Helena Jaklitsch, Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

_______

Ljudje, prav vsi, smo politična bitja, imamo svoja prepričanja, pogosto jih tudi javno izpovemo. A nismo vsi aktivni v “politični areni” in v kolikor nam je znano, se tudi ti do zdaj nisi aktivno angažirala v strankarski politiki ali pa na volitvah kandidirala za javna mesta. Kaj te je nagovorilo, da si sprejela imenovanje za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu?

Naj najin pogovor najprej izkoristim za prisrčen pozdrav slovenski skupnosti v Argentini. Marsikaj lepega sem že doživela med vami, stkala so se poznanstva in prijateljstva, ki se ohranjajo kljub zemljepisni razdalji. Lahko rečem, da se pri vas vedno znova naužijem tistega pristnega slovenstva in ljubezni do naroda, ki jo včasih pogrešam v naši skupni domovini.

Zdaj pa k tvojemu vprašanju. Res je, do sedaj nisem bila aktivna v politiki in tudi nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se podala na to pot. Če sem iskrena, tudi imenovanja za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu pravzaprav ne dojemam kot vstopa v politično areno, čeprav se popolnoma zavedam, da je ministrska funkcija politična funkcija. To mesto vidim predvsem kot poslanstvo, kot odgovorno nalogo, ki mi je bila zaupana v skrbi za naše zamejce in rojake po svetu. Me pa je povabilo pravzaprav presenetilo, toda skoraj brez pomišljanja sem ga sprejela. Področje poznam in ga imam rada, pripravljena pa sem tudi trdo delati. Morda je k lažji odločitvi prispevalo tudi romanje v Sveto deželo, s katerega sem se vrnila le nekaj dni pred povabilom. Tam sem veliko razmišljala tudi o tem, kako in na kakšen način bi lahko svoje talente in sposobnosti uporabila za služenje našemu, tako preizkušenemu narodu.  

.

.

Znano nam je, da si dobra poznavalka različnih realnosti Slovencev zunaj domovine, v zamejstvu in po svetu. S katerimi slovenskimi skupnostmi si v preteklosti že imela stik, jih obiskala ali na drug način globlje spoznala?

Lahko bi rekla, da me je življenje Slovencev, ki so se znašli za mejo domovine ali pa so zaradi različnih razlogov morali po svetu, že od nekdaj pritegovalo. Manjšinska vprašanja so mi blizu tudi zaradi mojega porekla, saj Kočevarjem ni bilo prizaneseno skoraj z nobeno težavo, ki jih prinaša manjšinsko življenje. Zadnjih deset let se tako redno udeležujem strokovnih ekskurzij v zamejstvo in med druge slovenske skupnosti, ki jih organizira Rafaelova družba – nekatere sem tudi sama vodila. Prek teh obiskov sem spoznavala ljudi in življenje Slovencev v Istri, na Tržaškem in Goriškem, Terskih in Nadiških dolinah, Reziji in Kanalski dolini, pa tudi na avstrijskem Štajerskem in Porabju ter v Gorskem Kotarju.

Bila sem med Slovenci v Münchnu, Augsburgu, na Reki in na Švedskem. Poznam veliko ljudi v zamejstvu in po svetu, s katerimi imam redne stike in z njimi sodelujem, prav tako pa sem jim hvaležna za kakšen nasvet ter odkrivanje slovenske zamejske stvarnosti. Večkrat sem imela različna predavanja na Višarskih dnevih mladih, ki se odvijajo v zamejskem prostoru, namenjeni pa so spoznavanju slovenske zamejske in izseljeniške problematike. Teh dni so se nekajkrat udeležili tudi mladi iz Argentine. Še sedaj mi v spominu odzvanja izjemno prijeten večer, preživet v njihovi družbi. Kar nekaj ur skupaj smo prepevali slovenske narodne pesmi in nisem se mogla načuditi, koliko teh pesmi, in to vseh kitic, znajo ti mladi, ki prihajajo iz dvanajst tisoč kilometrov oddaljenega Buenos Aires.

Kolikor mogoče redno se udeležujem prireditev, kot je Koroška poje, Dobrodošli doma, pa tudi različnih koncertov, kulturnih večerov, okroglih miz in podobno s tega področja. Nekajkrat sem bila kot gostja povabljena k zamejcem na Koroško, v Trst in Gorico, vabilu pa sem se vedno z veseljem odzvala.

