V začetku maja se je vsa Evropa spominjala konca druge svetovne vojne. Zaradi sprememb, ki jih v zadnjem obdobju doživlja Evropa, ta obletnica, vsaj tako se je zdelo, spet nekoliko bolj stopa v ospredje. Mogoče tudi zaradi tega, ker vsi čutimo in vidimo, da se na stari celini nekaj dogaja, da se naš svet spreminja. Da mir in svoboda, ki ju je prineslo leto 1945 tistemu delu Evrope, ki je bilo na zahodni strani železne zaveze, vendarle nista tako samoumevna. Tudi vrednote in temelji, na katerih so evropski očetje gradili povojni svet, prestajajo preizkušnjo. Ne le zaradi tistih, ki prihajajo sem na čolnih ali preko drugih ilegalnih poti in k nam prinašajo drugačno kulturo, drugačen svet, kot ga je pri nas oblikovala judovsko krščanska tradicija, temveč tudi zaradi nas samih. Ker očitno hočemo zavreči prav te iste vrednote, neodtujljivo povezane s krščanstvom, ki so zgradile današnjo Evropo.
Tudi v Sloveniji smo se spominjali konca druge svetovne vojne. Tudi pri nas je bila obletnica še bolj prisotna kot pretekla leta. Vendar v ospredju ni bil poudarek na tisti svobodi, ki jo je po koncu vojne občutil zahodni svet. Svobodi, ki je vsakemu omogočala svobodo misli, besed, zasebne pobude in lastnine, svobodo gibanja. Svobodo, ki je omogočala razvoj, pluralnost in demokracijo. Pri nas se je letos, ravno nasprotno, še bolj razplamtelo poveličevanje mitov, ki jih je ustvarilo medvojno partizansko/komunistično vodstvo in takratna piarovska mašinerija, po vojni pa jih je utrdila komunistična oblast, ki je skupaj s tajno policijo obvladovala celoten družbeni (in v resnici v veliki meri tudi zasebni) prostor, in z njo tesno povezano mitološko zgodovinopisje. Ob prebiranju govorov, ki so jih imeli letošnji govorniki, spremljanju televizijskega programa ter dnevnega časopisja ob obeleževanju tega ali onega spomina iz časom med ali po vojni, se je zdelo, da smo se vrnili v čas popolnega (zapovedanega) enoumja. V čas, ko je bilo mogoče pojma človekove pravice in osebna svoboda najti zgolj v slovarju tujk. Ob takem pranju možganov, poseganju po besednjaku, za katerega se je še nedolgo tega zdelo, da je do kraja preživet, ob zavedanju vseh šesto, sedemsto morišč se zdi skoraj nemogoče, da se temu ne upremo. Da ne zahtevamo, da se s tem enkrat za vedno obračuna in konča. Zdi se, kot da bi bili na nek način zakleti. Kot da bi nam v vseh teh desetletjih »časa po svobodi« počasi odklapljali tisti del možganov, ki je povezan z logičnim sklepanjem, z razumom.
Naj to norost, ki se ji reče »skregano z zdravo pametjo«, ponazorim s čisto konkretnim primerom, ki sem ga opazovala prav od blizu in to prav tiste dni, ko smo se spominjali konca vojne. Na enem izmed družbenih omrežji sem zasledila objavo z mogočnim naslovom »Danes, pred 70-timi leti je bilo osvobojeno Novo mesto« (v resnici je minilo 72 let, na kar je kasneje opozoril eden od bolj pozornih bralcev). Ker gre za moj rojstni kraj, je objava seveda pritegnila mojo pozornost. Šlo je za krajšo novico, s katero so hoteli spomniti na dogajanje v dolenjski prestolnici na tisti dan, ko je bilo mesto osvobojeno, torej na 8. maj 1945. V objavi je bilo mogoče prebrati, da je bil tega dne glavni trg ob pol dveh popoldne popolnoma prazen. Nikjer nikogar, le meščani so skozi okna hiš, ki so v štirih letih vojne še ostala kolikor toliko cela, gledali, kaj se bo zgodilo. Ob pol dveh popoldne je torej preko mostu, pod katerim teče reka Krka, na belem konju na trg, kjer ni bilo nikogar, prijezdil partizan. Še vedno na konju se je ustavil pred mestno hišo, se razgledal in, ko je ugotovil, da Nemcev in domobrancev ni več v mestu, odjahal nazaj čez most na drugo stran reke. Vmes lahko preberemo, da so hoteli Nemci most pred odhodom razstreliti, a naj bi jih odvetnik dr. Ivanetič prepričal, da tega, v zameno za miren odhod iz mesta, ne storijo. V zadnjem delu novice nato še izvemo, da je čez kakšne pol ure, ko je partizan odjahal, je na istem belem konju v mesto, na glavni trg, ponosno prijezdil partizanski poveljnik, za njim je korakala kolona borcev, nekaj ur kasneje pa se jim je pridružila še mladinska brigada. S tem je bilo, kot pravi zapis, Novo mesto osvobojeno.
