Življenjepis ge. Pavline Ulrich Dobovšek

28. maja je odšla po svoje plačilo k Bogu ga. Pavlina Dobovšek roj. Ulrich.
Ga. Pavlina se je rodila 23. aprila 1922 v Ljubljani kot hči Pavle Janša in Josipa Ulricha. Krščena je bila 4. maja 1922 v Frančiškanski cerkvi na Tromostovju.

.

.

Osnovno šolo je obiskovala v Šentjakobski šoli, srednjo šolo pa na Liceju (Mestna dekliška gimnazija in štiriletna Državna trgovska akademija).

Prvo službo je nastopila pri Radiu Ljubljana, kjer je spoznala strogost cenzure pri podajanju poročil slovenski javnosti pod italijansko in nemško okupacijo.

10. februarja 1944 se je poročila z dr. Jožetom Dobovškom in se po kratkem poročnem potovanju v Milano sama vrnila v Ljubljano, saj se je njen mož umaknil v Švico, ker je bilo njegovo življenje ogroženo. Novembra, med bombardiranjem, je bil v Ljubljani rojen prvi sin Jernej.

.

.

Septembra 1945 se ji je skupaj z 9 mesečnim otrokom posrečilo zapustiti domovino in se šele aprila 1946 srečno pridružiti možu v Švici.

Maja 1948 je družina prispela v Argentino in se naselila v Villa Lugano, kjer so živeli do danes.

Kmalu se je začela udejstvovati na argentinski fari v zvezi mater in tako spoznala veliko revščino takratnega argentinskega delavskega razreda. Leta 1966 je bila v skupini žena, ki so ustanovile Zvezo slovenskih mater in žena in prevzela odgovorno predsedniško mesto ter organizacijo vodila 45 let. 

Aktivno je sodelovala tudi pri odboru staršev SSTRMB, bila nekaj let predsednica tudi tam in dolga leta tudi tiskovna referentka pri Zedinjeni Sloveniji, kjer je aktivno sodelovala pri časopisu Svobodna Slovenija s članki in prevodi iz tujih jezikov.

Za vso to dolgoletno in zvesto delo je prejela Zahvalo Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini, priznanje Zedinjene Slovenije leta 1999, ter Zahvalo in Priznanje Republike Slovenije l. 2011.

.

.

.

Z njenim odhodom je vsa Slovenska skupnost izgubila še eno izmed vodilnih oseb. Članice ZSMŽ  vsej družini, sinovom Jerneju, Jožetu, Martinu in Pavlinki in njihovim družinam izrekamo naše globoko sožalje. Ge. Pavline se bomo pa vedno spominjali z ljubeznijo in ponosom za vse, kar je storila za skupnost.

Zveza slovenskih mater in žena

* * *

Cvetke v slovo
Poslovilne besede predsednice ZSMŽ

Draga Linca!

Čudni so časi, ki jih preživljamo. Pandemija nas je prisilila, da se ne moremo osebno srečavati, niti poslavljati.

Ob tvojem odhodu v večnost se ti želimo zahvaliti za vse, kar si storila v prid celotni skupnosti. Kot pri vsej tvoji generaciji je bila tudi pri tebi mladost zaznamovana z revolucijo, ki je izbruhnila v domovini. Skupaj z možem sta ostala zvesta katoliškim in demokratičnim principom, zato sta se že kmalu po poroki morala ločiti in zapustiti domovino ter skupaj čez ocean oditi v Argentino, kjer sta si ustvarila nov dom. A to ni bilo dovolj za vaju. Poleg skupnega dela za preživetje je Slovenska skupnost postala pomemben del vajinega vsakdana. Takoj, ko so družinske obveznosti to dovolile, si tudi ti začela sprejemati razne odgovornosti, tako v odboru staršev na SSTRMB kot pri Zedinjeni Sloveniji. Seveda pa je tvoje največje delo in skrb, v katero si vložila največji del svojega življenja, Zveza slovenskih mater in žena. Preko nje si postala prepoznavna tudi v Sloveniji. 

V prvih letih je bil glavni cilj Zveze združevati slovenske žene, da bi tudi v tujem svetu ohranjale slovenske in krščanske vrednote. Učile ste, kako prilagajati slovenske navade in običaje življenju v povsem novem svetu, da bi se tako ohranili za nove rodove. Prav zato ste vabile toliko naših slovenskih znamenitih mož in žena, da so predavali na sestankih, organizirale ste prireditve s slovenskim petjem, poezijo, folkloro, dramatiko in tudi kulinariko. Vabile ste slovenske umetnike, ki so Zvezi za božične, velikonočne in druge priložnosti pripravili razglednice. In vsi mladi pevci, sedaj že raztreseni po svetu, ki nastopajo na velikih odrih sveta, so s svojimi nastopi začeli pri Zvezi. Vsak slovenski obisk je bil deležen pozornosti Zveze.

Vedno ste imele tudi veliko skrb in srce za pomoči potrebne rojake. Danes naši mladi ne morejo razumeti, da je bilo med nami toliko rojakov, ki so to potrebovali. Dosti jih je bilo samih, ločenih od svojih družin, ki so v bolezni in samoti potrebovali pomoč. Tudi v tistih časih je bilo dosti družin z malimi otroki, ki so težko shajali. In tukaj je bilo to nevidno delo žena neprecenljivo. Pod tvojim vodstvom je dobrodelna skupnost tiho in skupno priskočila na pomoč vsem, ki so to potrebovali. Še danes je nekaj rojakov, ki jo potrebujejo in se zatečejo k Zvezi.

