Pred časom je bilo ob posebnih prilikah zaslediti vabila za sodelovanje pri 24-urnem nepretrganem branju Svetega pisma, nekdaj drugič del Miguela de Cervantesa. To pot je vabilo prišlo iz Slovanske knjižnice v Ljubljani. Razlog je bližajoča se obletnica smrti –11. december 1918 – pesnika in pisatelja Ivana Cankarja. Vse leto je posvečeno njegovemu spominu in komemoracije v Sloveniji so kar številne.
Knjižničarji Slovanske knjižnice – med njimi je tudi Pavel Fajdiga – so se zavzeli in organizirali prireditev z zgornjim naslovom, pri kateri bi brali njegove tekste. Izbrali so 90 krajših besedil, črtic, nekatere tudi satirične, skoraj sarkastične, o katerih običajni Slovenec – mislim nase – ni imel niti pojma. Čeprav imamo doma zbirko njegovih zbranih spisov, je nisem do te prilike nikoli pogledal. Iz šolskih let me Cankar ni privlačeval. Mater je zatajil, Dateljni, Skodelica kave so bile prežalostne, da bi hotel kaj več slišati o njem. Šele ob tej priložnosti, vabilu, me je firbec privabil k polici, da sem pogledal, kaj je v tej zbirki.
Noč je bila mišljena 16., dan pa 17. novembra; od osmih zvečer pa do devetih zvečer naslednjega dne. K javnemu branju so vabili pisatelje, pesnike, profesorje, igralce, umetnike, prevajalce in založnike, kolege knjižničarje, predvsem pa tiste, ki so na razne načine bili – ali so še – v stiku s Cankarjevimi deli. In res je bilo zaslediti imena znanih oseb iz kulturnih krogov, ki so se zvrstili ob mikrofonu čitalnice, ki je takrat imela malo drugačno razporeditev. Tudi argentinska Slovenija je bila prisotna: Miriam Jereb Batagelj in Daniel López Bončina sta prebrala črtico Anastasius von Schiwitz.
Mikrofon je bil bolj iz potrebe snemanja kot zato, da bi prisotni bolje slišali brano besedo. Tak podvig ne privablja množic; množica bi se zgodila, če bi se naenkrat zbrali vsi bralci, ki jih je bilo vsega skupaj okoli sto. Vendar pa je občutek, ko prideš v prostor, kjer se branje dogaja, skoraj mističen: bralec, tehnično osebje knjižnice, pa morda predhodni ali naslednji bralec, pa njegov spremljevalec. Slišati je branje, ostali so v zbrani tišini – kot v templju besede, slovenske besede.
Začetna akademija je bila bolj živahna in seveda bolj obiskana. Poleg govorov mag. Teje Zorko, direktorice Mestne knjižnice Ljubljana, mag. Mateje Demšič, vodje oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana in ddr. Irene Avsenik Nabergoj, je Mešani pevski zbor Anton Foerster izvedel dve uglasbitvi Cankarjevih besedil (Rada Simonitija Pod jasnim soncem rdeča roža in Karla Pahorja Oče naš hlapca Jerneja). S svojo priznano dramsko močjo pa je pesnik in igralec Tone Kuntner interpretiral odlomke iz del velikega pisatelja. Z njim smo tudi poklepetali pri zakuski in se spominjali njegovih nastopov v Argentini.
GB
