Emilio Urbančič je Slovenec, rojen v Argentini, ki je kot laični misijonar v 90. letih tri leta deloval na Madagaskarju, zdaj pa že sedemnajst let dela kot ulični delavec v Sloveniji.
Z njim smo se pogovarjali, kako je sploh padla odločitev za misijonarjenje na četrtem največjem otoku na svetu, s kakšnimi težavami se je tam soočal, pa tudi o njegovem delu danes v Sloveniji.
Od kod navdih za misijonsko odpravo?
Leta 1992 sem prvič prišel sem, v Slovenijo, z namenom, da bi pogledal, kako je, in tudi ostal. Vendar se nisem dobro »vklopil«, bil je težak prehod zame. V Argentini smo se bratje in sestre dobivali ob nedeljah, kar naenkrat pa je tega zmanjkalo. Nedelje so bile prazne, Ljubljana je bila prazna, nobene dejavnosti. Vzdušje ni bilo takšno, da bi si želel ostati. Bi prej šel domov, če ne bi šel še v Medžugorje, ki sem si ga, kljub vojni, res želel obiskati. Sicer sem tvegal, ampak kot Argentinec nisem imel toliko težav, kot če bi bil iz Slovenije.
Tam sem imel srečo, da sem se srečal z vidkinjo, ki sem jo prosil, naj me priporoči Mariji. Ko sem se vrnil v Slovenijo, se je vse odprlo, priključil sem se misijonski skupini in čez nekaj mesecev sem že bil na Madagaskarju.
Vse je prišlo zelo na hitro, zato je bila moja priprava skrajšana. Nisem znal niti francoščine niti malgaščine, kar je bilo nenavadno, saj kdor pride, ponavadi zna vsaj enega od teh jezikov. Vendar se je z mojim odhodom v misijone mudilo, ker sta dve laični misijonarki, ki sta prav tako odhajali, želeli, da bi ju spremljal.
Nekaj izkušenj, čeprav drugačnih, sem imel že prej iz Argentine. Moje najlepše počitnice so bile, ko sem šel s skupino iz argentinske župnije pomagat v Santiago del Estero, ki je bila takrat najrevnejša škofija v naši državi. Res pust predel, vendar vedno, ko smo obiskali ljudi, ti niso imeli nič, ampak so ti dali še tisto malo, kar so imeli. In ko sem odkril, koliko je veselja v tem delu, sem bil pripravljen iti še kam. In potem odkriješ, kje se skriva ta sreča.
Misijonarjenje na Madagaskarju je takrat zahtevalo odločitev za tri leta. Odšel sem na delo ob Indijski ocean na jugu otoka, kjer je večina slovenskih misijonarjev. Razen sestre Marjete Zanjkovič in Pedra Opeke, ki sta v glavnem mestu, slednji pa je začel prav tukaj, kamor sem prišel jaz.
In zakaj ravno Madagaskar?
Takrat sta bili dve možnosti: Papuanska Nova Gvineja, za kamor se je takrat pripravljal en laični misijonar, in Madagaskar. V tistem trenutku pa so bile večje potrebe za Madagaskar.
Si predstavljam, da je bil jezik kar težava …
Težava je, ker želiš biti z ljudmi, ker hočeš, da te sprejmejo. Njihov jezik, malgaščina, pa je bil zame nekaj povsem novega. Izhaja iz Azije, z indonezijskih koncev, in ni podoben drugim afriškim jezikom. Toda otroci so vztrajali, da bi se ga sčasoma naučil. Oni so brez težav po desetkrat ponavljali kakšne besede. Bili so najboljši učitelji.
Ko sem se pogovarjal s starejšimi, so se zraven smejali, kar me ni ravno osrečevalo, pri otrocih pa je bilo drugače – imajo veliko večje potrpljenje kot odrasli.
Jezika sem se tako učil sproti, najprej osnove. A to, da sem govoril po njihovo, so znali zelo ceniti. Nekaj besed, pa so že rekli – ti že znaš naš jezik. Veliko jim je pomenilo, da si jih pozdravil v njihovem jeziku. Poleg tega pa se je bilo treba učiti še francoščino za vso papirologijo, zdravstvo, tudi med misijonarji se veliko govori po francosko.
Poleg jezika, kaj je bila največja ovira?
Čeprav smo v Argentini že malo drugačni od Evropejcev, je ta del Afrike spet drugačen. Velika je razlika v kulturi, tradiciji. Tam še vedno živijo v plemenskih skupnostih. Težko mi je bilo razumeti tudi tabuje, prepovedi. Tako se denimo ne smeš dotakniti psa, kar je za nas nenavadno. Čeprav živiš med njimi, je bilo težko razumeti. Potrebuješ čas, da se navadiš.