Prav za to, draga Linca, polagamo ta slovenski šopek v naših mislih in srcih, Tebi v slovo. Ker si veliko dala, boš tudi veliko prejela. Za vedno boš ostala pravi vzor slovenske katoliške žene v tujini. Naj ti Bog bogato poplača in te sprejme v svoje kraljestvo!

Alenka Prijatelj

* * *

Moji spomini na gospo Linco

Gospo Linco sem spoznala pri odboru staršev srednješolskega tečaja. Njena najmlajša hčerka in moji otroci so bili istočasno v gimnaziji. Odbor staršev, v katerem je sodelovala tudi gospa Linca, je skrbel za malico in še kaj drugega v zvezi s šolo.

Potem je bil dolg premor do takrat, ko sem se pridružila Zvezi.

Obiskovala sem sestanke v San Martinu in bila naprošena, če lahko zastopam naš odsek pri Centrali.

Na prvi sestanek me je pospremila gospa Ančka Podržaj (takratna predsednica odseka San Martin) in me predstavila.

Bil je v tistih časih velik odbor, vendar je bila gospa Linca alma mater vsega dela.

Odbornice smo si delo razdelile, gospa Linca je pa skrbela da je bilo vse, kar se je obljubilo, tudi izvršeno.

Na vsako sejo je povabila dr. Jureta Rodeta, preskrbela kakšno predavanje ali razgovor.

Poleg seje smo imeli včasih srečanje v kuhinji. Pripravili smo razne vrste štrukljev in še druge dobrote.

Od Damiana Ecker smo dobili v dar vse recepte njegove pokojne mame Mire. Bilo je veliko dela, predno so bili vsi recepti urejeni. Knjiga je bila tiskana, predstevljana pri Zvezi in zelo uspešno prodana. Ves dobiček je bil podarjen Zvezi.

Bilo je veliko socialnega dela, veliko podpor in zimskih ter božičnih paketov.

Tiskale so se božične in velikonočne voščilnice, treba je bilo naprositi kakšnega ali več umetnikov, da so naslikali motiv in ga podarili Zvezi. Potem je bilo treba poskrbeti še za tisk in prodajo. Za vsem delom je bila vedno gospa Linca.

Osebno se je vedno zanimala za bolnike, ostarele in pomoči potrebne rojake. Prosila nas je, naj jih obiskujemo in če izvemo še za koga, ki je v stiski, naj sporočimo.

Naše obletnice….. koliko je bilo razgovorov, idej in mnenj… Kaj pripraviti? Kdo je pripravljen sodelovati? Vedno je vse lepo izpadlo, saj je za vsem vedno stala gospa Linca. Pri obletnicah je bila njena posebna skrb, da so bile pisno vabljene vse prve članice in ustanoviteljice Zveze.

Da je vsem odbornicam priznala delo in trud je večkrat povabila celi odbor k sebi na dom in sama pripravila kosilo za vse. Poskrbela je tudi za naše razvedrilo. Bili so lepi in sproščeni popoldnevi.

Zelo se je zanimala za Zvezo v San Martinu. Za vsako delo nam je čestitala in nas spodbujala, naj nadaljujemo z našimi sestanki.

Odbornice so odhajale, včasih prihajale mlajše, gospa Linca pa je vodila Zvezo dokler ji je to dopuščalo zdravje, prav do visoke starosti.

Nikoli ne bo dovolj opisano vse njeno plemenito delo, vse ure in dneve, ki jih je posvetila Zvezi.

Bog ji bodi bogat plačnik!

Polona Makek

* * *

Nasvidenje, Linca!

Pred 18 leti me je tedanja predsednica Zveze slovenskih mater in žena, ga.Pavlina, povabila v centralo za sodelovanje, ker sem bila ze v odseku zveze v Slomškovem domu.

Sprejela me je zelo ljubeznivo, prav tako tudi njene sodelavke, da sem se res dobro počutila med njimi.

Naslednje leto so me izvolile kot podpredsednico, kar sem z veseljem sprejela. Če se katere prireditve ni mogla udeležiti kot zastopnica  zveze, sem jo tudi zastopala.

Veliko sem se naučila od ge. Lince, tako smo jo po njeni želji imenovale.

Bila jo je sama dobrota, a ob tem je bila tudi močna in odločna žena, ki je skrbelaskrbela, da smo s skupnimi močmi čim bolje vodile to dobrodelno ustanovo ter z veliko ljubeznijo skrbele za potrebne rojake v stiski.

Draga Linca, vedno boš ostala v naših srcih, saj vemo, da si odšla po zasluženo plačilo v božje naročje k nebeškemu Očetu.

Nasvidenje, ko pride čas se pa zopet srečamo!

Hvaležna za vse

Metka Erjavec Tomazin

* * *

Zahvala iz Slovenije

Gospa Pavlina!

Z vašim odhodom je nastala praznina v krogu domačih in v duhu tistih, ki smo se nekdaj srečevali in sodelovali v naši Zvezi mater in žena.

Bila ste čustvena in srečna žena ki ste nam s pogumom in upanjem povezala naše neustavljivo delo v prid najbolj potrebnim.

Spreljala ste dogajanja v naši Sloveniji in zaupala v Božjo pomoč da bomo Slovenci premagali težave ki nas doletijo.

Hvala za tolažbo, trud in dobre namene, ki ste nam jih znala izkazati!

Kdor živi v spominu drugih,
ni mrtev, je samo oddaljen.
Mrtev je tisti, ki ga pozabijo!

Pavla Kovač Škraba