Vsaka umetnost ima svoje posebnosti, a morda je od vseh še najbolj posebna in čudovita ravno glasba. Očitno razumska zaradi matematičnega bistva je istočasno izredno čustvena zaradi neposrednega dostopa do srca, ki ne potrebuje reprezentativnosti, da rodi v nas globok afektiven odmev. Tesno povezana s telesom in njegovimi sposobnostmi je istočasno ena izmed najbolj jasnih manifestacij človekove duševnosti, toliko da si jo celo angeli znajo privoščiti. Časovna umetnost, saj se le v poteku časa lahko razvijata njen ritem in melodična vsebina, je pa tudi tista, ki se najbolj približuje večnosti, saj je čas ni zmožen porušiti.
Nietzsche si je celo drznil trditi, da bi življenje brez glasbe bilo napaka. Morda je misel pretirana; drži pa, da ima glasba običajno pomembno mesto v osebnem življenju vsakega izmed nas. Zato ni čudno, da je bila glasba tudi bistvena sestavina življenja slovenske skupnosti v Argentini. Slovenski narod ima poseben muzikalni čut in to nadarjenost so naši predniki vzdrževali ter jo uspešno posredovali mlajšim rodovom. Sadove smo spoznali v obilju. V naši skupnosti smo uživali glasbenike vseh vrst: klasične in moderne, akademske in popularne, soliste in zborovske pevce, instrumentaliste, skladatelje, izvajalce … Ganljivo je, da je ta glasbeni nagon še vedno živo prisoten med nami.
Zato se lahko nocoj ponosno veselimo ob nič manj kot 50. pevsko-glasbenem večeru. Ta dejavnost živi že pol stoletja med nami in se razvija kot melodija, ki je znala ohraniti živost. Že petdeset let nas druži v posebnem vzdušju, ki pripomore k enotnosti v različnosti, prav tako kot harmonični akordi. Odprimo torej uho in srce delovanju naših talentiranih članov ob jubileju te prireditve, ki je za naše glasbenike in tudi za vse poslušalce imela vedno izredno pomembnost. Melodija, ritem in harmonija pa naj vztrajno zazvenijo še v bodočnosti, v prid razvoju naših osebnih talentov in našega skupnega delovanja.
Martín Sušnik ob 50. PGV
