V zadnjih minutah nedelje Kristusa Kralja, 24. novembra, nas je presenetila žalostna novica o smrti Avguština Vivoda, nekdanjega veleposlanika Republike Slovenije v Argentini in predsednika društva Zedinjena Slovenija med leti 1991 – 1995.
Avguštin, po domače Tine, je bil rojen v Kočevju 19. junija 1944 mami Ivi Pregelj in očetu Avguštinu. Starejši brat Božo je bil rojen l. 1942.
Vojna, med katero sta se oba brata rodila, je za vedno zaznamovala mlado družino.
Oče je moral skupaj s tisočimi begunci maja 1945 zapustiti domovino, mama je pa z majhnima otrokoma ostala doma, saj “čez dva tedna se vrnemo”. Šele deset let kasneje se je družina spet združila, tu v Argentini. In komaj dobrih 10 let kasneje jih je doletela nova preizkušnja: brat Božo, vneti planinec, se je smrtno ponesrečil ob vzponu na goro Tronador v Barilochah.
Prva leta v Argentini je Tine preživel v Rožmanovem zavodu v Adrogueju in tam zaključil srednjo šolo. Izrazito veselje do športa in do vzgojnega dela je združil v poklicu: postal je profesor telesne vzgoje na institutu INEF.
Že v mladih letih se je aktivno vključil v življenje slovenske skupnosti v Argentini. Bil je predsednik Slovenske fantovske zveze (SFZ) skozi več let in uvedel spremembe v strukturi organizacije tako, da so odseki, ki so delovali po krajevnih domovih, dobili predstavništvo v centralnem odboru. Organiziral je športne dneve, lahkoatletske turnirje, taborjenja ter razne verske in kulturne dejavnosti.
Kot dobitnik štipendije francoskega Ministrstva za zunanje zadeve je v letih 1969 – 1970 odšel na študijski tečaj na univerzo Sorbonne v Parizu. Potovanje v Evropo je bilo tudi priložnost za obisk domovine in za srečanje s Slovenci v zamejstvu.
Zaposlil se je kot profesor telesne vzgoje v Colegio Nacional Buenos Aires in v institutu INEF, kjer je bil tudi prorektor. Kasneje pa je intenzivno deloval v občini San Isidro, in sicer na področju športa in civilne zaščite. Med drugim je skrbel za športne in rekreativne dejavnosti in se angažiral za gradnjo olimpijskega bazena. Po njegovi zaslugi je avenija Unidad Nacional, ki teče ob hipodromu, že več let ob nedeljah zjutraj zaprta za avtomobilski promet in pripravljena za rekreacijske dejavnosti na prostem.
Ves ta čas je bil aktiven član slovenske skupnosti v Argentini, skrbel je za otroke in mladino, zanje je organiziral številne športne in rekreativne dejavnosti. Marsikdo se še danes spominja veselih počitniških dni v bazenu slovenske “quinte” v Villa Udaondo!
Mesto predsednika društva Zedinjena Slovenija, krovne organizacije Slovencev v Argentini je sprejel v prelomnem letu 1991.
Kot član argentinskega zastopstva je predsedoval prvemu slavnostnemu zasedanju Svetovnega slovenskega kongresa tik po razglasitvi samostojne države Slovenije, 27. in 28. junija 1991. V svojem nagovoru je med drugim dejal: “Biti Slovenec, je danes nekaj novega za nas, a sokovi naših izročil se tudi danes pretakajo po našem organizmu in mu dajejo življenjsko moč.”
Doživel je napad Jugoslovanske armade na Slovenijo in tako je postal tudi poročevalec teh dogodkov za argentinske radijske programe.
Kot predsednik našega društva si je v tistem času prizadeval za čimprejšnje priznanje Slovenije iz strani Argentine, kar je bilo s skupnimi močmi uspešno doseženo, saj je Argentina izmed držav Latinske Amerike prva to storila že 16. 1. 1992.
Prizadeval si je tudi za zbližanje in sodelovanje s skupnostjo Slovencev, ki so se v Argentino priselili pred Drugo svetovno vojno.
Nepozabni so Dnevi slovenske kulture julija 1992 v teatru San Martín, s prisotnostjo in nastopi številnih gostov iz Slovenije pa tudi naših kulturnikov in umetnikov. Dal je pobude za potovanja maturantov SSTRMB in učiteljev slovenskih šol v Slovenijo ter poskrbel za številna gostovanja in obiske iz Slovenije. Pospeševal je trgovske povezave med slovenskimi in argentinskimi podjetji in prisotnost slovenskih na argentinskem trgu.
Bil je član SKD – Slovenskih krščanskih demokratov od ustanovitve dalje in avgusta 1995 izvoljen za podpredsednika stranke za zamejstvo in izseljenstvo s 75% glasov. V intervjuju za časopis “Slovenec” je takrat izjavil, da Slovenci v tujini “želimo biti soudeleženi tudi pri oblikovanju slovenskega političnega prostora”, ker “izseljenci smo pravzaprav ambasadorji slovenske države, zato bi morala do nas gojiti spoštljiv odnos. Želimo biti subjekt medsebojnih stikov, ne pa objekt naključne politike, ki bi nas izrabljala”.
Leta 2000 se je pridružil novonastali stranki Nova Slovenija, pri kateri je do konca ostal aktiven in viden član.
10. maja 2006 ga je takratni predsednik RS dr. Janez Drnovšek imenoval za izrednega in pooblaščenega veleposlanika v Argentinski republiki.
Med prednostne naloge te službe si je zadal povezovanje Slovencev in njihovih potomcev v državah, ki jih je kot veleposlanik pokrival ter pomoč za ustanavljanje novih društev v krajih, kjer jih Slovenci še niso imeli.
Omeniti moramo tudi Konvencijo o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Argentinsko republiko, ki je začela nastajati že v letu 2002, zaključek in podpis obeh držav pa se je vršil v času, ko je bil Vivod veleposlanik, 12. 4. 2007.
V prvi polovici l. 2008 je Slovenija predsedovala Evropski uniji, kar je ob koncu te dobe sam označil kot “skok na drveči vlak”, ki ga je Slovenija opravila samozavestno in s tem dokazala, da predsedovanje ni pretežko za Slovenijo. Tudi veleposlaništvo, ki ga je vodil, je v tem okviru organiziralo vrsto izrednih dogodkov
Po zaključku plodne veleposlaniške službe je ostal aktiven in nadaljeval z delom, zadnja leta se je vneto posvečal delu pri Caritas v škofiji Morón, pri kateri je bil direktor.
Med neuresničenimi projekti, ki pa so mu bili posebno dragi, moramo končno omeniti še dvojezično argentinsko – slovensko šolo z veljavnim uradnim učnim programom.
Ko je izvedel za težko diagnozo o bolezni je takoj odločil, da se bo z vsemi svojimi močmi boril za zdravje in življenje. A ni bila taka božja volja – v nedeljo zvečer ga je dobri Bog poklical k sebi.
S temi prav gotovo nepopolnimi spomini se želimo pokloniti in zahvaliti pokojnemu za opravljeno delo. Odšel je odločen mož, ponosen in delaven Slovenec, globoko verni kristjan. Prav do konca tudi naročnik in bralec našega časopisa.
Ženi Marjani roj. Hribar in otrokom: Marjanu, Veroniki, Christianu, Alenki in Tonetu, njihovim družinam in drugim sorodnikom izrekamo naše iskreno sožalje.
Naj mu sveti večna luč!
Zedinjena Slovenija
pripravila: Mariana Poznič in Jernej Dobovšek
