Moj prvotni namen je bil, da bi bil naslov tega članka Pandemija, ampak se mi je zdelo popolnoma neprimerno. Prvič zato ker, v skladu z mnenjem mnogih zdravnikov po svetu, se mi ta izraz ne zdi pravilen, saj je veliko drugih bolezni ki so enako svetovne in smrtne, pa niso bile vredne tega naziva. Drugič pa zato, ker bi brez premisleka ponavljal kot papiga, kar pravijo mediji, ko se v resnici dogaja nekaj drugega, ki je občutno resnejše.

To kar se dogaja je pravi Pandemonium, razpust vseh demonov, pri čemer se malokdo zaveda tragičnosti tega vsesplošnega nereda. Kljub temu je zanimivo opazovati kontrast te svetovne usklajenosti pri obravnavanju Covid 19. Zdi se skoraj sumljiva ta usklajenost med vsemi vladami sveta pri morbidnem širjenju novic o resnosti tega virusa, za katerega se je pa nenazadnje pokazalo, da ni tako strašno nevaren. Svetovna Zdravstvena Organizacija (SZO – ali OMS po špansko) je vodilna pri tej zadevi, in združuje vse odločitve v zvezi z virusom po vsem svetu. Vendar, ko smo videli toliko zmede kar se tiče izvora in zdravljenja bolezni, in po tem, ko smo slišali toliko strokovnjakov z nasprotnim mnenjem od tega ki vlada pri SZO-ju, se je mogoče smiselno vprašati kdo vodi odločitve SZO-ja. Mislim, da imam odgovor na to, in verjetno ga tudi sami imate. Ta je povezan z naslovom tega članka. 

Toliko, kar se tiče uvoda, saj sam nisem zdravnik, in moj namen ni da bi pri tem članku razpravljal o zdravstvenem vidiku tega virusa. Mi je veliko bolj zanimivo opazovati, kaj ta tako imenovana pandemija povzroča pri ljudeh. Nek španski intelektualec je definiral to situacijo kot največji dosežek kraljevanja svetovne plutokracije, to kar se brez sramu proglaša kot Nova Svetovna Ureditev. Vsi dokazi kažejo na to, saj je neverjetno, kako hitro se je razglasila potreba po karanteni, ko se je komaj kaj vedelo o virusu.

Vem kaj lahko mislite, namreč da razmišljam v smeri konspiracije, vendar se je vredno vprašati če je smiselno nadaljevati tako, kot do sedaj, ko odloča neka majhna peščica ljudi, ki ji zelo močno oporekajo, medtem ko se širi ta zmeda, ta nered, to masivno razmišljanje.

To zadnje je še posebej resno, saj smo priča temu, kako hitro je prišlo do tega. To čredno obnašanje je res presenetljivo, ta pasivnost, ta slepa poslušnost stališčem, ki v resnici ne vemo od kod prihajajo, in nam ni jasna njihova legitimnost, avtoriteta, zastopanje. Vsi smo bili priča hitremu širjenju začetnega strahu, in smo videli kako se je širil po medijih 24 ur na dan, čeprav so bile to novice, ki so zavajale, saj niso vsebovale pravega znanja o temi. Naravno je, da nas je strah neznanega, in še posebej če se to vztrajno širi, tako da se kaže neštete vrste krst in sveži grobov v pričakovanju več smrtnih novic. Strah je v tem primeru razumljivo naraven, vendar je potrebno, da ne zaupamo tej manipulaciji.

Ko so minevali meseci smo prišli do ugotovitve, da težava ni bila pri številu umrlih ali zdravljenju bolnih, temveč pri izoliranju zdravih. Niti najbolj kruta od diktatur, kar jih je poznalo človeštvo, ni dosegla tega s tako visoko stopnjo učinkovitosti. To je strahotna umetnina. In zadeva se samo slabša, ker negotovost je stalna, in smrt je zdaj samo še statistični podatek brez duše, banaliziran podatek, brez nadnaravnega pomena. S časom smo vsi doživeli to, da je nekdo v našem krogu umrl zaradi virusa. Pravijo pa, da je prisiljena izolacija postala edini način za preživetje do prihoda rešitvenega cepiva, ki naj ga tako doživeto promovira ista organizacija v katero naj bi dvomili. 

Prava tragedija se je pokazala v tej novi normalnosti. Ljudje padajo v depresijo, verjetno zaradi negotovosti, vendar tudi zaradi izgube tistega modernega načina življenja, na katerega so bili vsi navajeni. Vsi pogrešajo tisti ritem, hrup, to, kar je zapolnjevalo ves ta čas, ki ga sedaj imamo odveč. Tako Netflix kot tudi internet in mobilni telefoni so sedaj v pretirani rabi. Kljub temu, nič ne more utišati tega kar je naravnega v človeku, ki vpije od znotraj in ga pusti presenečenega. 