Že v času priprave svoje doktorske naloge, ki se je posvečala življenju slovenskih beguncev v po drugi svetovni vojni v taboriščih v Italiji in Avstriji, sem navezala stik z vašo skupnostjo, tu, v Buenos Airesu. Vesela in počaščena sem bila, ko me je vodstvo slovenskega srednješolskega tečaja povabilo, da dijakom kot predavateljica približam del slovenske zgodovine.

Prav gotovo si to službo sprejela z nekim načrtom, katere glavne cilje si si zastavila za to delo? 

Želela bi, da urad postane most med rojaki v zamejstvu in po svetu ter različnimi ministrstvi in institucijami znotraj naše države. Da smo tisti, ki rojakom pomagamo poiskati prave naslove za pomoč, povezovanje in sodelovanje. Na področju kulture, gospodarstva, šolstva, znanosti idr. Da bi čutili, da imajo kot skupnost in kot posamezniki v skupni domovini vso podporo. Tako pri njihovi vsakodnevni skrbi za ohranjanje slovenskega jezika, kulture, slovenstva, kot pri njihovem javnem in političnem angažiranju. Moj cilj in želja je tudi povečati senzibilnost in vključitev tega področja v delokrog tako rekoč vseh ministrstev in drugih državnih institucij. Ta del se večkrat kar pozabi oz. se zgodi, da druga ministrstva, ker imajo pred seboj urad, pozabijo, da je tudi njihova naloga skrb za uresničevanje ustavne zaveze naše države do naših rojakov. Preskromna je tudi prisotnost teh vsebin v naših osrednjih medijih. Tu se si res želim, da bi se zadeve premaknile na bolje. Pa tudi znotraj šolstva bi morala biti temu posvečena večja pozornost, kot sedaj, ko se o Slovencih zunaj meja komajda kaj spregovori. Tako ni nič čudnega, da naši mladi hodijo na smučanje v Nassfeld ali Monte Lussari in ne v Mokrine in na Svete Višarje. Treba je narediti vse, da bodo vedeli, da zunaj naše domovine še vedno živi pol milijona Slovencev, ki  niso ostanek neke preteklosti, temveč so še danes aktivni in se trudijo živeti in ohranjati slovenstvo. Možnosti je veliko. Veliko srednjih šol na primer za svoje dijake organizira ekskurzije po Evropi. Zakaj se ne bi na poti ustavili pri zamejcih in obiskali katerega od slovenskih društev, ki delujejo v različnih evropskih državah …

Pri delu na Uradu seveda ne boš sama: kdo te bo spremljal, kako si sestavila svojo delovno ekipo?

Ja, res bi bilo težko, če bi bila za vse sama. K sreči temu ni tako. Urad sicer ni velik, saj je tam redno zaposlenih le enajst ljudi, ki se po svojih močeh trudijo za Slovence zunaj meja Slovenije, kar je prišlo do izraza še posebej v teh dneh, ko se cel svet sooča s krizo, ki jo je povzročil koronavirus. Tako so sodelavci v tem času v stalnem stiku z zamejci ter s slovenskimi društvi po svetu.

Poleg tega sem v svojo ožjo ekipo povabila dr. Dejana Valentinčiča, ki je kot državni sekretar moja desna roka. Vesela sem bila, da je sprejel moje povabilo, saj zelo dobro pozna to problematiko in se z njo ukvarja že dobršen del svoje poklicne poti. Ker se zavedam, kako slabo pravzaprav poznamo življenje in delo slovenskih narodnih skupnosti, pa tudi rojakov po svetu, se je tej ekipi v začetku aprila pridružila tudi piarovka. Njeno vlogo, če odmislim tisti, tudi ne nezanemarljivi del, ki namenjen delu z novinarji, vidim predvsem v povezovanju tako društev kot posameznikov zunaj naših meja s Slovenijo. Njena naloga bo poiskati načine, kako promovirati vse, kar delate na različnih koncih sveta, tako v domovini kot širše, pokazati pestrost teh dejavnosti, pa tudi predstaviti življenje Slovencev izven meja matični domovini.

Našo dobo močno zaznamuje prisotnost novih tehnologij, ki nam omogoča komuniciranje v živo z vsemi konci sveta. Kako si v današnjem času zamišljaš povezovanje Slovencev po svetu, z matično domovino in tudi medsebojno med njimi? 