Ob tem, tako podrobnem popisu tistega dne, sem se morala nasmehniti in prsti so kar sami od sebe pod objavo napisali komentar, vprašanje pravzaprav, v katerem sem se spraševala, kako je bilo mesto osvobojeno, če pa Nemcev sploh ni bilo v mestu, ko so prišli partizani. Še več. Partizanov ni bilo niti blizu, dokler niso preverili, da v mestu res ni nikogar več. Šele potem so slavnostno, na belem konju, prikorakali na glavni trg. Na fotografiji, ki je bila priložena tej objavi, se je beli konj dobro videl, prav tako vojska zadaj. Le srečnih ljudi ni bilo nikjer. Pa na oknih tudi manjkajo kakšne zastave, čeprav v lokalnem časopisu, ki je izšel ob dvajseti obletnici konca vojne ter se obširno spominjal tega dogodka, piše, da so »okna oživela« zaradi zastav in da so se ljudje »z rožami v rokah in solzami v očeh zgrnili okoli partizanov«. Škoda le, da nisem pod vprašaj postavila še tisto domnevno načrtovano nemško razstrelitev mostu. Zelo namreč dvomim, da so Nemci 8. maja, ko je bil že podpisan ukaz o koncu vseh sovražnosti, načrtovali kaj takega. Ali kot je napisal kolega zgodovinar: ‘To o rušenju mostov so pravljice, ki so nam jih pripovedovali. Da bi tako poudarjali svoje zmage in napor pri ‘osvoboditvi’.« Ni bilo treba čakati dolgo in že so se pojavili različni odzivi na moje retorično vprašanje. Marsikatero med njimi je bilo žaljivo, oglasili so se nekateri, češ, da z zapisom provociram, drugi so mi predlagali, da se naj raje ukvarjam z RKC, tretje je zmotil moj priimek, nekdo pa je zapisal: »Uradno je bilo na ta dan osvobojeno NM in pika«.
Da pri nas mnogi niso sposobni kulturne in argumentirane debate, sem spoznala že pred leti. Odsotnost dopuščenega (ali bolj natančno rečeno prepoved) soočanja različnih argumentov in različnih pogledov v preteklem totalitarnem sistemu je očitno nekaj, kar nas je močno zaznamovalo, se v nas zakoreninilo ter še danes narekuje vsak naš ne-pogovor. Vsak izziv, ki mogoče zahteva pretres lastnih argumentov ter postavi pod vprašaj lastno prepričanje, nemudoma izzove agresivno diskreditacijo. Prostora za soočanje različnih argumentov pač ni. Nič presenetljivega torej, da se še danes ne zmoremo na kulturen, dostojen način pogovarjati o tako občutljivih temah, kot je med in povojna zgodovina. Kot je zapisal eden od komentatorjev – ta dan je bilo Novo mesto osvobojeno in pika.
In prav ta zapis me je pravzaprav še najbolj vznemiril. Ne, ker bi me kakorkoli prizadel ali mi kratil spanec ali kaj podobnega, temveč, ker je bil tako dokončen. Pisarja vsa moja vprašanja niti za hip niso vrgla iz tira, ga morda spodbudila h kritičnemu premisleku ali ponovnem razmisleku o (ne)logičnosti zapisanega. Težko je namreč dati status osvoboditelja nekomu, ki je, preden je prišel osvoboditi mesto, najprej preveril, če je to res prazno. In je šele, ko se je prepričal, da je res prazno, na belem konju prišel osvoboditi mesto. Pomislila sem, kako ta »in pika« pravzaprav kaže na poškodovanost našega ne le zgodovinskega spomina, temveč predvsem na popolno odpoved racionalnega, treznega premisleka, ko gre za teme, povezane z našo zgodovino. Še več. Ista odpoved se zgodi pri vseh temah in na vseh področjih, ki neposredno ali posredno pomagajo ohranjati oblast kontinuiteti. Kot da bi bile te teme izvzete iz vsakršne (samo)kritične presoje. Kot da bi se v nas ob omembi besed, kot so vojna, partizani, NOB, ali pa levica, desnica, sprožil Pavlov refleks. Samo da se pri nas ne sprosti slina, temveč se zgodi odpoved razuma in vsakršna odpoved logičnemu razumevanju časa in prostora (kar se zelo nazorno vidi prav ob obeleževanju različnih bitk, ki jih sploh ni bilo, ali pa pri govorjenju o gospodarski uspešnosti ob sočasnem več milijardnem zadolževanju). Ta fenomen je res nekaj neverjetnega, nerazumnega. Predstavljam si namreč lahko, da je komentator v vsakdanjem življenju, če le ne nanese pogovor na te in podobne teme, sicer lahko čisto pameten človek.
