Na uboge ne pozabi – mu je šepnil sobrat, ko so pred 12 leti odhajali iz Sikstinske kapele kardinali volivci po uspešnem zaključku konklava. Z njimi novoizvoljeni papež Frančišek.
Namen je ohranil v svojem programu in ga uresničeval v vsem svojem pontifikatu. Vztrajno je opozarjal na stisko ljudi na vseh koncih sveta, kjer se je razbohotilo nasilje in uničevalo družine in cele skupnosti. Neutrudno je pozival politike, državnike in gospodarstvenike, da je treba imeti pred očmi tudi vse tiste ljudi, ki so ob vsem velikem ekonomskem napredku ostali ob robu široke ceste, po kateri se je prevažalo bogastvo in blaginja. Lačni in žejni in brez denarja, brez zavetja doma in strehe nad glavo so prisiljeni iskati zunaj svoje domovine človeka vredno življenje v miru.
Občudoval je stvarstvo kot Božji dar, ki ga sedanja generacija ne sme izropati v samoljubni dobičkaželjnosti, ampak ga mora ohranjati v njegovi naravni danosti. Bogastvo narave in sadovi iz nje zadostujejo preko potreb časa, in to je treba ohranjati za prihodnje rodove. V okrožnici Laudato si ni podpiral politične okoljske propagande, pač pa osebno zavest odgovornosti vseh prebivalcev našega planeta do stvarstva. Bogastvo in lepota narave je dana vsem rodovom, ne le nam. Hvalnica naravi svetega Frančiška Asiškega je pravi pogled na stvarstvo in odnos do njega.
Prepričljivo je živel in nevsiljivo kazal veselje evangelija posebej v neposrednem stiku z ljudmi, romarji, bolniki, otroki … Nikdar ga nismo videli zazrtega v bolečino človeka in človeštva brez prepričljivega zaupanja, da Bog ve za križe in težave ljudi in jih ne pušča brez pomoči in opore. Bil je prijazen in spodbuden obraz Cerkve, obliž na prizkušnje današnjega človeka in družbe. Zato je tako iskreno doživljal osebni stik z ljudmi. Blagoslavljal je in z dobrohotnim in hrepenačim pogledom objemal vse, ki jih ni mogel doseči z roko.
Razglasitev in obhajanje svetega leta je bila krona njegovega pontifikata. Blagoslovljen čas za Cerkev in ves svet. Krščanstvo prinaša zdravilen obliž na rane sveta, zato imamo kristjani svetoletno priložnost prenove za poglobitev osebne vere v Jezusa Kristusa.
Papež Frančišek je odgovorno sledil tem načelom in po svojem prepričanju do konca z vsemi močmi uresničeval program, ki ga je imel Bog z njim. Kazal je prijazen in vesel obraz vere v ljudomilega Očeta v nebesih. Tako so ga razumeli verniki in neverniki sedanjega časa in mu priznavali, da jih je njegova življenjska drža vodila k večni Resnici, k Bogu.
Bolezen ga ni strla ne užalostila. Malo je govoril o njej. Ohranil je veder pogled na življenje do zadnjega trenutka. Zadnja beseda je bila zahvala pomočniku, ki mu je omogočil zadnji večer življenja na trg pred cerkvijo sv. Petra, da je osebno pozdravil množico, ki je bila zbrana v molitvi za njegovo ozdravitev. Vrnil se je hvaležen in okrepljen v razdajanju do konca za miren odhod v tihoti noči … Svet je stopil v jutro novega dne in sprejel vest o njegovem odhodu k Očetu v večno svetlobo jutra nebeške slave.
Kard. Prevost pove: »Presenetilo me je dejstvo, da me je papež Frančišek prosil, naj sprejmem to poslanstvo. Del dikasterija sem bil že nekaj let in ko mi je povedal, da razmišlja o tej možnosti, sem mu rekel: Veste, da sem v Peruju zelo srečen. Ne glede na to, ali se odločite, da me imenujete ali da me pustite tam, kjer sem, bom srečen; če pa me prosite, naj prevzamem novo vlogo v Cerkvi, bom sprejel. In to zaradi moje zaobljube poslušnosti. Takrat mi je papež Frančišek rekel: Molite, da se dobro odločim.«
Ostalo je znano … »V čast mi je prejeti ta mandat, a iskreno povedano, težko mi je bilo zapustiti Chiclayo po toliko letih. Več kot 20 let sem bil v Peruju, in bil srečen v tem, kar sem počel. Torej, zdaj sem spet v Rimu, mestu, ki ga zelo dobro poznam. Vsak dan si rečem: Gospod, vse to je v tvojih rokah. Daj mi milost, ki jo potrebujem, da to nalogo uspešno pripeljem do konca.«
Janez Pucelj
Naša luč, junij 2025