Kot si že sama nakazala – sodobna tehnologija nam omogoča, da smo lahko vsak hip povezani s komerkoli, ne glede na katerem koncu sveta se nahaja. Prednost, ki jo imamo, velja vsekakor dobro izkoristiti za povezovanje vseh Slovencev po svetu z domovino in med seboj. Samo pomislimo, včasih, ko ni bilo še interneta in whatsappa, viber-a, skypa, zooma …, telefonski klic v tujino pa je bil izredno drag, se je bilo treba usesti za mizo, napisati pismo, ga poslati, počakati, da ga je naslovnik prejel. Potem je tudi ta potreboval nekaj časa za odgovor in tako so lahko minili meseci ali celo leta, preden se je kaj premaknilo. Spomnim se, kako je gospod Zorko Simčič v svoji zadnji knjigi Dohojene stopinje, pisal, da je trajalo nekaj let, da je lahko vzpostavil stik s Stankom Majcnom. Pri čemer seveda ni bila toliko težava v tehniki, kot v totalitarni državi. Skratka, danes teh ovir ni več, pomembno pa je, da te povezave, ki jih sodobna tehnologija omogoča, tudi vzpostavimo, nato pa vzdržujemo in osmišljamo. Deljenje izkušenj pri delu za ohranjanje slovenstva, ki je v današnjem spremenjenem načinu življenja še toliko bolj postavljeno pred izzivi, ter s tem povezanih skrbi, je zagotovo ena takih stvari.

Slovenci zunaj domovine menimo, da je povezanost s Slovenijo nujna za nadaljnje življenje naših skupnosti, potrebujemo stik in tudi pomoč matice. Kakšna nova sredstva (in tu ne mislimo na denarna sredstva) lahko Slovenija nudi Slovencem po svetu?

Vesela sem, da tudi Slovenci zunaj domovine prepoznavate to nujnost povezovanja z matico pri ohranjanju vaših skupnosti pa tudi nadaljnjem razvoju teh. Slovenija, tudi prek urada, je in mora biti opora vsem vam pri vaših prizadevanjih za krepitev narodne zavesti. To je pomembno, da to občutite in da je to naše sporočilo vam dovolj jasno in nedvoumno. Pomembno je tudi imeti reden dialog z vami, zato da skupaj iščemo primerne oblike te pomoči Slovenije vam. Sami verjetno veliko bolje veste ali vidite, kako in na kakšen način bi lahko matična domovina podprla vaša prizadevanja. Tu bi moral imeti pomembn(ejš)o vlogo tudi Svet Vlade za Slovence po svetu.

V predstavitvenem pogovoru pred komisijo Državnega zbora si izpostavila pomen jezika kot glavnega dejavnika za slovensko zavest. Slovenščina je eden težjih izzivov, s katerimi se v naši skupnosti v Argentini soočamo. Čeprav z veseljem opažamo, da v skupnosti najdemo že člane četrte generacije v Argentini rojenih Slovencev, ki lepo govorijo slovensko, se istočasno zavedamo, da so to prej izjeme kot pravilo in da število in kvaliteta slovensko govorečih upadata. Prav na tem področju seveda Slovenija že dolgo let pomaga: podpora sobotnim šolam, izpopoljnjevanje za učitelje slovenščine, lektorati na argentinskih univerzah. Kako se ta pomoč v bodoče lahko okrepi, da bo bolj učinkovita?

Vsi, ki v Sloveniji nekoliko bolje poznajo slovensko skupnost v Argentini, vedno takoj omenijo presenetljivo dejstvo, da še tretja in četrta generacija še lepo govori slovensko, se pa vsi zavedamo, da bo težko ohranjati nivo znanja slovenščine, kot so ga imele povojne generacije. To je seveda razumljivo, glede na oddaljenost od matične domovine, ki ni le zemljepisna, temveč je tudi generacijska. Bolj zaskrbljujoče je upadanje slovenščine kot vsakodnevnega pogovornega jezika v zamejskih skupnostih, ki skupaj z matično domovino sestavljajo enoten narodni in kulturni prostor. Jezik je pač ključni dejavnik identitete. To je jedro, na katerem moramo graditi, vendar pa ne sme biti zaprto, izključujoče, edino, ampak se mora organsko povezovati z drugačnimi manifestacijami slovenstva, ki se opirajo na folkloro, glasbo, družinska debla, kulinariko, navade, spomin idr. Zato se mi zdi prav posebno poslanstvo Urada, da učenje in poučevanje slovenskega jezika – kolikor more – spodbuja in podpira. Pri tem mislim na spodbujanje (medgeneracijskega) prenosa slovenščine v družinah, na podporo delovanja vseh oblik učenja in poučevanja slovenščine v formalni in neformalni obliki, podporo profesionalnim in prostovoljnim učiteljem, podporo pri gradivih in načrtovanju kurikulov, na možnost in podporo učenja in rabe jezika v Sloveniji, možnost izmenjav učiteljev in mladih itd.