So zelo strogi. Doživel sem že, da so zaradi kraje nekoga celo ubili. Imajo svoje zakone, v katere se policija in država na vmešavata. Po drugi strani pa je veliko dobrih stvari, na primer, kako družine držijo skupaj in kako pleme poskrbi za nekoga, če ostane sam, brez možnosti za preživetje. Se mi zdi, da imajo te zadeve bolj urejene kot mi, bolj pozorni so na bedo. Ne bi umrli, kot puščamo mi umreti kakšnega brezdomca.
Kaj vas je v teh treh letih delovanja na Madagaskarju najbolj nagovorilo?
Vedno sem si želel pobližje spoznati razne svetove. Po eni strani se med seboj imenujemo bratje, po drugi strani pa, ko smo slišali novice o tem, da v Afriki umirajo od lakote, se nas ni dotaknilo v smislu, da je res moj brat tisti, ki trpi, ki umira in ki je brez možnosti za preživetje. Želel sem izkusiti, da smo zares vsi bratje. Da lahko rečem »to je moj brat«, je po mojem bistvo vsega tega. Če moj brat, del moje velike družine, trpi, ne morem sedeti križem rok. Bog mi je dal srečo, da sem šel tja in spoznal moje brate, in da sem zdaj še bolj povezan z njimi.
Po teh treh letih pa nazaj v Buenos Aires. Ste ob vrnitvi doživeli kakšen šok?
Nisem se mogel navaditi na betonsko džunglo. Eno leto sem preživel tam, potem pa sem mami rekel:»Mama, grem k mojim dol. Rad bi tam umrl.« Tako sem se ponovno vrnil na Madagaskar, sam, ne preko misijona.
In za koliko časa ste se vrnili?
Za eno leto. V tistem letu sem tako spoznal svojo ženo. Po njihovih običajih je dobro, da te sprejme pleme. Da lahko normalno hodita kot fant in punca, sva se po zahtevah plemena kmalu sprva zaročila in nato poročila. Potem sem nekaj mesecev delal v nevladni organizaciji, nato pa sva z ženo ocenila, da je bolje, če greva. Sprva sva odšla za tri leta v Argentino, marca 2001 pa sva se preselila v Slovenijo.
V plemenu niso imeli problema z zaročencem iz njim tujega sveta?
Mene so že malo poznali, in so me, hvala Bogu, sprejeli. Nekaj deset let prej niso sprejemali ne belcev, ne Kitajcev … v mojih časih pa je že bilo drugače. Pa tudi starešine plemena zelo vplivajo na to, da te sprejmejo. Potekel je tudi poseben obred, zaroka. Potem naprej pa še civilna in krščanska poroka.
Je bil za selitvijo v Slovenijo kakšen poseben razlog?
Sprva smo živeli pri njenih starših, nato pri mojih. Mislila sva, da je čas, da greva stran od enih in drugih. Da zaživiva skupaj in se zbrusiva. Kar je bila je dobra odločitev.
Čeprav živite v Sloveniji, pa ste se na Madagaskar ob vodstvu drugih prostovoljcev še večkrat vrnili.
So ljudje, ki si želijo takšne izkušnje. Delno jo lahko dobijo v Sloveniji, vendar si želijo močnejšo, tisto iz tretjega sveta.
Poznam okolje, misijonarje, ki so takšne pomoči veseli. Vsako leto hodijo preko POTA, organizirajo oratorij. Drugi vidik je zdravstvo – v teh krajih manjka zdravnikov. Če Bog da, bomo šli tudi naslednje leto z zdravnico.
Tudi če pridejo za en mesec …
Se vklopijo, pomagajo, darujejo svoj čas. Pomagajo tudi, da se krščanska skupnost utrdi. Organiziramo še katehezo, in delavnice, na katerih se mimogrede zbere dvesto otrok, ki so tega zelo veseli. Vsaka majhna stvar, ki jim jo daš, jim veliko pomeni, zelo so ti hvaležni. Ogromno pa dobimo tudi mi, ki pridemo v te kraje. Se mi zdi, da dobimo več nazaj, kot damo.
Nekaj poguma pa je vendarle treba imeti.
Priporočal bi vsakemu. Najprej je treba seveda narediti nekaj okoli nas. Če nisem pripravljen biti brat mojemu sosedu, potem nima smisla, da grem daleč. Najboljša šola je začeti tukaj. Da smo tukaj na razpolago tistim, ki so potrebni – veliko mladih, otrok, ki čutijo praznino in ki nimajo nobenega blizu, ki bi mu ponudil roko, možnost. Potem si lahko zadajamo večje cilje, da gremo ven.