Leta 1945 je takratna Komunistična partija, torej oblast, rekla, da smo bili osvobojeni. In pika. Pavlov refleks deluje poponoma. Nič ne pomaga, da ljudem argumentirano, z montiranimi sodnimi procesi, povojnimi poboji, zaplembami premoženja, totalnim nadzorom nad posameznikom in družbo, ki se je izvajal vse do konca 80-tih let, dokazuješ, da po koncu vojne ni bilo osvoboditve. Ob vprašanju, kako so bili lahko z NOB postavljeni temelji samostojne slovenske države, ko pa so bili po vojni vsi slovenski državni atributi prepovedani ali močno omejeni, se nihče ne zmede. Kontinuiteta, borci so rekli, da so bili takrat postavljeni ti temelji, in pika. Prav tako nastane popolna (ne)razumna blokada ob spremljanju ravnanj sedanje oblasti (saj smo zgoraj že omenili, da razum odpove pri vsem, kar služi za ohranjanje oblasti kontinuitete, kajne), ki zelo transparentno kažejo na popolno zlorabo oblasti za lastne privilegije in bonitete skupini, ki ji pripada. Oblast se dela norce iz ljudi, ti pa, kot pohlevni in ubogljivi kužki, tej isti oblasti vsakič znova dajejo glas na volitvah. Mlajša generacija bi rekla, da je naše ravnanje podobno ravnanju zombijev.
Da nekega dejstva, ki ga vemo, ga priznamo, ga celo morda povemo, nismo sposobni vključiti v celovito dojemanje in razumevanje časa, sem ugotavljala tudi ob besedah nekdanjega novinarja Janeza Čučka, ki jih je nedavno izrekel na TV SLO (saj veste, tistega novinarja, ki je nekoč napisal knjigo Sramota umira počasi ter pri tem mislil na slovensko skupnost v Argentini, ki še danes predstavlja vzgled domoljubja in zvestobe domovini. Včasih se v resnici sprašujem, če ga je bilo kdaj sram zaradi te knjige. Upam.). Ne vem, v kakšen kontekstu jih je povedal, saj sem ujela samo del, ki ga v nadaljevanju povzemam, vendar potrjuje vse do sedaj povedano. V tej izjavi je med drugim izpostavil, da je bilo v preteklem režimu vsakemu novinarju popolnoma jasno, o kom se ne sme poročati nič slabega. Da je bil Tito in vrh partije nedotakljiv za kritiko; da se je smelo kaj slabega morda povedati le o posameznikih, ki so pripadali skupini nižjih partijcev. Iz načina, kako je to povedal, je bilo mogoče dokaj otipljivo razbrati, da se je vsak novinar popolnoma zavedal, kaj bi se zgodilo, če bi to pravilo prelomil. Se pravi, gospod je prostodušno priznal preteklemu sistemu popolno obvladovanje misli in besed ljudi, pa vendar iz njegovih drugih pogovorov in zapisov lahko ugotovimo, da tega istega sistema ni sposoben kritično ovrednotiti. Še več, z neizprosno kritiko sedanjosti povzdiguje (totalitarno) preteklost. Enako metodo pravzaprav zasledimo pri vseh branilcih tem, ki kontinuiteto vzdržujejo na oblasti. Vse, kar se dogaja danes, je slabo. Pojma liberalizem in kapitalizem sta le dva od dražljajev, na katera mnogi reagirajo natančno tako, kot so jih v procesu ‘učenja’ (šolski, medijski, družbeni prostor) naučili. (Totalitarna) preteklost postane ideal, ki ga hočejo, v tej isti preteklosti zatirani, ponovno nazaj. Toda ne glede na to bi morali izjavo nekdanjega novinarja vrteti vedno znova in znova, še posebej takrat, ko na televiziji popolnoma nekritično vrtijo stare posnetke domnevnega uspeha in blaginje preteklega sistema. Njegova izjava namreč sporoča, čeprav tega namena verjetno sam ni imel, da ničemur iz tistega časa ni verjeti samo po sebi. Da je bilo vse ena sama velika manipulacija in laž.
Glede na vse povedano ni torej nič čudnega, da popolna nelogičnost, zapisana črno na belem, ne sproži nikakršnega kritičnega odziva pri bralcu. Ali gledalcu. Ali poslušalcu. Sedem desetletji sistematičnega sankcioniranega drugačnega pogleda na svet, kot ga je zagovarjala povojna totalitarna oblast (ali pa v samostojni državi kontinuiteta), je pač pustila posledice. Miselnega preloma, ki bi se moral zgoditi ob prehodu v demokratičen sistem, nismo doživeli. Pavlov refleks ostaja. Zaenkrat. In na nas je, ali bo tako ostalo tudi v prihodnje, ali pa bomo kaj naredili. Odgovornost je (tudi) naša.
Helena Jaklitsch
vir: Zaveza št. 104