Ob času osamosvojitve Republike Slovenije so se razne slovenske skupnosti in tudi posamezniki po svetu močno angažirali za informiranje o dogajanju v domovini in tudi za to, da so države, v katerih Slovenci živimo, karseda hitro priznale novo samostojno državo. Kako pa lahko Slovenci po svetu danes sodelujemo s Slovenijo in ji pomagamo?

Tu vam lahko kar takoj, s konkretnim primerom, pokažem, kako zelo Slovenci še vedno ostajajo povezani z domovino ter kako z njo čutijo, še posebej, ko je v težavah. Le nekaj dni po nastopu svojega mandata smo na uradu na Slovence po vsem svetu naslovili prošnjo za pomoč domovini ob njenem soočanju s koronavirusom. V pozivu smo zapisali, da se priporočamo tako za njihovo strokovno znanje s katerega od področij, ki so zaradi pandemije prizadeta (zdravstvo, gospodarstvo, sociala) kot morebitno pomoč pri nakupu potrebne zaščitne opreme. Odziv je bil izjemen. E-pošta je prihajala z vseh koncev sveta. Od Avstralije, Singapurja, Japonske, iz praktično vseh evropskih držav, držav na Balkanu, iz Amerike, Argentine, Brazilije, Kanade. Ko sem z veliko hvaležnostjo prebirala njihove odgovore, sem se ponovno zavedla, kolikšno bogastvo ima Slovenija v svojih rojakih po svetu, obenem pa smo zopet dokazali, da znamo stopiti skupaj, ko je treba, čeprav smo razsejani po vseh koncih sveta.

Ampak ob tem se zavedam, da je bila to ad hoc akcija, če lahko tako rečem, potrebno pa je poiskati sistemsko rešitev tega povezovanja in sodelovanja. Brez tega se prehitro zgodi, da gre vse delo in ves trud bolj ali manj v prazno. Delati je torej treba na sistemskem povezovanju. Če bodo Slovenci po svetu videli, da je njihova pomoč opažena in tudi dobrodošla, da je sistemsko urejena, bodo zagotovo lažje sodelovali. Če morda navedem primer: mnogi Slovenci so se v svetu uveljavili na različnih področjih. Marsikdo je to znanje pripravljen deliti tudi med rojaki v domovini, toda pogosto naletijo na zaprta vrata naših znanstvenih ustanov ali pa je to sodelovanje oteženo s tolikimi birokratskimi ovirami, da na koncu pač dvignejo roke. Se pravi, da je treba stvari urediti tako, da bo samoumevno, da pride nekdo iz sveta k nam npr. kot gostujoči profesor.

Pojem “Slovenci po svetu” vključuje zelo različne realnosti: to so skupnosti, kot je naša, ki že desetletja živijo v drugih državah, kjer imamo tudi lastno življenje in kjer se slovenstvo predaja skozi generacije. So pa tudi mlade skupnosti, ki so nastale ko so Slovenci odhajali v službe po Evropi, najnovejše pa tudi te, ki jih ustanavljajo mladi Slovenci, ki odhajajo na študij in delo. Kako lahko Urad skrbi za vse? Ali katerim med njimi daje posebno prednost?

V zadnjih dveh desetletjih je Slovenijo zapustilo ogromno mladih, še posebej v času gospodarske krize. Marsikdo se ni več vrnil, temveč si je tam nekje zunaj uredil svoje življenje, našel ljubezen svojega življenja in si ustvaril družino. Veliko jih odhaja tudi na delo v različne evropske institucije. Seveda traja nekaj časa, da se tega kot država tudi zaveš in da začneš razmišljati, kako sedaj te »novodobne« slovenske izseljence povezati. Razveseljivo je, da so se ponekod že sami začeli povezovati v slovenska društva, iniciative ali kakšne druge, manj formalne oblike, potrebno pa je to še spodbujati in podpirati ter skupaj z njimi iskati oblike podpore, ki bi prinesla največ dobrih rezultatov.