Zdaj smo skupaj s Španci, ki so žrtvovali svoje počitnice, zato da so nam lahko tukaj, v Sloveniji, pomagali, postavili mizo kar v parku, za ljudi, ki niso iz cerkvenih krogov, in tam ustvarjali program. In zakaj ne bi Slovenci kaj takšnega nadaljevali, zakaj se ne bi naša Cerkev odprla in šla ven, na ulico, zakaj čakamo na misijonarje ali na druge, da nam pokažejo smer, mi pa medtem stojimo križem rok? Zdi se mi, da smo kot kristjani malo zaspani.
Včasih imam občutek, da sicer imamo oratorije, ampak kdaj bodo imeli pa priložnost tisti, ki Boga ne poznajo? Kdaj bodo oni lahko spoznali Njega? Moramo jim nuditi družbo, jih sprejeti kot brate. Morda naredimo premalo na tem področju. Vedno govorimo o drugih, ki pa so, hočeš nočeš, naši bratje. Če se nisem pripravljen njim približati, se lahko vprašam, kakšen kristjan sem.
Zdaj v Sloveniji živite že sedemnajst let. Pa vas je, ko ste prišli leta 2001 sem, kaj zares zmotilo, zbodlo v oči?
Ja, in sicer, da nismo sprejemali in da še ne sprejemamo naših južnih sosedov, ki živijo tukaj. Ne upamo si biti bolj povezani. Vem, da smo različni, ampak oni so tukaj, so državljani, od njih se lahko naučimo tudi česa dobrega. Kot kristjan sem odgovoren, da grem do njih, da jih sprejmem. To sem opazil predvsem med mojim delom na Fužinah. So zelo dobri ljudje, in bilo bi čisto drugače, če bi se skušali povezati, kot pa da bi vsak ostal narazen. Govorim kot kristjan. Vsak gleda na svoj način, vendar se mi zdi, da je bistvo pri krščanstvu, da sprejmeš vsakega.
Vas je v Sloveniji kaj tudi pozitivno presenetilo?
Mi, ki prihajamo iz Argentine, imamo odgovornost. Nekaj smo videli, doživeli, česar tukajšnji Slovenci niso spoznali. Se mi zdi, da bi lahko unovčili tisto, kar smo doživeli in spoznali v Argentini. To je naše poslanstvo.
Sam sem srečen, Bogu hvaležen, da sem bil rojen tam preko. Moji starši so sicer trpeli, ker so morali zapustiti slovensko zemljo, vendar sam vidim v nas eno prednost. Imamo večjo odgovornost, ker vidimo razlike. Lahko bi prinesli kakšne programe, ki smo jih imeli v svobodni državi, v kateri smo živeli, medtem ko je bilo tukaj veliko stvari v prejšnjem režimu onemogočenih. Kot posamezniki lahko Sloveniji veliko damo.
Zame so tudi resnično dobre možnosti, da lahko vse, kar imaš v mislih, uresničiš. Nihče ti ne brani – v mojem primeru so to izmenjava s Španci, pa delo v šoli, v župniji. Nisem naletel na birokracijo, da se česa ne bi smelo, da bi moralo iti kaj po bolj ‘uradni’ poti. Hvala Bogu sem naletel na odprte ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Tudi v Fužinah ponujamo razne delavnice na šoli, in ni ovir. To je prednost, da lahko uresničiš tisto, kar misliš, da je dobro. Nisem naletel na besede, kot so »pojdi drugam, to je naš prostor«.
Pripravljeni so tvegati – delal sem na primer s skupino fantov, ki so preprodajali drogo, pa sem ravnateljici na Fužinah rekel: »Ali želimo kaj konkretnega narediti za fante, ki so izpadli iz šolskega sistema, ki zato niso dokončali šole, in nimajo službe, in če želimo, da prenehajo metati kamne na šolo, zažigati vrata.«
Ravnateljica je tvegala in jim dala na razpolago telovadnico. Sprva je bilo težko, z varnostniki, da se ne bi zgodilo kaj takšnega kot na ulici, vendar potem vandalizma ni bilo več. Ne vem, če bi povsod naletel na takšne dobre ljudi, ki zaupajo, in ki želijo kaj dobrega narediti in ki so pripravljeni tvegati.
Pomeni to, da ste že naleteli?
V Argentini so me dvakrat med delom napadli s pištolami. Bil sem tik pred smrtjo, kar me, hvala Bogu, ni ustrašilo. Tudi, ko sem začel delati na Fužinah, ko sem se odpravljal tja, sem molil, ker sem se vsakodnevno soočal z najtežjimi primeri z ulice.
Hodil sem do njih in jim skušal dopovedati, da če želijo nekaj drugačnega, se lahko obrnejo name. V Argentini pa je bilo takšno delo veliko težje. Tu imam tudi več priložnosti in nasilje še ni prišlo na takšno raven kot tam.
Domovina.je
Veronika Snoj