To kar sedaj vpije v zavesti, je tisto kar je bilo prvotno utišano s hrupom in hitrim ritmom življenja. Sedaj se je razkrila surova odvisnost modernega človeka od svojih malikov, materializem, ki ga opaja in ga ločuje od svoje notranjosti. Sodobni človek, samozadostnež, upornik in prevzetnež, ne more nadaljevati s svojimi starimi vzorci. Sedaj je izoliran, potegnjen vase od strahu, pokoren sistemu, ki ga ne pozna.

Rekordna prodaja antidepresivov nam dokazuje nedoslednost miselnosti sodobnega človeka. Človek se je pustil premamiti od sodobnosti, ki je pogon sveta, ne da bi vedel, kam ga bo to pripeljalo. Sodobnost težko definiramo, nobeden res ne ve kaj sodobnost točno pomeni ali predstavlja. Lahko bi se reklo, da je to obljuba lažjega življenja, življenja polnega udobja in novih užitkov, ki človeka pripravi za uživanje v novi človečnosti. Sodobni človek je imel možnost doseči osvobajajoči individualizem, ne da bi se zavedal, da postaja le del nečloveškega pogona, ki ga vodi neznana sila. Bile so sladke in omamne obljube, ki so jih le redki postavili pod vprašanje, saj je večina sprejela sodobnost z neodgovorno radostjo. Bile so negotove in nevarne obljube, in človek je postal le člen verige te iluzije. Tako kot prepovedan sad v raju, ki pa na žalost ni bil le sad. Znova ista prvotna skušnjava. Hudič je zelo pameten, in človek preveč neumen, ali še slabše, neizogibno šibek.

Na koncu se je pokazalo, da ponosni sodobni človek ni nič originalen, in je le del mase individualistov, vsi enaki, popolnoma odvisni od hitrega materializma, predani sistemu, ki jim zdaj ukazuje, naj se predajajo strahu, naj se izogibajo drugim, in tako krhajo redke vezi, ki so že skrhane. Trenutne razmere so postavile pred dejstvo to, da je ta presežni človek le šibki olupek, ki tava v morju negotovosti. Nenadoma se je znašel kot nag, izoliran, brez dostopa do svojih užitkov, z nogami z blata, ne da bi vedel, kdo je. Hedonizem in samozadostnost mu ne dajo nobenega odgovora, nobene utehe.

Na ta način, v svoji trmi in brezdušnosti, se človek naprej upira svoji pravi naravi, duhovni naravi. Duhovnost je bila postavljena v muzej, kot nekaj, česar se spominjamo brez nostalgije in s posmehom. Nekdanje vrednote družine, morale in tradicije so bile tako zapostavljene, da so ostale v pozabi, tako neuporabljene, da se jim redki upajo brez sramu posvečati in jih ponovno odkrivati. 

Sodobnost je odločila, da je religioznost le kup zatirajočih dogem starih neumnežev. Religioznost je tako postala nekaj podobnega spaki, agresija proti človekovi ambiciji. Na koncu pa je ta sodobnost pustila človeka samega sredi pandemije, z izpraznjeno dušo, v neredu, in kar je še slabše, neobranjenega. To je pravo pogubljenje v svojem najbolj krutem pomenu. 

Duše trpijo in ne najdejo druge rešitve kot to, da se vrnejo k svojim malikom, ki so jih odtujevali. In sredi te tragedije, Bog še vedno kliče v tišini, potrpežljivo, tako kot v vsej zgodovini človeške blodnje. A Bog je neizmerno spoštljiv in se ne približa brez odobritve človeške volje. Bog vedno kliče, dokler človek ne dojame svoje majhnosti in svojega pravega mesta v neskončnem redu božjega Stvarstva. Bog potrpežljivo čaka na človeka do zadnjega trenutka pred njegovim pogubljenjem, da bi ga rešil njegove majhnosti, postavil red v njegovi duši, in ga dvignil do pravega smisla neskončnega življenja.

Vendar Bog ne deluje sam, zgradil je svojo Cerkev, da bi stal ob strani človeku v njegovem iskanju. Danes bolj kot nikoli potrebujemo, da naša Cerkev sodeluje z našim Bogom, in ponovno predstavlja jasen svetilnik sredi nevihte. Danes bolj kot nikoli potrebujemo, da se Cerkev neha ukvarjati z zemeljskimi nepomembnostmi in se začne ukvarjati z dušami, ki so v nevarnosti.  

Ta članek mogoče ni uporaben za nekoga, ki ni sprejel vere, vendar ga vabim k temu, da najde drugo rešitev, ki naj bi ga popolnoma prevzela, do zadnjega tkiva telesa, s popolno odkritostjo, brez humanističnih teorij, ki samo zvišujejo ponos inteligence za nekaj časa in ki zelo kmalu zgnijejo. 

Jože Lenarčič