Naloga Slovenije ob tem je tudi, da spodbuja povratništvo, da ustvarja čim boljše razmere v matični domovini, da se bodo mladi lahko odločili za ponovno vrnitev. Pred seboj moramo imeti, da ljudje ne odhajajo iz ugodnih političnih, gospodarskih in socialnih okolij, zato moramo premisliti, kaj v naši držav lahko uredimo tako, da bi se ljudje počutili čim bolje in ne bi odhajali za boljšimi možnostmi. Narediti pa bi morali tudi vse, kar se le da, da bi mladi, ki sedaj zapuščajo Slovenijo, v svet odhajali z več domovinske zavesti. Tu ima zagotovo, poleg družine, pomembno vlogo šola. Če je v posamezniku prisotna zavest o pripadnosti slovenskemu narodu, bo tudi njegova povezanost in navezanost na domovino veliko bolj samoumevna.  

Nekatere države nudijo parlamentarna mesta državljanom, ki živijo izven matične domovine. Slovencev je v tujini zelo veliko, a do sedaj niso dobili mesta v Državnem zboru. Imate kakšen projekt, da bi do tega prišli?

Sama idejo o predstavniku Slovencev izven meja Slovenije v našem Državnem zboru absolutno podpiram, zavedam pa se, da je za tako spremembo potrebna ustavna večina, prav tako pa je tudi kar nekaj odprtih vprašanj, kako urediti to zastopstvo, glede na to, da so Slovenci razpršeni po vsem svetu. Upoštevajoč to in skrajšani mandat, ki ga imamo, bo ta projekt verjetno moral še malo počakati.

Končno se pa ne moremo izogniti virusu, ki nam je zadnje mesece pokazal najbolj kruto stran globalnosti in je preplavil naša življenja, oziroma jih skoraj ustavil. Kako se s tem sooča Slovenija, kako lahko tudi v tej krizi stopimo skupaj in si pomagamo?

Mislim, da smo po nastopu vlade Janeza Janše vsi malo lažje zadihali, saj je takoj po nastopu začela sprejemati nujne ukrepe za zajezitev in obvladovanje pandemije v Sloveniji. Predhodna vlada se v nakazanih kriznih razmerah ni znašla. Skoraj groteskno je sedaj gledati posnetek nastopa Marjana Šarca na Odmevih 8. marca, ko se je demonstrativno rokoval z voditeljico češ, to ni nič takega. Slovenija se sedaj dobro sooča s pandemijo. Ljudje se res držijo omejitev, ostajajo doma in skrbijo za ustrezno zaščito. To se pozna tudi pri obvladovanju števila okuženih, kar nas navdaja z upanjem, da jo bomo dobro odnesli. Še posebej, če pomislimo na hudo preizkušnjo, ki jo doživlja Italija, naša neposredna soseda. Veliko delo opravlja zdravstveno osebje, pa tudi tisti, ki skrbijo za starostnike v domovih za starejše. Vsak, ki sedaj vztraja tam, si zasluži našo pohvalo. Zdi se mi, da se je v teh trenutkih tudi pokazalo, da smo še vedno drug drugemu pripravljeni pomagati. Tako ni redko najti napisa v kakšnih stanovanjskih blokih, kjer sosedje ponujajo pomoč pri nakupih starejšim ali bolnim. Med nami je zaokrožil tudi marsikakšen vic na to temo, kar kaže na to, da znamo kljub težkim časom ohranjati smisel za humor.

Pa zaključiva najin virtualni pogovor s tem tvojim optimističnim pogledom, ki ga danes še posebno potrebujemo. Iz Argentine ti čestitamo za imenovanje in želimo tebi in vsej ekipi na uradu uspešno delovanje. Pri tem pa seveda tudi upamo, da bomo še vnaprej aktivno sodelovali z vami,  za zdaj verjetno nekaj časa le na daljavo, ko bo to spet mogoče pa tudi v Sloveniji ali pa tu pri nas v Argentini. 

Hvala za pogovor, Helena!

Mariana Poznič