam, da boste res po svojih močeh in zmožnostih, tudi v obupu časovne dimenzije, kot je to možno, to živeli naprej.

Hvaležni smo ministrici srca za tako obsežen intervju in spodbudne besede. Hvala, da ste nas obiskali in prisluhnili našim izzivom in potrebam. Vaš obisk bo gotovo slovenski skupnosti dal nov zagon pri ohranjanju slovenske besede, identitete in kulture.

Z ministrico sta se pogovarjala Mariana Poznič in Jože Jan.